Predolg s/z pred tujimi imeni
Jaz bi se tudi odločila za predložno zvezo glede na izgovor. Verjetno bi bili prav obe različici, vendar trenutno za to potrditev ne najdem pravila v SP, po vsej verjetnosti bo pa manj moteče, če se ravnaš po izgovoru.
Še vedno pa imaš možnost zasilnega izhoda – dodaj levi prilastek. 🙂
Kadar se beseda spreminja med izgovorom in pisavo, je v zapisu pogosto mogoče oboje. Kot nalašč ne najdem pravila v SP, na katerega bi se lahko striktno sklicevala, vendar sorodno (čeprav ne zadevno) je pravilo 792, ki se veže na oblikoslovje. Končnica v besedi se spremeni in tako sta v zapisu mogoči obe obliki, v izgovoru seveda samo ena (edina logična): npr. Marat [Mara], zato je pravilno v zapisu uporabiti ali končnico -om z Maratom (sledimo zapisu) ali končnico -em z Maratem (sledimo izgovoru), izgovarja pa se samo s končnico -em [z Marajem].
Po mojem je povsem podobno pri zapisu in izgovoru imen, ki imajo različno zapisno podobo in izgovor. Težko je reči, da je striktno narobe s Javierjem, ker to sledi izgovoru, ne zapisu, če pa taka raba ne nazadnje prevladuje. Seveda po drugi strani ne moremo reči, da je striktno narobe z Javierjem, češ ker j izgovarjamo kot h. Jaz bi se tukaj opredelila oz. dala prednost izgovoru, ker je preprosto manj moteče.
Res je, pravilo omenja “klasična” tuja imena (Hugoja, Zoisa), sicer ne gre za zadevno reč, je pa sorodno. Lepo, Zvedavec, da si nas spomnil na tole.
Hmmm, ko pa brskam po Googlu, je tako malo take rabe z aktualnejšimi imeni: npr. s/z Juanom Carlosom, očitno bo res prevladala raba po izgovoru nad zapisom. Google sicer ni kar merodajen vir, pove pa le nekaj. 🙂