Beremo maja …
Colum McCann: Plesalec
Zelo dober roman, veselje ga je bilo brati, ker je tako drugačen od plaže, hkrati pa vseeno berljiv! Zelo pester zaradi različnih tehnik pripovedovanja in različnih pripovedovalcev. Tudi k prevodu vse pohvale, kljub temu pa si ne morem kaj, da ne bi omenila dveh hudih kiksov (ki se tudi sicer pogosto pojavljata):
– lase so se ji USUVALI po hrbtu (kdaj se bodo lektorji končno naučili, da usuvati NI usipati in tudi sesuvati NI sesipati??? in kako jim uspe (prevajalcu in/ali lektorju) uporabiti ravno napačen izraz – konec koncev je kar 50 % možnosti, da bi ‘trofili’ pravega …?)
– šofer me je iz avta SUMLJIVO gledal (tudi o razliki med SUMLJIVO in SUMNIČAVO bi bilo očitno treba pripraviti seminar)
K.
Fliser: Mogoče nikoli
Prvo, kar sem prebrala od Fliserja. Pohvalno. Pestro, samosvoje, tudi ganljivo, pa ne pocukrano!, in vleče. Le konec je malo neprepričljiv. In nekaj nepravilnosti, ki nekako ne prepričajo, da bi jih ušpičila pripovedovalka, čeprav ima ‘afazjo’. Npr. na eni strani piše, da tudi pes ni maral Cicke, je lajal nanjo. Na naslednji strani pa, da je bil do nje ravnodušen (ko bi vsaj lajal nanjo, si želi pripovedovalka). Pa Mami je dvakrat pri porodu stara 16 let, potem pa enkrat 14.
Vsekakor pa priporočam.
K.
Malinalina, ni zamere. 🙂 Le čudenje – zadnje čase mi uspeva vse priimke narobe napisati. 🙂 Kakšna priimkodisleksija mogoče? 🙂 Hvala za opozorilo.
Titija, meni je bila Zarota všeč, na začetku se res ne dogaja kaj preveč, potem pa čez čas začnejo zgodbe sovpadati in proti koncu se kar dobro zložijo skupaj. Prenasičena z romani tipa Trije v postelji ali ab tipa Živa zažgana ipd. sem Zaroto hvaležno preglodala v tednu dni, se tu in tam nasmehnila (ni ravno hilarious, všeč pa mi je črni humor), predvsem pa mi je bilo všeč, da nisem tako hlastala za koncem (kar se mi pri branju plaže rado zgodi).
Depro Renate Ažman sem morala odložiti. Nadaljujem z Annino poroko.
Lp,
K.
Po tem, ko me je Penelope Lively pred leti navdušila z bookerjevcem Moon Tiger, sem vzela v roke še The Road to Lichfield in bila enako navdušena. Zgodba o poročeni ženski pri štiridesetih, ki se med skrbjo za umirajočega očeta zaljubi v njegovega prijatelja, me je očarala zaradi vrste močnih čustev, prikazanih brez sentimentalnosti. Ostajam resna fenica.
Zdaj požiram naslednjega Manklla, in sicer Na napačni sledi, zraven pa se predajam čarom Andrića, zbranim v zbirki Priče o ženi samoj sebi nepoznatoj.
Končno sem imela nekaj več časa za branje!
Sahib: impresije iz depresije (Veličković). Mislim, da sem jo vzela v knjižnici na osnovi mnenja o knjigi na tem forumu. In je bilo vredno!;
Pivec palmovega vina (Tutuola), gre za nigerijsko književnost, za afriške ljudske pripovedi. Meni je bila zelo všeč, nekaj zelo novega in posebnega;
Geniji (slovenska književnost), v bistvu mladinska proza, ki so jo prispevali različni slovenski avtorji in avtorice, nekatere zgodbe so mi bile zanimive, nekatere pa ne;
V omami LSD (Konsalik), nekoč že prebrana, a sem jo čisto rada ponovno brala;
V njenih čevljih (Weiner), berljiva stvarca za kratek čas, sicer pa nič posebnega.
Pa še eno vprašanje. Nekdo mi je priporočil knjigo Senca vetra. Jo je kdo od vas že bral? Da slišim še kakšno mnenje,če se je splača lotiti (je namreč precej zajetna).
Meni je bila pa všeč. Taka, pravljična, na vižo Srca iz črnila. Je pa po mojem mnenju bolj za mladino ali otroke. Edino zelo debela je, bi se dalo isto na krajše povedati. Kaj pa naj bi pomenilo, da gre od luknje do luknje?[/quote]
No, nisem ravno pretirano trpela pri branju, to je res, ampak priporočam je pa tudi ne.
Sedaj knjige nimam pri sebi, malo pa sem tudi že pozabila, tako da lahko samo zelo približno napišem, kaj me je motilo: vsega je preveč, preveč mešanja kao-žanrov, vse stvari so prikazane kot zelo pomembne in usodne, kar se kasneje v zgodbi ne potrdi. Najboljši in najbolj razumevajoč prijatelj se čez par strani spremeni v totalno narazumevajočega … Meni se enostavno zdi, da ne stoji skupaj.
Evo, takole …
Preživel Philipa Hensherja, The Northern Clemency, in pri tem še užival. Zadeva ima 1080 gramov in 737 strani, po debaklu z nekaj neuspešnimi poskusi priti do konca duhamornim nominirancem za Bookerja pa je bil to pravi balzam za dušico in nevarno zmanjšan ego.
Zgodba, na kratko, gre o dveh sheffieldskih hišah, ki se gledata čez cesto, in dveh družinah, najprej v temnih thatcherjanskih sedemdesetih, ki jih je zaznamovala stavka rudarjev, ter dvajset let kasneje. Prijeten maratonski tempo, liki, ki počasi zrastejo pred nami in se enkrat prepletajo ali presenetljivo drugič sploh ne, usodno vplivajo na druge (ali pa spet ne), živijo svoje življenje, skozi katerega potem udari retrospektiva (ali pa spet ne).
Vse skupaj je v prijetnem smislu dokaj, a seveda ne povsem podobno Franzenovim Popravkom.
Guardianov in Timesov kritik sta po mojem – ko odvzameš leporečje naokoli – roman še kar zlobno sesula. Priporočam.
Nam pa ni bil všeč, niti malo.[/quote]
Zakaj pa ne? Me zanima, če nas še kakšno presenečenje čaka… Začetek je prav simpatičen.[/quote]
Mi smo tole brali ene dve leti nazaj, se pravi da sta imela otroka nekje 8 in 6,5 let. Nevšečnost lahko strnem v dve točki:
– nabuhel jezik s stotinjami težkih (redkih, starinskih) besed,
– precej zapletena zgodba, otroka sploh nista sledila.
Seveda pa je res, da smo “tapravega” Petra Pana brali (stokrat? milijonkrat?) samo v raznih okrajšanih verzijah a la Disney, ki jih – sklepam tudi po filmu o PP – z originalno zgodbo veže le osnovna rdeča nit zgodbe.
Nikolas Panajotopulos: Gen za dvom
Če za večino knjig iz Euromana, kar sem jih do zdaj prebrala, velja, da so nekako blede, povprečne, čeprav ne slabe, le “značaja” jim je manjkalo, pa je Gen za dvom res mimo, vsaj po mojem mnenju. Kot da se je “resen” avtor odločil, da zdaj bo pa malo zajahal tok časa, svoje pisanje osvežil z nekaj malega žanra, recimo ZF, pa bo.
Štorija, postavljena v ne prav oddaljeno prihodnost, ko naj bi bilo možno z genskim testom ugotoviti, ali je posameznik nadarjen za umetnost ali ne, učinkuje naivno, glavni lik je, milo rečeno, čuden, vse skupaj pa se mi je zdelo brez veze.
Diego Marani: Nova finska slovnica
Knjiga se začne kar obetavno, potem pa se vse skupaj sfiži, štorija našega junaka pa se nekako izgubi. Opisov odlomkov iz Kalevale, ki jih junaku (človeku, ki je zaradi poškodbe izgubil spomin) pripoveduje njegov učitelj in prijatelj, sicer pastor, je toliko, da bi bil ep lahko kar priložen knjigi, avtor pa bi se potem lahko v miru posvetil pisanju svoje zgodbe in ne obnovi Kalevale.
Ne vem, no, knjiga je res znamenita, ampak meni nekako ni jasno, zakaj. Tudi obilno opevanje finščine in njenih lepot mi nekako ni sedlo.
@K10: Se strinjam glede Maranija, tudi meni ni potegnil. Glede na najin podoben okus očitno lahko preskočim tudi Gen za dvom. Kar se tiče Euromana, dajem šanso še Claire Keegan in Goncalu Tavaresu, zaenkrat pa tako kot ti ostajam pri prejkone bledem celotnem vtisu.
Fenica Manklla ostajam tudi po četrtem prebranem Wallanderju (no, saj mi je bilo že po prvem jasno, kaj lahko pričakujem od naslednjih), vmes pa sem prebrala še Na boks s kraljico Veronike Klančnik (sijajen potopis z njene poti po Gani in Burkini Faso, kjer me je najbolj navdušilo, da je Afrika prikazana tako, kot da je potovanje tjakaj nekaj najbolj varnega in nezapletenega na svetu – idealno občutje za tiste, ki o tej poti zaenkrat še sanjamo), in Sadovnjak Orlanda Uršiča (ki je po mojem za solidno štirko, z izjemo zadnje zgodbe, ki je fenomenalna). Andrić še traja, ampak saj je tako edino prav – greh bi bilo, če bi le en njegov stavek prebrala površno!
@Oja: gen za dvom mirno preskoči.
Sem se pa zdaj lotila še Iz rok mojih prijateljev Vincenta Vella.
Štorije so dokaj klasične, pa s tem ne mislim prav nič slabega, prej nasprotno. Vsekakor avtor dobro piše, zgoščeno, lepo berljivo. Sem pa še preveč na začetku za kakšno bolj temeljito mnenje.