A je kdo že kaj bral od kandidatov za Fabulo? Jaz sem bral Lemaičevo in Rezmana in moram reči, da se mi Knjiga Skok iz kože Petra Rezmana zdi prav dobra. Popularne zgodbe so tudi ok, a me niso tako prevzele, čeprav so dobro napisane.
Je kdo bral še kaj drugega? Kaj priporočate?

Jaz sem brala samo Punk is dead Tomaža Kosmača. Priporočam.

Tudi jaz sem bral zbirko novel Skok iz kože Rezmana. Tu pa tam se malo vleče, vendar vseeno res zelo, zelo zanimivo branje.

Aja, brala sem tudi Česar nisem nikoli razumela na vlaku Suzane Tratnik. Čeprav skušajo nekatere kritiške ocene na vsak način utemeljiti, da so zgodbe v njej povezane, ostajam pri vtisu čiščenja predalov. Skratka, tokrat zanjo ne navijam.

Za Dnevnikovo fabulo 2009 so nominirani Tomaž Kosmač z zbirko kratke proz Punk is dead (prebrano, sedi, prav dobro, za pet pa še ni), Peter Rezman z zbirko Skok iz kože (napaka v naslovu, rudarska iniciacija se imenuje skok čez kožo, po prebranem odlomku na http://www.park.si/2008/07/gogino-poletje-peter-rezman-skok-iz-koze/, v planu, Lucija Stepančič s knjigo Prasec pa tak (prebrano, zadostno, ata naj pridejo v šolo) in Suzana Tratnik z zbirko kratkih zgodb Česa nisem nikoli razumela na vlaku (neprebrano, ker na vlaku ni kaj razumeti).

Ej, Primož, preberi, ne bo ti žal.
Pa boš potlej povedal, če je v naslovu res napaka…

aja… Primož, preberi Skok iz kože.

bom

Skok iz kože se meni zdi zelo posrečena besedna igra. Bom prebrala, vsekakor!

Prebrau, ni mi žau, reku vau, nagrada je tvoja, kar se je včeraj tudi zgodilo. Čestitam.

Meni je knjiga Skok iz kože odprla svet, ki sem ga že kot majhna punčka dojemala kot nekaj misterioznega. Takrat me je poleg vsega vznemerjala misel, da je to ženskam nedosegljiv svet :-). Mogoče je bila to tudi posledica nekakšen “romantične” predstave o rudarjih, ki so nam jih predstavljali v šoli kot največje garače. Čutila sem se prikrajšana? Kaj pa vem, he, he … In potem, 30let kasneje, mi pride v roke knjiga Skok iz kože … Ta knjiga je res nekaj posebnega. Vsaka zgodbica je zase, samostojna, ampak skupaj dajejo vtis kot roman … In način, kako je spisana, z razkošnimi opisi, ki se (na moje presenečenje ne vlečejo – saj meni ne!) Se svet, ki ga Rezman opisuje, izgradi do potankosti. Natančne popise, predvsem rovov in naprav v njih (pa tudi pokrajine), sem prav hvaležno brala. Besednjak, ki je navadni ljubljanski ženščini, ki ni nikoli videla rova ali “povohala” rudarja, popolnoma tuj, pa sem hvaležno preverjala v slovarčku.
Skratka, knjiga res vredna branja. Petru Rezmanu pa iskreno čestitam za Fabulo! Zaslužil si jo je!