Spletne knjižne police
Gor daš, kar pač hočeš dati … do človeka in podatkov, ki jih NOČE izdati, pa “ta grdi” najbrž itak zlahka pridejo, če le hočejo. Bojim se, da se temu ne da več izogniti. Seveda ni pametno dajati občutljivih podatkov, to je jasno.
Evo, rada imam (pretežno tržno neuspešne) knjige, sem poblaznela spremljevalka regionalnih košarkarskih tekem, preziram crocse in moj najljubši skladatelj je Szymanski.
To zaradi mene lahko ve ves svet – skupaj z Velikim bratom, tržniki, oglaševalsko golaznijo (ki sem ji nekoč pripadala tudi sama, mea culpa) ipd. Taka “potrošnica” je zanje najbrž eno figo zanimiva, čeprav jim z veseljem izdam ime Szymanskega – v upanju na še kak CD, ki pa ga najbrž ne bo nihče izdal, saj domnevam, da skupina kakih 200 fenov, razsutih po vsem svetu, še za oglaševalce ni zanimiva, kaj šele za Velikega brata 😉
strinjam se z obema, meja med jaz in ostali se raztaplja- meni to ni dobro, nekomu je všeč….
Jaz npr mislim Dvorakovi 9 simfoniji kot eni najlepših glasb na svetu, sem obsesivna bralka, ljubim enostavne jedi na žlico, naravo in ročno šivanje. Ob zimskh večerih bi sedela v gugalniku, srkala dober domač čaj z limono in medom, ob ognju bi se naj grela muca in predla (obvezno)
Ostali člani družine počnejo nekaj svojega.Okoli mene police knjig.Skozi okno čez skladovnice lično naloženih drv občasno pokuka los(no,t o je že divjina, hihi)
Poletja preživljamo v kamniti hiši na otoku .
Zdaj me pa najdite, oglaševalci in drugi….
zelo lp
@Katja you are funny… hah USA nas je zvabla al pa prislila v ta tržni turbo kapitalizem z vsem marketing Sra.. vred…. TITO je pa itak reku snađi se.
Treba je bit pa mal prizemljen po mojem in postavit vse to skupaj na lastni ignore. Je pa težko živeti zunaj sistema, nekaterim hrabrim celo rata.
@katja10, kako se pa to naredi? sem precej nova na tem fejsbuku…
@Anejka: imaš knjižne police dveh vrst: Visual Bookshelf v okviru Living Social in WeRead. Vtipkaj jih v FB iskalnik, oglej si oboje in se odloči, katere so ti bolj všeč.
Postopek postavljanja polic je pri obeh približno enak, tudi lastnosti. WeRead ima le to prednost, da ponuja malo širše možnosti iskanja (poleg brskanja po vseh Amazonih ima pod “napredno iskanje” še Google in Oclc, kjer je več evropskih knjig).
Nalaganje (na kratko): ko najdeš zadevo, boš našla tudi napotke. Oboje nalagaš enako kot druge aplikacije v FB, torej štartaš s svoje strani, kjer imaš levo spodaj Aplikacije –> Edit –> Visual Bookshelf/We Read (odvisno, kaj si izbrala).
Potem pa —> Edit Settings —> zavihek Profile —> obkljukaj “Box” ali “Tab” ali oboje – odvisno od tega, ali hočeš imeti polico v svojem Profilu ali v “Boxes”.
Tako: zdaj imaš police. Naprej je enostavno. Imaš pač iskalnik in tam vpišeš naslov in/ali avtorja knjige. Klikneš – in to je to … Potem jih razvrščaš, kot želiš …
Saj ni zapleteno, zahteva pa nekaj časa, preden vneseš vse knjige, ki jih hočeš imeti notri. Ko je to enkrat narejeno, pač vnašaš sproti knjige, ki si jih prebrala, jih želiš prebrati ali jih pravkar bereš.
Pri obeh aplikacijah ti je na voljo tudi ocenjevanje po zvezdicah – tozadevno je Visual Bookself boljši, ker omogoča dajanje “polovičnih zvezdic”, WeRead pa samo celih. Pri ocenah od 1 do 5 je kar fino, če imaš tudi polovične. Seveda lahko knjige ocenjuješ tudi pisno, si ogleduješ ocene drugih ipd. Pa seveda dobiš tudi precej idej, kaj brati. Knjige so predstavljene s sliko naslovnice. Če kake knjige ne najdeš, je pri obeh na voljo to, da jih vneseš sama: vtipkala boš naslov, avtorja in ISBN, pa je. Kot boš videla, oboje police ponujajo marsikaj za zabijanje časa 😉
To je približno vse – videt je najbrž kar veliko, v resnici pa je enostavno.
nekaj takega sem imel v mislih:
http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=rnews&op=sections&func=read&c_menu=9&c_id=193373 (o prodaji podatkov na facebooku)
Del današnjega odgovora, ki je bil objavljen na Facebooku:
… Over the past couple of days, we received a lot of questions and comments about the changes and what they mean for people and their information. Based on this feedback, we have decided to return to our previous terms of use …
Kakorkoli, če bi se zgodilo, kot je pisalo v Dnevniku, bi se folk najbrž selil kam drugam – ali pa bi hipoma nastale kake nove, neodvisne oblike.
Je pa na vsakem posamezniku, kaj je pripravljen objaviti na internetu, saj je to navsezadnje enako, kot če bi objavljal v drugih, klasičnih medijih – in tam krepko razmisliš, kaj zineš, saj časopise tudi arhivirajo “za vekomaj”, pa se nič ne pritožujemo.
ne vem, če … saj recimo, ko dobim verižni mail od kakšnega nespretneža, ki ga posreduje svojemu celotnemu adresarju, mi ob, kaj pa vem, prošnji za posvojitev kakšnih psov v ameriki, posreduje tudi vse elektronske naslove, ki jih ima. mislim, da je zlobara elektronskih baz podatkov dosti bolj vabljiva in lahka ter nevarna, kot to, da bi nekdo šel brskati in iskati nekaj o tebi – ali meni – po klasičnih medijih. če, npr. želim kaj najti v tiskanem mediju izpred nekaj let, si moram za to rezervirati celo dopoldne, da grem v UKM, da tam dobim pravi mikrofilm, da to vse prevrtim, da to potem … na googlu pa traja 0,0015 sekunde da ti izpljune ena cela šest milijonov zadetkov za to in to.
ne vem, mogoče sem paranojen, ampak vedno bolj tehtam, kaj še naj sploh sporočam v ta virtualni svet :-((
>da je zlobara elektronskih baz podatkov dosti bolj vabljiva in lahka ter nevarna
Se strinjam. Težava je v tem, da je e-življenje dejstvo.
Primer iz mojega lajfa: samozaposleni v kulturi svojih poročil o cifrah za SPIZ odslej Dursu NE MOREMO (beri: ne smemo) sporočati drugače kot po elektronski poti, tj. z digitalnim potrdilom.
Ne smem jih poslat po pošti, ne smem jih dostavit osebno. Pika. Kaj zdaj?
Temu bo zagotovo prej ali slej sledilo še vse ostalo.