Vinko Möderndorfer: Opoldne nekega dne

Če je nedavno padla pritožba, da se MV preveč oklepa sorodnih tem, je tokrat naposled presenetil z nečim povsem novim. Knjigo odlikujeta berljivost in gladko pisanje, ki smo ju pri MV že vajeni. Jezik je skop, preprost, nadvse primeren vsebini knjige, ki jo je zlahka mogoče prebrati v večeru ali dveh. Edina zamera velja temu, da avtor skozi knjigo nekoliko preveč nakazuje, kar se dejansko razkrije na koncu. Skorajda spojlerji.
Skratka, delo “večnega nominiranca” za kresnika tudi tokrat pritegne.

D. Verhulst: Hotel Problematik (dobila namig tule).
Hkrati zabavno/duhovito in pretresljivo. Pretresljivo, a hkrati zabavno. Tako nekako.
Priporočam.

1.1. sem preležala, izmenoma spala in izmenoma požirala Šepetati konjem, ki sem jo po sto letih srečala v knjižnici. Pasalo je, lepa knjiga, pa čisto nekaj drugega kot film (če že delajo filme po knjigi naj se je tudi držijo).

Natsuo Kirino: Rez. Hm. Pravzaprav dobra knjiga, se mi zdi, primerno zapletena zgodba, morda pretirana hladnost in nasilje, liki, ki so najbrž namenoma vsi po vrsti rahlo odbijajoči – morda zato, da na koncu vzljubiš že kakšnega totalnega negativca, itd., itd., itd. Vredno poskusiti.

Aravind Adiga: The White Tiger, booker 2008, se je kljub sumom, da gre še za en mimobrc žirije, po prvih sto straneh izkazal za prijetno branje z dosledno zgodbo. Upam, da bo šlo tako naprej.

K Rezu še tole: resnično so me motila napačna sklanjanja moških imen, recimo Kinugasa – Kinugasina. Lektorica sicer obstaja, ampak tukaj je je malo zmanjkalo.

Goran Tribuson – Bijesne lisice; peti slučaj privatnog istražitelja Banića.

Berljivo, simpatično … no, morda malo premalo napetosti, suspenza. ampak za seči še po kakšnem iz serije.

Sara Gruen – Voda za slone

Po dolgem času zame ena topla, lepa knjiga za lepo brat in prebrat.

Berem Zaroto bebcev (John Kennedy Toole) in UŽIVAAAAM! Tako SOČNEGA branja pa že doolgoo ne!
K.

The Last Lecture oz. po naše Zadnje predavanje. Knjiga ob kateri se zares zamisliš o tem, kako preživljamo čas, ki nam je dan. Res, navdihujoče. Priporočam. Če nimate časa za branje oz. knjiga še nekaj časa ne bo prišla na vrsto pa poglejte filmček na youtube.com

J. M. Coetzee: Življenje in časi Michaela K.

Hm, kar nekako gre, ni pa za dol pasti.

Sem lani ravno končala njegova Deška leta, ki so me kar nekako pritegnila, in medtem ko čakam, da se v knjižnico vrne Mladost, sem si vzela tole.

David Lodge: Changing Place

Po polomu s Paasilinnom sem bila še vedno žejna humorja, zato sem se obrnila na preverjenega avtorja. Tudi tokrat me ni razočaral. Mojster nekako veselega, mestoma ciničnega ter sem in tja sarkastičnega popisovanja zgod in nezgod iz krogov univerzitetnih profesorjev je tozadevno zagotovo št. 1.

Štorija je preprosta: dva profesorja z oddelkov za anglistiko, prvi iz Velike Britanije in drugi iz ZDA, v okviru mednarodne izmenjave za šest mesecev zamenjata svoji mesti. Sledijo prekucije vseh vrst, deloma stvarne in deloma nekoliko pretirane, kot se za to zvrst spodobi. Zgodba je postavljena v revolucionarno obdobje s konca šestdesetih let.

Sijajna zabava.

N. Bouvier: Uporaba sveta (zbirka S poti).

Bojda kultna knjiga, zaenkrat očarljiva, poetična in skoraj-nič-pokroviteljska. Za tem slednjim po moje trpi marsikateri tovrstni potopis.

Katja10, glede tegale Lodgea: “my thoughts exactly”

Sue Grafton: G is for Gumshoe

Po 60 straneh z olajšanjem odloženo.

Avtorica namreč toliko od 250 strani (morda še več?) porabi za detektivkino dokazovanje sebi in drugim, da je “pravi dedec, čeprav je punca”, pa za dolgočasne opise poti, pa inventarja svoje potovalne torbe, pa vsakega kosa pohištva, ki ga zagleda, pa popisovanja svojih ročnih spretnosti, pa …

(O kaki vsebini pa ne duha ne sluha press)

Barack Obama: pogum za upanje, malo dolgočasno dolgi politični zapisi, vmes pa kakšna iskrivo zanimiva dogodivščina, razmišljanje vrhunskega politika, zanimivo, na momente “preskočljivo” branje….

Tisoč veličastnih sonc, toplo priporočam, zgodba dveh afganistanskih žena z zelo natančno prikazanim položajem žensk v družbi, sicer je že opevan roman, res odlično pisanje

Arija, Nassim Assefi, tudi toplo priporočam, zgodba ženske, ki odide iz Irana v Ameriko, študira, se poroči, rodi otroka, prekine stike s svojimi koreninami, nenadoma popoln preobrat, smrt, in še ena smrt, soočanje z bolečino, klic za koreninami, ljubezen, prijateljstvo….

Prebiram Čokolado (Joanne Harris).
Zaenkrat slastno, čeprav se je malo zataknilo, ko sem srečala bombon…

Case Histories (Kate Atkinson), o katerem sem pisala pod temo ‘zadnja lani-prva letos’ ni razočarala. Odličen roman, ki je utrdil moj položaj fenice in mi naredil tudi velike lušte po prevajanju.

Zdaj bom malo resna, saj me čaka Genazino z Dežnikom za ta dan.

Genazino = Geronimo današnje družbe. Bravurozno.

Józef Wittlin – Sól ziemi

All fun and games until somebody loses an eye (Brookmyre) – odlično, nekaj med La femme Nikita, Jamesom Bondom in Ribo po imenu Vanda, če si smem izposoditi primerjavo iz sveta filma.

Končno sem dobila v knjižnici Čefurji taus! tako da je to moje naslednje branje.

Aravind Adiga, The White Tiger. Roman je pravzaprav pismo, ki ga indijski šoferčič in bodoči podjetnik piše kitajskemu premierju. Občasno morbidna in zmerno humrona zgodba je presenetljivo tekoča in dokaj dosledna, četudi se proti koncu zazdi, da je kitajski premier morda že malo odveč. Spodobno branje, a – kar zadeva Bookerja – žal še ena izbira v smislu DBC Pierra. Enodnevnica in daleč od odkritja kakšnega novega velikega literarnega imena. Lahko pa se seveda tudi motim.

Se strinjam glede Adige. Se pa tudi sprašujem, ali ni človek malce prikrajšan pri branju, če ne pozna toliko indijske resničnosti, da bi zaznal drobne pikrosti, ki letijo na ta račun. Primerjave z Zločinom in kaznijo vsekakor pretirane. Še en dokaz, da celo tisti, ki odločajo o najuglednejših literarnih nagradah, hočejo pokazat, da oni že niso intelektualni komplikatorji in jim je lahko všeč tudi kaj bolj preprostega, hehe.

Se strinjam glede Adige. Se pa tudi sprašujem, ali ni človek malce prikrajšan pri branju, če ne pozna toliko indijske resničnosti, da bi zaznal drobne pikrosti, ki letijo na ta račun. Primerjave z Zločinom in kaznijo vsekakor pretirane. Še en dokaz, da celo tisti, ki odločajo o najuglednejših literarnih nagradah, hočejo pokazat, da oni že niso intelektualni komplikatorji in jim je lahko všeč tudi kaj bolj preprostega, hehe.

Kljub dobrim nameram glede Genazina sem ga že sramotno hitro prevarala. V knjižnici sem namreč končno staknila Geografa, ki je zapil globus, iz firbca poškilila noter in na mah požrla sto strani. Kakšna norišnica!

(No, bom pa Genazina podaljšala, saj ni frke press.)

@Oja: in na mah požrla sto strani.

Meni se je godilo enako …

@insajder: Adiga je kot Zločin in kazen v stripu 🙂 Del, ki mi je bil najbolj všeč, je bil pravzaprav tam, kjer se mali človek spaja z našo korporativno resničnostjo v Bangaloreju.

Bookerje pa zgleda prav lepo kolobarijo. Naslednje leto napovedujem derivat McEwana/Hollinghursta. Kar je pravzaprav slaba novica.