Seveda bralci niso izključeni…

Tisti, ki ste kdaj kaj objavili, a ste imeli občutek, da se nekateri kolegi/prijatelji/znanci držijo na določeni distanci od vas?

Jaz vsekakor ta občutek sem imel, oziroma ga imam še. Ampak govoriti o občutku je zgrešeno, to je dejstvo, kajti v prvih dveh letih od objave sem od znancev/prijateljev/kolegov izgubil najmanj polovico. Pa nisem nič kaj tako groznega napisal (prvenec sicer)

Marsikdo bo pomislil, da sem s temi ljudje prišel v navzkrižje zaradi drugih stvari. Ne. Po objavi so kar preprosto izginili (nekateri naenkrat, nekateri postopoma).

Vsekakor se zavedam, da objavljanje romanov in podobno privede tudi do določene oblike alienacije, ampak kar je preveč je preveč.

Priznam da na začetku sem bil dosti bolj zbegan kot sedaj – zdaj pač sprejemam dejstvo in konec. S temi ljudmi sem se tudi skušal pogovoriti, večina od teh je moje delo tudi prebrala, nekateri so zanj samo slišali, ampak – izgubljeno.

Mnenja, izkušnje?

Pa lep pozdrav

ps. ne me spraševati kdo sem ali kaj sem napisal – na tem forumu me vsaj nekdo zagotovo pozna – ne bi si rad tudi tukaj odtujil ljudi

Dragi Ka-50, ne vem. Meni se kaj takega ni zgodilo, vsaj da bi jaz opazila da bi bil to razlog, ne. Imam sicer res izdanih že 12 romanov, prvega sem izdala daljnega leta 2000, a sem prepričana, da se zaradi takšnega vzroka nihče ni odvrnil stran od mene.
Mislim, da ima vsak od nas nek dar. Nekateri pač pisanje, drugi risanje ali ročna dela. Morda so izvrstne mame in gospodinje. Vsaj slednje jaz zagotovo nisem, ker še tega poleg redne službe, pisanja i družine, ne bi zmogla.
Če se zaradi tega, ker izdaš roman, prijatelj izgubi kar tako, brez razloga, potem pač ni bil tvoj prijatelj, temveč zgolj znanec. Kot takšnega ga potem tudi obravnavaj. Pravi prijatelji cenijo tisto, kar narediš. Tisto, kar znaš dati svetu. Če mu ne zmoreš dati slik, mu daš lepe misli. Kaj hudiča bi bilo narobe s tem?
Moj nasvet: imej prijatelje. Bolje malo, pa tiste v redu. Jaz jih imam ogromno in to kljub temu, da pišem. In prav nihče izmed teh ne jemlje tega kot ne vem, čudo ali kot da sem nekaj več, ker to pač nisem. Kot rečeno, dajem zgolj tisto kar znam.
Priznam pa, da sem imela s tem spore sama s seboj. Enostavno si nisem upala povedati komu, da pišem in izdajam knjige, ker mi je bilo zaradi tega nerodno – nespoštovanje,a sčasoma naučiš, da svoje delo ceniš, kakršno že pač je. Nekomu všeč, drugemu ne.
Toliko z moje strani, če ti je kaj pomagalo.

Pritrjujem zelencem :). Pravzaprav je to eno krasno sito, ki ti pokaže, kdo je kdo oz. kdo je kaj. 🙂 Sramota splošne morale je, da se sramujemo tega, da smo avtorji, da pišemo (zlasti leposlovje). In na tej lestvici s(m)o pesniki najnižje. Ker – pesmi pa ja zna pisat vsak, ne? To nič ni. Krneki. Bere jih pa itak ne nihče.

Jaz sicer odtujitve nisem doživela, moram reči, da sem doživela marsikaj lepega s strani prijateljev in celo nekaterih znancev, ko so izšle moje knjige. V najslabšem primeru je šlo za brezbrižnost. In to praviloma s strani tistih, ki so itak že bili v ‘rangu odtujenih’.

Nekoč sem prebrala misel (približno takole): Ko bereš prijetno in zanimivo knjigo, se zavedaj, da se je nekdo zelo potrudil, da je takšno napisal.

Mislim, da kdor se zaveda neprecenljive vrednosti branja, kdor vsaj malo sluti, kaj pomeni napisati nekaj dobrega, komur je knjiga prijateljica in branje užitek in kdor premore vsaj malo srčne kulture in seveda (prijateljske) ljubezni do avtorja, je zanj lahko samo iskreno vesel. Morda celo ponosen nanj. Za tiste, ki zaradi takih in podobnih stvari odidejo, pa: hvala, da ste odšli še pravi čas. Zdaj lažje diham.

K.

Hm, ne, ni se mi zgodilo, da bi zaradi tega izgubila prijatelje. Sem pa tudi jaz sprva skrivala, da pišem in objavljam. Krog novih prijateljev – po peresu se mi je naredil spotoma in imam jih kar precej. Z njimi debatiram o pisanju, objavah ipd. Sicer pa ljudi na splošno ne obremenjujem s svojim pisanjem in obveščam le tiste, ki so mi izrecno rekli, da naj jih obvestim. Nikakor ne mislim, da mora biti zdaj vsa pozornost obrnjena na objave in pisanje (Sindrom mamic, ki neprestano govorijo samo o svojem otroku :-))).
Se mi je pa parkrat zgodilo, da so me, ne ravno prijatelji, bolj znanci, začeli nagovarjati v pravilni slovenščini in bolj izbrani izreki, ko so izvedeli, da pišem “bolj za res”. Takim pa včasih pomagam, da vidijo, da se imam za čisto navadno babnico, (le moje delo pride v javnost, sicer ni plačano ;(.

Kar sprosti se, frendom pa daj vedeti, kot je rekla Zelenci, da ima vsak svoje področje …