Danes sem slabe volje. Tako dobro sem pospravila svoj izbor slovenske poezije (deeebel zvezek, vanj sem prepisovala tiste pesmi slovenskih avtorjev, ki so se mi posebej usedle v srce), da ga ne najdem več.
Te dneve pa nujno rabim najti eno pesem (joj, niti avtorja ne vem. Je Kravos? je Peršolja? Je Mermolja? Je Kovič?).
Govori pa o tem, da moramo celo življenje samo čakat: da bomo veliki, odrasli, dobili službo, se poročili itd.
Saj vem, premalo podatkov sem dala, a mogoče se je komu od vas tako vtisnila v spomin, kot se je meni …

Uf, po dooolgem iskanju sem jo našla:
Marko Kravos
KUKAVIČJI KLIC

Samo počakat je treba,
da pride mama iz trgovine,
da zrasem, da mi zrase brada,
da zrase hrib s hišo,
potem bo lepo.

Samo počakat je treba
in doštudirat in delo dobit
in opremit stanovanje in se poročit
in ko bo prvi krajec, bodo gobe,
potem bo lepo.

Samo počakat je treba,
vsi pridejo enkrat na vrsto
pri plačah, nagradah in pri zdravniku,
samo pazi, potrpi, pogoltni,
potem bo lepo.

Samo počakat je treba,
kdor je oblast in sme zdaj vse,
bo tudi enkrat star in bolan
in ko ga odžgajo, bom jaz na površju,
potem bo lepo.

Samo počakat je treba:
ko se nekoč ujame ozvezdje na nebu
z dnevom rojstva in se izide kukavičji klic,
me več ne bo, ko bo pomlad,
potem bo, kar bo.