Moja 11-letnica je iz knjižnice prinesla roman Marjane Moškrič “Stvar” – prijavljena je na Cankarjevo tekmovanje.

In gledam tako to knjigo, jo listam, avtorice in njenih del ne poznam, je pa menda knjižničarka v Ljubljani, kako pa so za tekmovanje izbrali njen roman, mi ni jasno – a to je presoja drugih – preberem kakšen odstavek, stran, ker me zanima, s čim naj bi se mladina seznanjala.

V zakrčeni želji približati se mladim bralcem avtorica uporablja zanimive, včasih nelogične (pustimo to, da predvsem s slovničnimi pravili skregane) tvorbe, kot na primer:
a!

Ko me je naenkrat zajela topla in prijazna svetloba.
ali
Ko je bila samo še megla…..
(Odvisni stavek??)

So mi govorile o veselju, o zdravju, o celem kupu malih prijaznosti pa dobrih namenih.
(vejica??)

Če dobra bo misel, bo sanja prekrasna.
(množinski samostalnik se uporablja edninsko??)

Nisem jezikovni purist in tistih nekaj “wannabe” slengizmov – večina v uporabi pred 20-timi ali več leti (Da dol padeš! itd) – še spregledam, čeprav je hudo, ker avtorica uporablja napol knjižne slengizme, recimo:

Kar neki.
(“Kr neki.”, če hočemo biti slengistično dosledni.)

Idejna zasnova romana je sicer simpatična, a besedna izvedba – uf!

Je kdo prebral roman? Bi delili mnenja z mano?

Prav res hudo čudno, kakšne knjige včasih izberejo, ko pa je vendar na razpolago ogromno takih z lepim, normalnim jezikom.

Zanima me, ali je v kolofonu navedeno, kdo je knjigo lektoriral oz. ‘jezikovno pregledal’, kot se zdaj menda reče?

Za lektorja ne vem, je pa recenzijo napisala Liljana Klemenčič – objavljena je tudi na net-u:

“Saj vam rečem; carsko branje! In še vprašam, dragi bralci: ali veste kdo je pisateljica Marjana Moškrič? Hja, ko me je točno pred desetimi leti navdušila s prvo knjižno izdajo za starejše najstnike (Čadavec: roman v pismih, 1998), sem mislila, da je MM psevdonim (izmišljeno ime) znanega pisatelja. Izkazalo se je, da je MM čisto ta prava, je poklicna knjižničarka in poklicna knjigoljubka. Rodila se je pred pol stoletja in dela v eni izmed ljubljanskih knjižnic (v Knjižnici Jožeta Mazovca, enota Polje, op. sestavljavca vabila). Njena je avtorska slikanica (MM piše in slika) Pravljica o belem in črnem (2004), preberite še prijazno fantastično pripoved Potovanje v nekoč (2001), ne zamudite z večernico nagrajene (najvišja nagrada za otroško in mladinsko literaturo) trpke, odlične pripovedi Ledene magnolije (2002), Samo jesen (2005) pa je roman za odrasle, ki ga priporočite svojim staršem, ali pa učiteljicam.”

Zdaj pa ne vem, komu je namenjena knjiga in kdo naj bi se navduševal nad tako “carsko knjigo”?

Uh, res je vse tako carsko – meni ta carski prav nič lepo ne zveni, ne vem, kako da je tako moderen.

Lektor je običajno naveden v kolofonu knjige, kjer so tudi ostali podatki. Vsaka normalna knjiga naj bi bila tudi lektorirana, saj pisec zaradi subjektivnosti ne more videti vseh svojih napak. Seveda pa se zadnje čase izdaja vse mogoče, dostikrat zelo po domače.

Sem pogledala po Cobissu in zadeva ima kar 192 strani. 🙂

Ko me je naenkrat zajela topla in prijazna svetloba.
ali
Ko je bila samo še megla…..
Tale dva primera sta iztrgana iz konteksta, tako da je težko reči, kaj je tu nerodno/narobe.

So mi govorile o veselju, o zdravju, o celem kupu malih prijaznosti pa dobrih namenih.
Je kar prav, saj pa nastopa v vlogi prirednega veznika (lahko bi bil tudi in).

Če dobra bo misel, bo sanja prekrasna.
Tudi tole ni tako narobe, je že res, da je v SSKJ označeno kot ekspresivno, vendar očitno paše v knjigo. Kvalifikator ekspr. na pomeni, da besede sploh ne bi smeli uporabljati, pač v primernem kontekstu, seveda pa ni primerna za kako npr. strokovno besedilo.

Kar neki.
S tem se pa strinjam, kar neki sploh ni kr neki, “lektorirati” sleng ni primerno, ker preprosto izniči smisel. Zato pa imamo hude bejbe. A zdaj bodo pa hude deklice? 🙂

Primera sta res iztrgana iz konteksta, pa vendar menim, da veznik “ko” zaznamuje oz. zahteva ob sebi odvisno poved.
Avtorica pa ga v delu v več primerih uproablja v navadnih povedih, knjige zdaj nimam ob sebi, a vendar je taka uporaba veznika nenavadna in po mojem mnenju nepravilna.

Kaj pa besedni red začetka povedi – “So mi govorile…” ?

Hvala za razlago, torej gre za izražanje ekspresije.

In Nataša, najlepša hvala za vaš odgovor!

Hja, zaznamovan/drugačen/izstopajoč besedni red je kar nekako zaščitni znak določenih piscev in/ali knjig. Včasih se odločijo zanj, češ da jim več pomeni. Kaj pa vem. Najlažje je presojati od primera do primera, včasih se zadeva ustrezno veže na prejšnji ali naslednji stavek, včasih pa res – obvisi v zraku.

Po mojem bo najboljše pustiti analizo knjige ob strani in vsem mladim raje zaželeti srečno roko in mirno misel na tekmovanju. 🙂

Drži, srečno piscem! 🙂

Ko me je naenkrat zajela topla in prijazna svetloba.

Verjetno gre tudi za “modo kratkih stavkov”. Meni osebno moti tudi beseda “naenkrat”, sploh kadar se pogosto pojavlja. Moj prijatelj pravi, da se naenkrat samo zabliska :))

naenkrat -> nenadoma
zaenkrat -> za zdaj
?

Super rešitev 🙂