Oktobra beremo
Margaret Atwood: Alias Grace
Takšnega razočaranja pa še ne … In to pri M. Atwood, ki se mi je vedno zdela jamstvo za dobre knjige … Med ugotavljanjem, ali je ženska, ki je zaprta, ker naj bi v rani mladosti zagrešila umor, dejansko morilka ali ne, človeka v celoti mine, da bi to tudi izvedel. Če je komu do tega, da bi vsaj 300 od 500 strani knjige prebiral o gospodinjskih opravilih služkinje iz 19. stoletja in nekaj manj o tedanji družbi nasploh, bo to pravšnje branje, sicer pa … Tudi nekatere druge zadeve so naravnost privlečene za lase, zlasti tiste, ki so povezane s psihiatrom, ki se ukvarja z Grace. Avtorica se je zagotovo temeljito ukvarjala s časom, ki ga obravnava v knjigi, rezultat pa je neverjeten dolgčas. Ves čas branja sem upala, da se bo sčasoma le kaj razvilo, a se bojim, da bom knjigo na 501. strani odložila.
Håkan Nesser: The Return – tako kot ostale, se mi tudi ta Nesserjeva kriminalka zdi enkratno napisana, zanimiva, po vseh pravilih žanra in ponovno je nevsakdanja zgodba tisto, kar mi je najbolj všeč.
Yrsa Sigurdardóttir: Zadnji obredi – sicer prebral, a komaj, zdi se mi enoplastno, prozorno, preveč opisujoče, brez napetosti in razvlečeno; a problem je najverjetneje v meni, knjiga je baje že prevedena v 25 jezikov.
Tatjana Kokalj, Jana Kolarič: Draga Alina, draga Brina
Jarmanju iz prejšnjega posta bom dodala še eno, saj sem knjigo odložila.
Najboljši prijateljici v najboljših damskih letih – ena, ki ima vse in naj bi živela idilično življenje, in druga, ki poleg zmerno uspešne igralske kariere nima prav veliko, si kao dopisujeta po e-pošti.
Kao pravim zato, ker je to samo omenjeno, njuni mejli namreč veliko bolj spominjajo na pisma, odišavljena s parfumom iz vijolic, kakršna so si pošiljale punce v časih, ko je bil telefon še redkost, kupi prostega časa za pisarjenje dolgih pisem nekaj običajnega, mejli pa ne bi mogli biti stvar niti najbolj divje fantazije
Knjiga se pretežno ukvarja z ljubeznijo, takšno in drugačno. Prijateljici naj bi bili karakterno različni, slog njunega pisanja pa je – kljub dvema avtoricama – zelo podoben, kot da je besedilo daleč preveč poenoteno. Pisanje je za mejle pretirano literarno, ljudje takšnih preprosto ne pišejo, no, vsaj jaz ne poznam nikogar. Večina avtorjev, ki se odločijo za takšno formo, četudi gre za sicer šibke, povsem komercialne knjige, ji tudi prilagodi slog pisanja, kar je seveda prav.
Glavni očitki knjigi veljajo neverjetni osladnosti, tako štorije kot tudi čustvovanja obeh junakinj. Ne bi si upala šteti, kolikokrat se v knjigi pojavljajo besede, kot so srce, metulji (tisti, ki naj bi označevali moške, ki radi varajo, pa resnične, pa tiste v trebuhu …) in podobne. Sem se pa nasmejala, ko je sodobna, zdaj cca. štiridesetletna ženska svoji frendici napisala, da ji ne bo “pela levit” 😉
Nekoliko so me čudili tudi opisi dela v gledališču, sploh ker je ena od avtoric po izobrazbi režiserka. Naša igralka se blazno čudi, ker režiser Žarko celo sem in tja stopi na oder, ker igralca ne nadere, če izrazi kakšno svojo misel, ipd. V kakih sedmih letih dela v neodvisnem in tudi institucionalnem gledališču nisem naletela na tirana, ki bi samo sedel v prvi vrsti, komandiral ekipo in “urejal promet”, kot igralka opiše veliko večino režiserjev. Nasprotno, vsi so ves čas spodbujali igralce, naj tudi sami prispevajo svoje zamisli, urejanje prometa je veljalo za postransko zadevo, z razčlenjevanjem besedila se nismo ukvarjali samo dramaturgi, ipd. Skratka, naš Žarko se mi tozadevno ni zdel v ničemer izjemen. Tudi nekateri gledališki izrazi, ki jih uporablja igralka, so papirnati, preveč zlektorirani. Še nikoli nisem slišala, da bi igalec v navadnem pogovoru ali mejlu uporabil zvezo “moj dramski lik”, kvečjemu lik, tako ali tako pa vsi govorijo samo o vlogi. Ne vem, no – to predstavljanje gledališkega dela ni bilo prav podobno temu, s čimer sem se srečevala.
Skratka, tole knjigo bi priporočila kvečjemu nežnim, čustvenim in romantičnim bralkam, bralkam zato, ker se mi zdi, da bi moškega, ki bi jo prebral, bolj težko našli.
Randy Pausch: Zadnje predavanje
Knjiga, ki sem jo s strahom kupila, postavila na knjižno polico in le težko začela brati. Sem pač vraževerna: če bereš in premišljuješ o raku, se ti rak zgodi. Pa se je splačalo prebrati.Namesto depresije se iz knjige širi optimizem. Štiri zvezdice so sicer predvsem zaradi mojega sočutja do Randyjeve usode in usode njegove družine, ne pa toliko zaradi kakovosti knjige, a nekaj misli iz besedila je vseeno prav dobrih in vrednih zapomniti se jih. Malo me moti Randyjevo nastopaštvo, pritegovanje pozornosti za vsako ceno, a konec koncev je le spoznal katere stvari v življenju so pomembne in jih je tudi postavil na pravo mesto.
Sicer pa kupila in začela brati Olje na balkonu. Kar je verjetno večina od vas storila že daaavnooo…
Junot Diaz: The Brief Wondrous Life of Oscar Wao
Tole je vsekakor nenavaden roman z izjemnim slogom!
Če pa se držim metaforike, ki jo je uvedel Toro
http://med.over.net/forum5/read.php?33,5617568,5641368#msg-5641368
potem moram reči, da se mi motor kar nekaj časa ni vžgal, pospešek je bil slab, ampak bolj je šlo proti koncu, večja je bila hitrost 🙂
Hkrati pretresljivo in hja … panoramsko.
Nisem ziher, ampak tu in tam se mi je zazdelo, da bi bil lahko naslov drugačen, potem pa spet ne.
Pa še vprašanje: je kdo kaj opazil nenavadnega v predzadnjem poglavju, malo naprej od “Soy Isis”?
Avgust Demšar Olje na balkonu
Brez foruma Knjižni molji bi ta knjiga gladko spolzela mimo mene. Pa bi bilo škoda.
Višji kriminalistični inšpektor in njegov pomočnik Breznik sta mi zelo simpatična. Pri Vrenku mi je poleg ostalih z detektivskim delom povezanih stvari všeč njegovo zanimanje za kulturo in to, da posluša Radio Ars, pri Brezniku pa nekoliko tradicionalističen pogled na svet. Zanimiv par sta policista Rep in Brajdič; veliko obeta Ivana Premk. Naslov knjige je zelo originalen. Razgovor v epilogu o današnji družbi bralcu da misliti.
Zasledila sem eno samo majhno drobno nepravilnost, ki pa na zgodbo nima najmanjšega vpliva. Zdravnik specialist splošne medicine ne more biti zaposlen v bolnišnici. Specialisti te vrste delajo v zdravstvenih domovih ali – kar je pri dr. Potokarju bolj verjetno, v kakšni zasebni praksi.
Na koncu pa še – kakšno prijetno sovpadanje! Trenutno (podaljšano do srede januarja) je v SEM razstava o misijonarju Knobleharju.
Sergej Lukjanenko: The Night Watch, angleški prevod ruske Nočne straže, ki je bila podlaga za film Nočna straža. Primerjajo jo s Harryjem Potterjem in Somrakom, gre namreč za domišljijsko zgodbo. Knjiga je v toliko boljša, da se čuti, da ne gre za anglosaksonskega avtorja, slabo pa je, ker sem brala angleški prevod (slovenskega ni, ruskega originala pač ne bi mogla prebrati), kjer se določene stvari izgubijo. Sedaj imam v načrtu ogled filma. Druga dva dela trilogije pa kdaj drugič.