Po več kot enem mesecu sem šla v knjižnico. Izbirala sem kar tako – na slepo. V stiski s časom nisem niti prelistala knjig, zato me sigurno čaka presenečenje med izborom.

Začela sem z Rebecco Schummy: Poslednja kaplja krvi.

Izbrala sem med kriminalkami. Na zadnji strani knjige piše, da gre za nadarjeno pisateljico. Hmmm, začetek me ni najbolj prepričal.

Bom pa povedala drugič, kakšno srečo sem imela z izborom.

Lp, ela s

Danes končal Emile Zola: Therese Raquin. Pretresljivo.

Začenjam Lojze Kovačič : Prišleki.

Gino Strada: ZELENI PAPAGAJI – kronika vojnega kirurga.

Kirurg je avtor. Opisuje delo z vojnih področij. Čeprav je takih prizorov vsak dan na TV veliko, je to srčna pripoved o stiskah ljudi – tistih, ki rešujejo in tistih, ki so reševani.

Sonja

Paasilinna: Rešitelj Surunen

Nekaj srednjega.

K.

v marcu – kriminalke in podobno, seveda:

michael chrihton: strahovlada – zanimivo, zelo; kako avtor uporablja znanstveno metodologijo in preobrača ustaljene poglede na problematiko globalnega ogrevanja (kot segrevanje v knjigi striktno sloveni prevajalec), in seveda zelo berljivo

rebecca schummy, oz. rebeka šumradi: poslednja kaplja krvi – samo preletel

helena d. švajger – primeri detektiva v. š. – eno ali dvostranske kratke zgodbe – samo preletel

jože strutz: kratka pomlad; inšpektor mangart in njegov prvi primer – hecno, zelo lahkotno, za prebrat

Pravkar berem:
Stieg Larsson – Moški, ki sovražijo ženske

Odlična švedska kriminalka. Švedi so očitno prevzeli primat, kar se tiče dobrih kriminalk in še dobro da je tako, ker bebavih ameriških krimijev ala Patterson enostavno ne morem več brati.

Prebrano:
Stef Penney – Nežnost volkov

Življenje v Kanadi konec 19. stoletja. V vasici se zgodi umor, mlad fant izgine, ostali poskušajo razumeti, kaj se je zgodilo ali pa želijo izkoristiti situacijo za svoje osebne cilje. Knjiga je dobro napisana in potem, ko se prebiješ skozi prvih 50 strani, ki se zdijo nekoliko zmedene, te enostavno vleče do konca.
Avtorica je dostojna naslednica Karla Maya :), nikoli ni bila v Kanadi, tudi sicer ne potuje veliko, ker ima menda agorafobijo. Opisi narave in ljudi pa so tako živi, da ti še dolgo ostanejo pred očmi.

Frank Schaetzing: Peti dan

eko-triler, po mojem mnenju boljši od Crichtona. Špeh z več kot 800 stranmi, zelo zanimiv, na žalost ga konec nekoliko pokvari. Morje vrača udarec, katastrofe se vrstijo ena za drugo, pokaže se, da je ljudem lastni planet precejšnja neznanka. Vsebuje tudi kup podatkov o oceanih, na trenutke je razlag že kar malo preveč.
Knjiga postavi tudi zanimino vprašanje: po čem naj bi druga inteligentna bitja sklepala, da smo ljudje inteligentni in sposobni komunikacije?:))

Mogoče pa govori o tem, koliko pokurimo za ogrevanje? 🙂
Marsikdaj je jezik v literaturi tak, da se vprašaš, če so prevajalci in “lektorji” hoteli malo začiniti zadevo, ki se jim je morda zdela preveč medla.

Malo za hec, žal pa tudi za res.

K.

Aleksandar Hemon: The Question of Bruno

Roman Nowhere Man, ki sem ga prebrala prvega, je med branjem daljših zgodb iz te knjige zbledel, da ne rečem utonil v pozabo. Saj ne, da bi bila slaba knjiga, sploh ne, ampak tele zgodbe jo “potolčejo”. Branje, ki potegne, a je obenem pretežno boleče, čeprav vsebuje tudi nekaj humorja.

Hemona, ki se je znašel v Chicagu prav takrat, ko se je začela v vojna v BiH, in je v ZDA tudi ostal, pa odlikuje še nekaj: čudovit, ampak res čudovit slog, pa čeprav je knjigo napisal v angleščini, ki je ob prihodu v ZDA menda ni obvladal prav bleščeče. Naravnost stajliš – tozadevno bi se lahko po njem zgledoval marsikateri ameriški pisatelj. Neverjetno.

Še dodatek: kljub gornjemu opevanju jezika moram le dodati, da je sem in tja občutiti, da Hemon le ni rojen v angleščino, toda glede na okoliščine je njegov dosežek velik.

Berem kot povožen lenivec na apaurinih: 560 strani v dobrem mesecu. Knjigica je bila Steve Toltz, A Fraction of the Whole, nominiranka za lanskega bookerja.

Branje nedvomno priporočam, sedaj pa se kanim znesti nad vsem, kar me je motilo. Roman o življenju s težaškim, ekscentričnim očetom ter prenašanju sence strica, velikega kriminalca, je predvsem zelo duhovit, in to je med bookerčki velika velika redkost. Duhovit je na vsaki strani, ob vsakem zaključku, ob vsaki iztočnici, tako da je bilo po kakšni tretjini že rahlo moteče in sem raje malce zaspal. Zgodba je zelo premočrtna z vsemi okraski in zapleti, za katere domnevam, da jih poučujejo kot osnove v sleherni šoli kreativnega pisanja. Spet moteče, ker se v vseh preobratih glavna nit kar malce porazgubi, kar je škoda, ker ni tema sploh ni slaba.

Ampak, kot rečeno, priporočam kot spodobno zabavo.

Vsekakor sem se spodobno zabavala ob citiranih opisih – morda zaradi podobnosti zimskega spanja. Opa, pardon, branja. 🙂

Torej: po tem, ko sem pokukala na izpis o izposoji iz knjižnice (in videla, da smo že spet uspele “pridelati” zamudnino), imam na sumu eno od punc, da si je montirala domače branje samo pod povšter (pa da vsebina v miru pronica skozenj sama od sebe). Drugače pridno ob prostih (a tako redkih) trenutkih prekladam iz prostora v prostor Hči sreče (Isabel Allende) …

Jose Saramago: Death at Intervals

Moram pač Saramaga brati v prevodu, ni druge.

Ni ravno “pageturner”, je pa za nas Saramagove ljubitelje.

Valerija skrinjar – jutro v Bosni – lepo
B.d. benedict – Plemič – zanimivo

John Hemingway: Strange tribe

Avtobiografija Hemingwayjevega vnuka … Hm, kaj naj rečem, napisana – vsaj za moj okus – ni prav dobro, celo nasprotno. Če ne bi sočasno prebirala njegovega že kar zrelega osnutka opernega libreta, bi rekla, da je šel pisateljski dar krepko mimo njega. Res hecno: napol dokončana reč je za morje stopenj boljša od dokončane knjige.

Nasploh se mi zdi, da gre pri tem delu za nekakšno “osebno čiščenje”. Zasnova: problematični odnosi med očeti in sinovi, v tem primeru Ernestom & sinom Gregom ter Gregom & sinom Johnom.
Vse slogovne slabosti knjige nekako zbledijo ob Johnovi osebni zgodbi, pretežno otroštvu, ki je bilo naravnost grozno. Mama s shizofrenijo in oče z bipolarno motnjo, ki pozneje spremeni spol. Po ločitvi staršev in po tem, ko mama lepega dne zapusti dom in tri malčke, si otroke kot žoge podajajo razno razni sorodniki in tujci, vsi pa se jih otepajo, jih nato ločijo, otroci pa na istem mestu živijo povprečno po nekaj mesecev. Težko si je predstavljati, da pri vsem bogastvu od trženja dedovih knjig in morja z njim povezanih izdelkov vnuk tlači karton v preluknjane čevlje in krade mami denar, da nahrani mlajša sestro in brata. Vse skupaj pa ves čas preveva Johnova nenasitna lakota po ljubezni in nekakšni stalnosti, ki pa ostane nepotešena.

Skratka, knjiga je napisana nekako čudno, kar pa je po svoje razumljivo, saj je tematika občutljiva, pisanje o takih rečeh pa najbrž težko opravilo.

Na fantastičnih počitnicah na Kubi (nadpriporočljivo, hvala za vprašanje!) sem v dragocenih trenutkih, ukradenih med otroškim spanjem in vožnjo z medkrajevnimi avtobusi, z užitkom prebrala roman irskega pisatelja Williama Trevorja Felicia’s Journey (kolikor vem, je preveden tudi v slovenščino). Whitbreadova knjiga leta 1994 je v osnovi triler o mladi Irki, ki pride v Anglijo iskat fanta, s katerim je zanosila, in pri tem naleti na ‘drobrotnika’ z zlobnimi nameni, hkrati pa več kot to – ponuja tenkočutno sliko tedanje irske stvarnosti in odličen psihološki portret. Grandiozni občutek velikega romana je sicer izostal, vsekakor pa močno priporočam.

Zdaj – latinskoameriški razčustvovanosti primerno – berem Caramelo, kroniko mehiško-ameriške družine izpod peresa Sandre Cisneros. Glede na to, da je knjiga kajpak špeh (400 strani drobnega tiska), me obhajajo malce zloslutni občutki, ampak po tretjini je stvar cukrček.

Opoldne nekega dne (Moedrerndorfer) – zgodba s preobratom, dobro napisana, mogoče malce neverjeten zaplet, vseeno prirporočam v branje.

Ne zapusti me nikdar (Ishiguro) – šokantna vsebina, slog berljiv in res dodelan, konec mogoče malo medel. Prebrala sem jo na mah. Knjiga me je zelo spomnila na Deklino zgodbo (Atwood), na nek način tudi na Pride ženska k zdravniku… (Kluun). Še dolgo jo bom nosila s sabo. Ne priporočam preveč občutljivim (kar sama trenutno sem).

Sophie Kinsella: Strastna zapravljivka

Končno je preveden prvi del, ta mesec imamo v službi norenhaus in potrebujem dober chick-lit za sprostitev. I love Becky!

Brane Mozetič: zgubljena zgodba – no ja, ne vem če je bilo ravno toliko teksta zgubljenega, je pa dobro napisana,
kot balzam za dušo, tik pred spanjem pa berem J. Jalna: Razpotja.

Na dopustu prebrala eno celo (!) knjigo: Jej, moli, ljubi!
Ni bila slaba.
A je že pozabljena.
Dlje časa pa bom v glavi premlevala Ženo popotnika v času.
Avtorica ima res izjemno domišljijo. Čeprav je roman kar zajeten, ga je bilo prehitro konec.

Bralka, jaz sem kar z navdušenjem prebrala cca. 60 strani Žene popotnika v času, potem se mi je pa začela nekako preveč vrteti na mestu, zato je obležala odložena za n. č. Povej, a se začne v tej knjigi kasneje kaj bolj dogajat ali ne?

Enka, sama sem jo sicer prebrala do konca, ampak se še zdaj sprašujem, zakaj – najbrž zaradi obetavnega začetka.

Meni Žena popotnika v času ni bila takšen bum in tresk, kot so obetala priporočila. Originalna ideja, to že, zato pa tipično ameriško razvlečena izvedba. pa še prevod me je parkrat pognal v zrak, od jeze, kajpak – priporočam original.

V prejšnjem postu omenjeni Caramelo je ‘zdržal’ do konca, čeprav je bilo vmes resda nekaj dolgočasnih pasaž. Zelo priporočam!

Včeraj je prispel nov paket z Abebooksa in me osrečil z ultra berljivo robo: Something to Declare Juliana Barnesa (eseji o Franciji, kot jo vidi Britanec), Confessions of a Middle-Aged Woman Sue Townsend (zbirka zabavnih kolumen) in dvema Tonyjema Hawksa (meni zelo ljub humor). Kar ne vem, kje začeti!

Aha, Katja in Oja, če prav razumem, ne bo prehude škode, če Žena za večno obleži :-).

Joseph Kanon: Alibi

V želji po sprostitvi tipa “iščemo stare nacije” sem se spomnila na Kanonovo knjigo The Good German in si rekla, no, pa dajmo še eno.

Knjiga je brezvezna, ni da bi o njej kaj pisala – bleda, preprosta, primerna za izrazito nezahtevne bralce. Vseeno sem se odločila, da ne obupam, tako da že berem naslednjo, ki je za zdaj obetavnejša.

Malo zaostajam, ampak vseeeno (končno, bi lahko rekla):

Goran Vojnović: Čefurji raus

Zadane. Na mikroravni sicer smešni štosi, ampak v celoti trpko.

Tony Hawks (Oja, tudi jaz!): A Piano in the Pyrenees

Včasih smešno, včasih malo pretirava (za moj okus), sicer pa sem ga vzela v roke, ker malo padam na ta žanr: Anglo-Saksonec kupi bolj ali manj podrto hišo v Italiji-Franciji-Španiji in potem spoznava sovaščane, malo se norčuje iz drugih, malo iz sebe, etc. etc.

@Oja – Sue je mene zelo nasmejala.