Pozdrav,

Vedno večkrat zasledim napisan pridevnik v obliki ”želen”. Katera oblika je pravilna: željen ali želen (Željena pot do zmage…..).
Urejevalnik besedila v računalnikih predlaga zvezo ”želen”. Je zato to obliko največkrat zaslediti prav v časopisju?

Lep pozdrav
Branko

Branko, sporočilo sem ločila od stare teme iz leta 2005 in ga postavila kot svojo temo, ob tem sem tudi določila ustrezen naslov.

In še k pojasnilu. Pridevnik želen je pravilno, željen nepravilno. Oblika želen izhaja iz glagola želeti, v katerem ni j-ja in tudi ni potreben pri nadaljnji pretvorbi. Zato želen.

Kar si je treba enkrat za vselej zapomniti pri tej umetno ustvarjeni dilemi je to, da deležnik “želen” izhaja iz glagola “želeti” (želim, želiš, želi …) in nikakor ne “željeti”.
Torej: želen, želena, želeno …
Simpl, ne?
Podobno se je spridil glagol “zadeti”, ki je kar naenkrat postal “zadati”. Od danes bodo torej Lakovič in ostali pridno “zadavali” koše na evropskem košarkarskem prvenstvu, mar ne, naši ljubi športni poročevalci in komentatorji.
P.S.: Za tiste, ki jim ni jasno: koš ali gol se seveda zadene, ne pa “zadane”, seveda le takrat, ko se ga ne zgreši 😉

O tem smo že enkrat pisali – in že takrat sem pomislila na nekaj izjem (?), kjer v glagolu prav tako ni J-ja, v pridevniku ali glagolniku pa je; npr. pesniti – pesnjenje, upesnjen.

Pri ‘željen’ (čeprav je narobe) lahko vsaj najdemo J v samostalniku – želJa. Pri pesn- pa ga ni nikjer (pesnik, pesniti, pesnitev, pesnikovanje, pesem, pesniški itd.). V besedotvorju nisem najbolj podkovana, zanima pa me, ali morda kdo ve, zakaj je s temi J-ji tako.

K.

S tega vidika pravzaprav ni mogoče primerjati glagolov želeti in pesniti oziroma njunih izpeljank želen in pesnjenje.

Pri glagolih, katerih podstava se končana na -i, se pri nadaljnji pretvorbi osnovo podaljša z -j: pesni- ti > pesnjenje, beli- ti > beljenje itd.

V nasprotju s tem pa gre pretvorba drugače pri drugih glagolih: pe- ti > petje, kuha- ti > kuhanje ipd.