mala/velika začetnica
Jaz bi rekla z veliko začetnico, že zato, ker ne gre za drevo kot rastlino, ampak za nek kraj, ki simbolno pomeni drevo. Iz imena sklepam, da gre za neko indijansko ime ali nekaj podobnega, torej je sploh lastno ime.
Nazive najdišč (npr. arheoloških) zapisujemo z veliko. V tvojem prvem primeru bi z veliko zapisala le Cheyokolnah, saj je to res pravo ime najdišča. Kar sledi, je razlaga, zato zapis z malo:
Najprimernejše ime za najdišče je bilo na dlani: Cheyokolnah, kar pomeni drevo na hiši/’drevo na hiši’.
____
V drugem primeru ravno tako ne gre za dejansko ime najdišča, ampak za slovenski prevod (domnevam pa, da najbrž za prevod prevoda iz angleščine), zato prav tako predlagam zapis z malo.
Videz, ki ga daje Villahermosa danes, pa komajda upravičuje njeno ime, ki pomeni »lepo mestece«.
Oz. še boljše: Današnji videz Villarhemose pa komajda upravičuje njeno ime, ki pomeni lepo mestece/’lepo mestece’.
Če se odločiš za zapis z narekovaji, uporabi ‘enojne’, ne “dvojnih” narekovajev
Jaz bi pri Drevesu ohranila veliko začetnico, saj poznamo primere, ko imajo npr. Indijanci svoja imena, nato pa jih prenašamo v svoj jezik in seveda ohranimo veliko začetnico, da se ve, da je lastno ime: npr. družino je vodil Veliki orel; želel je najlepšo, Bistra ptica mu je ugajala ipd.
Pri Villahermosi se pa strinjam, ne gre za “prevod” imena, ampak dejansko to v španščini pomeni mesto (villa) + lepa (hermosa, ž. sp.), torej gre dejansko za pomen in bi ga pisala z malo začetnico.
Mislim, da primera nista enaka, in bi ju razlikovala. Se strinjam tudi z narekovaji; ko govorimo o pomenu, pišemo z enojnimi narekovaji, po mojem bi bilo povsem v redu tudi brez vsakršnih narekovajev (prej raje ležeče).
Če bi šlo slovensko različico imena (po zgledu Wien -> Dunaj, Villach -> Beljak itd.), pač zato, ker bi bilo najdišče kje v Sloveniji ali povezano s Slovenci, bi se s teboj strinjala, tako pa se ne. V prvem primeru gre preprosto za razlago, kaj ime pomeni, najdišče pa (morda zaradi hermetičnost tematike) ohranja izvirno ime.
Tega primera ne bi enačila s Sedečimi biki in Velikimi orli.
IMHO 🙂
Je razlika. Vendar se mi zdi pri tem zelo pomembno to, na kar sem že opozorila: da se mi v tem primeru ne zdi primerno slovenjenje imena najdišča. Zato postane brezpredmetno ugibanje o tem, ali naj se izraz v slovenščini piše z veliko ali z malo; brezpredmetno seveda tudi zato, ker je jasno pravilo, da se najdišča pišejo z veliko.
Več kot primerna in v navedenem kontekstu tudi logična pa se mi zdi razlaga imena v slovenščini. In v tem primeru zagovarjam, naj se uporabi mala začetnica.
S takšnim prepričanjem se zavestno oddaljujem od tega, da bi se zgolj togo ravnala po slovničnih pravilih, ampak na to vprašanje gledam širše. (To se mi zdi sicer nujen pogoj za dobro lekturo.)
Kot sem že rekla, tega primera ne gre enačiti s primeri Paris -> Pariz, Wien -> Dunaj, Trieste -> Trst itd.
Za slovenjenje imena najdišča (in s tem za pisanje z veliko začetnico) bi se odločila samo v primeru, če bi šlo za najdišče, ki je pomembno s stališča slovenskega življa ali slovenske kulture. Če bi bilo tako (a mislim, da ni), bi si kot govorka slovenščine vzela pravico – ali pa zagovarjala, da je to celo moja dolžnost -, da to najdišče poimenujem po slovensko. Seveda z veliko začetnico.
____
Če živim v zmoti in je najdišče pomembno za Slovence, sem pripravljena priznati svojo zmoto – in v tem primeru predlagam zapis z veliko 🙂
Jana10, tudi mene je vleklo v to smer, zato sem že v prvem postu napisala:
V konkretni situaciji so najdišče imenovali le z izvirnim imenom, saj je bil v odpravi le en Slovenec.
Torej v vseh primerih gre dejansko za prevod pomena, ne za slov. poimenovanje. Jaz bi dala povsod z malo ali pa Natašino oz. Filipovo drugo varianto (kadar je zraven “kar pomeni”, z malo). Se bom posvetovala še z urednikom.
Hvala vsem.
K.