Rožančevo nagrado je tokrat dobila Ifigenija Simonović za esejistično delo Konci in kraji. Nominirani so bili še: Mitja Čander (Kuvertirana poteza), Gorazd Kocijančič (Razbitje), Jaroslav Skrušny (Varuhi spomina) in Vlado Šav (Vrelec).

Ima kdo od knjižnih moljev kakšno mnenje o naštetih avtorjih in njihovih delih?
Sama jih le bežno poznam. Bi se pa rada lotila vsaj kakšne od zgornjih knjig, a se ne morem odločiti katera bi to bila.

Najlepša hvala.

Dobra plat esejističnih zbirk (in zbirk nasploh) je, da so sestavljene iz več delov, tako da jih zlahka ‘okusiš’ brez prevelikega truda. Vzameš v roke, prebereš esej, dva in pač vidiš, pri čem si. Razen če se seveda odločaš za nakup, v tem primeru ti ne znam natančno svetovati. Rečem lahko le, da je Ifigenija dovolj poljudna in raznolika, Čander bolj ozko specifičen (piše o slovenski esejistiki), Kocijančič prejkone filozofski, za ostala dva pa ne vem.

Torej, zmagovalka:

Ifigenija Simonović Konci in kraji

Zelo lepo berljivi eseji oz. kolumne, ki jih je pisateljica pisala v Novo revijo, Ampak, Poslovno asistenco. Vsebina se dotika doživetij na potovanjih, občutkov ob likovnih razstavah (zelo, zelo zanimivo) pa tudi bolj ali manj pomembnih ‘sprotnosti’. Razpravlja o bombandiranju Beograda, vojni proti Iraku, pa trudi o svojih znancih, prijateljih in naključno srečanih. Občudovanja vredno je pisateljičino zavzemanje za šibkejše okrog sebe (otroke, ženske, lačne, revne). Takrat svoj glas povdigne, ne da se odpraviti, čeprav pravi, da je sicer bolj pasiven in tih človek. V knjigi je precej pisateljičinih globoko osebnih stvari. Potem ko sem prebrala njeno knjigo se mi zdi, da Ifigenijo Simonović poznam precej bolje kot marsikatero od mojih znank.

Zbiram pogum, da se lotim še Gorazda Kocijančiča. Njegova filozofija menda temelji na ideji, da naš svet ni tako zelo realen, kot se nam zdi oz. kakor smo v to prepričani – zelo laično rečeno, naj se mi oprosti. Nekaj podobnega (čeprav zelo poenostavljenega) kot v filmu Matrica. Zelo obetavno.