Pozdravljeni!

Moje vprašanje je sicer malo izven konteksta foruma – zato brez zamere. Že pred nekaj časa sem vas spraševala isto, ampak se zdaj, ko me stvar zares bolj zanima, le bežno spomnim, kaj ste mi takrat odgovorili. :-/

Zanimalo me je namreč, kdo vse je lahko lektor (poleg profesorjev slovenskega jezika). Sama bi se namreč zelo rada izobrazila za to delo (čeprav vem, da ste poleg izobrazbe zelo poudarjali tudi IZKUŠNJE :)). Če se prav spomnim, je nekdo omenil, da je to možno tudi na Filozofski fakulteti (v okviru enega predmeta, lektorata, tečaja?). Na FF sem že študentka ene druge smeri, zdaj pa ne vem, na koga naj se sploh obrnem za nadaljnje informacije …

Upam, da mi boste lahko kaj pomagali.

Pa prijeten večer!

Začnimo kar na začetku – profesorji slovenskega jezika so profesorji slovenskega jezika, univerzitetno diplomirani slovenisti so pa lektorji. Razlika je v pedagoški in nepedagoški izobrazbi, res pa je, da je razlika v samem študiju res zelo majhna. Glavna razlika se pojavi v poklicni usmeritvi, saj profesorji načeloma bolj stremijo k pedagoškemu delu, slovenisti pa bolj k lektoriranju.

Načeloma naj bi oboji znali lektorirati, vendar tako kot (le) izobrazba ne naredi lektorja, ga ne naredijo niti ustrezne izkušnje. Jaz ne bi mogla učiti slovenščine v šoli, ker preprosto ne sledim učnim tendencam, ne sledim dogajanju v šolah, čeprav sem do pike in vejice seznanjena z učnim načrtom za gimnazije in osnovne šole. Ampak to ni to, nisem kompetentna za učenje, ker sem se usmerila prav v lektoriranje in svoj delovni čas namenjam samo tovrstnemu izobraževanju, predvsem in posebno pa lektoriranju, torej tovrstni praksi. Za lektoriranje je namreč zelo pomembno ne samo, da znaš popraviti, ampak da – vidiš napako. Sliši se banalno, zdi se še bolj banalno – je pa ključno.

Lektoriranje je kot obrt, lahko se ga priučiš, študij slovenistike ni pogoj za lektorja. Poznam kar nekaj solidnih in dobrih lektorjev, ki sploh niso študirali slovenistike, vendar morajo ti sami ogromno nadoknaditi, nekaj s študijem, veliko pa s prakso. Pri študiju morajo tako usvojiti predvsem:
– osnove pravopisa,
– osnove skladnje (ne da mešajo samostalnike in povedke),
– besedotvorje (to je nujno za pravilen zapis besed, ne da “lektorji” pametujejo, da se neka beseda piše skupaj in/ali z vezajem),
– stilistiko s sociolingvistiko (da razumejo, za kaj sploh gre),
– besediloslovje (da prepoznajo in ločijo kohezijo in koherenco, da ju znajo postaviti na pravo mesto, da so sposobni zaznati, kdaj sta šibki in kdaj dovolj močni, da besedilo zdrži).

To je le nekaj področij, kjer lahko nadebudnim lektorjem zmanjka niti, vendar to ni nobena znanstvena fantastika, ki je ne bi bilo mogoče usvojiti. Po mojem je še boljše – če ima nekdo smisel za jezik in bo nadoknadil večino osnov, ki so zgoraj omenjene, bo lahko povsem soliden lektor. Seveda bo pa svoje naredila tudi praksa. Ampak to prava praksa – pod strokovnim mentorstvom.

Na trgu je namreč množica oglasov – lektoriram za 1 evro, popravimo v enem dnevu yxx strani itd., nihče pa ni teh lektorjev nikoli preveril, nikoli niso delali pod strokovnim mentorstvom, da bi jih nekdo spilil. Prava praksa je taka, da te vodi strokovno usposobljen mentor, bere za tabo, popravlja in te usmerja. Na tebi pa je, ali to usvojiš, si vse zapomniš/zapišeš in uporabljaš pri svojem delu.

Naučiti in zapomniti si je treba ogromno pravil, zapovedi, navodil, ni da ni, in le s prakso si vse zapomniš. Na primer prečrkovanje imen iz nelatiničnih pisav. Če tega ne počneš npr. vsakodnevno, preprosto pozabiš. Torej vsakič znova prečrkuješ črko za črko, kot veleva pravopis, s tem pri takem opravilu porabiš ogromno časa, je pa res, da bi bilo učenje na pamet teh pravil ena sama neumnost.

Po drugi strani moraš usvojiti “vsa” pravila glede vejice, saj je izjem, drugačnih, odstopajočih, podobnih itd. primerov malo morje in moraš hitro presoditi, za kaj gre, drugače, znova, porabiš ogromno časa, poleg tega je možnost za napake precej večja.

Torej, da povzamem, za lektorja se seveda lahko izuči vsak, ki ga veseli jezik in ima veselje do podrobnosti. Kogar pa živcirajo vejice in bolj uživa ob prebiranju npr. pesmi ipd., bo pa verjetno bolj zadovoljen kot učitelj slovenščine, kot da bi se ubadal z “malenkostmi”.

Nataša je super zapisala, sama bi na kratko rekla tako:

1) veselje do jezika
2) čut (žilica) za jezik
3) ogromno branja

Tole so temelji. Potem pa:
4) izobrazba
5) izkušnje
6) sledenje spremembam (žal so kar pogoste, v zadnjih letih opažamo denimo tendence pisanja narazen (ki zahajajo že v absurde, npr. za čuda), nenaklonjenost ‘hrvatizmom’ (v narekovajih zato, ker gre marsikdaj za povsem sprejete, uveljavljene besede), pa dvodelni pomišljaj, opremljen z vejico, ipd.)

Če imaš ob vsem tem še resnično strokovno podkovanega mentorja, imaš vse možnosti, da postaneš sijajen lektor. Zmotljivi pa smo seveda vsi.

Hm, na kratko … :))

K.

P. S. Glede izobrazbe – seveda je tudi ta eden od gradnikov uspešnega lektorja, osnove (recimo na ravni zahtevne srednje šole za odlično oceno) morajo biti, gre pa tudi brez ‘slavistične’ diplome, ki, kot že rečeno, ni nobeno zagotovilo, da njen ‘lastnik’ obvlada pravopisna pravila in ostale jezikovne norme.

Hvala za izčrpne odgovore. Razumem, kaj vse je zares pomembno pri dobrem lektorju …

Še vedno pa nisem izvedela bistvene stvari. Kje se torej lahko “priučiš te obrti”? Kateri študij je ta, ki zadovolji točko 4) (po Kerstin :))? Kaj oz. kje so študirali ti “solidni in dobri lektorji”, ki jih poznate? Kako so prišli do mentorjev?

Lep pozdrav!

Saj v tem je hec – niso študirali. Napisali sva ti obširno, ti pa izlušči tisto, kar je primerno zate. Temu se reče študij.

Ti solidni in dobri lektorji niso študirali jezika niti “lektoriranja”. Imajo dober občutek za jezik, smisel za korektnost, večino so pa pridobili s prakso, pri kateri jih je nekdo popravljal in usmerjal.

Kje dobiš mentorja? Ja, v mesnici zagotovo ne, no. V lektorski službi pač. V glavnem gre to za kake novinarje (ne nujno novinarske izobrazbe), pisce pač, ki so prišli npr. v kako redakcijo, tam pa prišli pod roke lektorske službe. To so ti bolj kot ne usposobljeni lektorji. Tisti, ki popravljajo po raznih podjetjih, v podjetju pa seveda ni lektorja niti se niso pred tem izurili za lektoriranje, sploh ne opravljajo pravega strokovnega lektoriranja, še manj pod mentorstvom. To je pač popravljanje nekoga, ki misli, da zna. Kako dobro mu uspeva, je odvisno pač samo od njega.

Lahko vzameš v roke slovnico, pravopis, bereš razne jezikovne članke, razmišljaš o tem, se poglobiš, zakaj je nek popravek, vprašaš nekoga, ki je podkovan o tem (primer je tale forum, ko nekdo lektorira, sem pa pride preverit popravek), slediš sodobnim trendom (mimogrede, dvodelni pomišljaj, opremljen z vejico, ni novost, pisci samo pogosto pozabljajo na odvisnike in vse drugo, kar jih spremlja) …

No, saj ni treba tako … Vem, da se v mesnici ne dobi lektorja. 🙁 Mislila sem pač, da potrebuješ kak certifikat, da se lahko pod delo, ki ga lektoriraš, sploh podpišeš kot lektor. Ali pa da zares obstaja kakšen tečaj, kjer ti dajo v roke slovnico, pravopis, jezikovne članke in te seznanijo z vsem, kar naj bi predelal, kot sta me zdaj vidve …

A očitno moraš vse to narediti sam. Ja, nič, zase bi rekla, da iskreno imam veselje do jezika, upam, da tudi čut zanj in smisel za korektnost. Zdaj me torej čaka poglabljanje v osnove skladnje, besedotvorja, stilistiko s sociolingvistiko in besediloslovje …

Za prakso pod strokovnim mentorstvom pa upam, da se mi odpre kakšna možnost in najdem enega lektorja pa pol. Nikoli ne veš – morda ga srečam celo v mesnici.

Še enkrat vam hvala za nasvete in predvsem, da ste mi razjasnili stvari.

🙂

Hmmm, a veš, da imaš prav. Mentorja navsezadnje najdeš tudi v mesnici, tudi mentorji jedo, a ne? 🙂

No, malo heca mora biti.
Prav imaš, malo se je treba poglobiti v osnove, nato pa le vprašaj tukaj ali pa si oglej kakšno lektorirano besedilo – še najboljše tako, kjer so vidni popravki. Iz takega se največ naučiš. Drugače pa malo prebrskaj tale portal, ko smo svetovali, kako pisati to in ono, kar ti ne bo jasno, pa le vprašaj.