Tako je odličen, da vam ga privoščim po slastnih grižljajih, tako kot sicilijanske specialitete,ki jih obilno konzumira šarmantni glavni detektiv MOntalbano. Sardelce, trile s pinjolami, pa slastne omakce, uf, božansko.Tako kot sem se hahljala in uživala ob sočni, občasno tudi kvantaški govorici detektivov, policajcev in mafijašev v tej knjigi, se že dolgo nisem. Pa še perfektna kriminalka – nič kunšten, ampak vse štima! Priporočam!

Alojzija

glede na ves pomp okrog Camillerija, kovanje v zvezde njegove pripovedne tehnike in jezika, glede na velik intervju v sobotni prilogi pred leti, glede na simpatičnost avtorjeve fotografije na hrbtu knjig in glede na visoko kakovost televizijskih nanizank o Montalbanu ter močnega karakterja, ki je uspel igralcu Luci Zingarettiju sem bil pri prebiranju prvih treh primerov kar malo razočaran. saj je ok, le nekako zvodenelo se mi zdi, tako način pripovedi kot oseba, ki se jo čuti za likom montalbana. pri tatu malic in tudi pri prvih dveh se mi je dogajalo, da je knjiga na pol prebrana kar nekaj časa bila odložena, kar za kriminalko nikakor ni dobro.
zame: boljše kot Mankellov Wallander ali Pattersonov Alex Cross in slabše od Dexterjevega Morsa, npr.

Predvčerajšnjim sem vrnila v knjižnico Tatu malic, neprebranega. Komišarjo mi je šel na živce, zgodba me ni pritegnila, za tisto truplo v pristanišču mi je bilo čisto vseeno.
Slabše od Morsa, Wallanderja, ma Ramotsve in celo Vrenka, ki ga pilgrim seveda ni hotel primerjati.
(Mimogrede, v Retrospektivi je napaka: v knjigo ne moreš vložiti listka med strani 23 in 24, ali 25 in 26)