Vprašanje za prevajalce
Pozdravljeni!
Pravkar berem knjigo c. Nooteboom-a in me je prevod rahlo “spravil na obrate”… pa me zanima, če je to običajna praksa med prevajalci, da se nekaterih stvari ne prevaja?
Junak knjige je namreč Nizozemec in trenutno je v Berlinu in seveda so tudi pogovori v nemščini (ki je jaz ne razumem 🙁 …ki pa ostajajo v knjigi neprevedeni, pa še kakšna pesem v nem, bi se dobila, pa tudi še kakšna beseda v nizozemščini. Kaj je zdaj to? Kaj se to ne bi moglo prevesti vsaj pod opombo, če že gre za bolj “avtentičen” prevod? Ne vem no, meni se to ne zdi ravno Ok… Kaj menite?
Če v originalu ni prevedeno, potem tudi slovenski prevod ne sme prevajat. Bi se izgubil potujitveni učinek ;-). Če pa bi bilo prevedeno v izvirniku (v opombah), bi moral temu slediti tudi slovenski prevod. Upoštevati je treba avtorjev namen, ki se najbrž v izvirniku izrazi.
Običajno se pri takih primerih Slovenci lahko tolažimo še s tem, da bolj poznamo tuje jezike (in več razumemo) kot pa bralci izvirnika, hehe.
Ni običajno, je pa ena od možnosti. Če gre samo za slogovno barvanje (da se okrepi vtis, da se nekaj dogaja v Nemčiji, na Nizozemskem), se posamezne besede ali odlomki pesmi pustijo v izviniku – če se prevajalec tako odloči in ta se pač je. Če so pa to deli besedila, ki so pomembni za zgodbo ali kaj podobnega, je pa malo sitno, ja, in bi bila mogoče kakšna druga startegija boljša.
Pri tej konkretni knjigi, ki je v izvirniku v nizozemščini, če prav razumem, je pa tako, da nizozemski bralec od nemških delov besedila odnese veliko več, kot slovenski, tudi če ne zna nemško … kar je prevajalec mogoče malo pozabil :-)).
Aja, pozabila sem napisati naslov knjige:Vsi sveti.
Hmmm, očitno se bom morala naučiti še en jezik… In ja, to so deli besedila, ki so pomembni za zgodbo oz. so preobsežni, da bi jih lahko zanemaril in jih potem jaz samo skušam “dešifrirati”. Mogoče pa avtor pričakuje, da znamo vsi Slovenci nemško? 🙂
V tem primeru bi prevajalec vsekakor moral ubrati drugačno taktiko, tj. prevesti (po mojem mnenju) tudi nemške dele, ali pa za vtis avtentičnosti morda pustiti v nemščini tu in tam kako besedo, ki bi bila splošno razumljiva Slovencem. Nizozemci to morda berejo tako, kot mi hrvaščino ali srbščino – pa si poskusite predstavljati, da bi pri prevodu slovenskega besedila npr. v angleščino pustili morebitne hrvaške stavke v originalu!
Ne gre za odločitev prevajalca, ampak odločitev avtorja, ki ji mora prevajalec slediti. Sem zdaj odprl knjigo in na hitro pogledal in prve nemške besede, na katere sem pri listanju naletel, so imena značilnih nemških jedi, pisana (še dodatno potujitveno) v kurzivu. Si predstavljam, da so te nam skoraj bolj domače kot pa Nizozemcem, še bolj natančno pa ve prevajalka, ki že dolgo živi na Nizozemskem. V nizozemščini sem pa takoj našel en stavek, kjer se nanj naveže dolga debata, kako neprevedljivo je to. (Konkretno v nemščino.)
Potem je tu recimo stavek “Ein wohltemperiertes Klavier?”, za katerega ni nič čudnega, da je v orig. in prevodu v nemščini, ker gre za namig na kulturno zapuščino.
Kasneje piše tudi suerte pa cabron, kar je po špansko, pa tudi ne bi prevajal ;-)! Pa kaka beseda je v latinščini, pa nekje rečejo Glupaja djevka! pa se kunigunda ni nič pritožila 😉 … (Tega menda ne razume toliko Nizozemcev kot nemščino?)
No. Da ne bomo doktorirali, bi na kratko rekel, da se splača razmislit, zakaj se je Nooteboom odločil za ta tip zapisa, in razmislit, kaj bi s poenostavitvijo izgubili. Pravica, da stvari razumemo, ima tudi svoje omejitve. Sicer boste morali prevajat tudi naslove svojih ljubih knjig, od Con brio do Čefurji raus!
Ma ne, no, ni samo od avtorja odvisno. Prevajalec je konec koncev v službi svojih bralcev.In ima svojo pamet in strokovno usposobljenost, da presoja, kaj naj ostane citatno, kaj pa ne.
To ne pomeni, da mora vedno prevesti vse, kar ni v glavnem jeziku knjige, bognedaj, ampak čisto tako preprosto pa spet ni, da kar slediš avtorju, bralci naj se pa sprijaznijo s tem, da pravica do razumevanja ni temeljna človekova pravica :-).
Za ona naslova, ki ju omenja insajder, si pa predstavljam, da bi se pri prevanjanju npr. v letonščino ali v urdu Čefurji raus! prevedlo, Con brio pa pač ne. Ampak morda se motim.
Kar spa eveda nima nič več veze s konkretno knjigo, ki je nisem brala in težko presojam, ali citatni deli otežujejo razumevanje slovenskemu bralcu ali ne.
Zato končujem :-).
No, a propos (če bi bil tole naslov knjige, bi najbrž povsod ostal nespremenjen, a ne? :)), ravno prevajam poljudno-znanstveno delo, v katerem ameriški avtor za popestritev tu in tam navrže citatne besede v francoščini, španščini oz. italijanščini. Gre za latinizme, ki so angleško govorečim povsem domači, le zapis je pač nekoliko drugačen. Sama sem si vzela toliko svobode, da sem pustila tiste, ki kaj povejo ljudem, ki niso jezikoslovci, imajo pa nekoliko večji besedni zaklad od povprečnega, tiste preveč orto pa sem prevedla v slovenščino in opustila kurzivo. Ker gre zgolj za stilni pripomoček, se mi to ne zdi sporno in upam, da vam tudi ne. 😉
Načeloma drži, da se takih reči ne prevaja, in sama jih NAČELOMA ne prevajam.
Toda sem in tja vendarle nastopi situacija, ko človek res ne ve, kaj bi. Kdaj poseči? Sama malo razmislim o tem, kakšna približno naj bi bila publika knjige, za kateri jezik gre … Ne mislim, da bi morala biti vsaka knjiga razumljiva prav vsem, tudi tistim s tremi razredi OŠ, vseeno pa včasih čisto vsega tudi ne bi pustila tako, kot je, če kaže, da to ne bi bilo razumljivo skoraj nikomur.
Na splošno: če je vprašljivih mest veliko, se mi zdi koristnejše od prepucavanja, ali je svet avtor, bralec ali prevajalec, preprosto navezati stik z avtorjem (če je živ in zdrav, seveda).
Zanimivo, ampak avtorji (vsaj tisti, s katerimi sem imela tovrstne opravke) svojega pisanja ne pojmujejo za tako sveto & nedotakljivo, da ne bi dovoljevalo prav nobene spremembice, če se zdi, da z direktnim prevodom ne bi šlo vse gladko. Razumeli so zadrege in s skupnimi močmi se je dalo doseči, da je bil volk sit in koza cela – ne glede na to, kakšna odločitev je na koncu padla. Možnosti, ki so na voljo, je veliko in z nekaj truda se da poiskati varianto, ki ne dela sile avtorjevemu delu. Pa naj gre za dodatek opombice, opustitev kakega izraza in/ali njegovo zamenjavo s kakšnim, ki bi bil bralcem bližji. Itd. itn. Možnosti je res veliko.
Se strinjam. (A se temu reče slovensko kulturacija ali nekaj podobnega? Namreč to, da prevajamo kontekst glede na ciljno občinstvo.) Ampak to z razumevanjem mora imeti seveda zrna soli, sicer pridemo hitro do skrajšanih in poenostavljenih izdaj za bralčev prid ali pa do tega, da ugledni profesor pri prevodu klasičnega latinskoameriškega romana spusti par erotičnih strani, ker itak delajo lepoti romana škoda. Je pa (tudi po slovenskem pravu) prevajalec tudi avtor in ima tu pravico do avtorske svobode. Kot pa dobro vemo, ima večina svobode svoje meje.
Aha, insajder! In kaj pomeni “Ein wohltemperiertes Klavier?”? 🙂
Ja, res je, prebavim vse v angleščini, italijanščini, francoščini; španščina tudi še nekako gre in naslednike srbo-hrvaščine, ampak nemščine pa ne 🙂
Dobro, saj priznam avtorju in prevajalki, da ima ta “neprevod” namen. Samo kaj imam jaz npr. od odlomka na str. 123 iz Dantejevih (!!!!!) Vic v nemščini? In btw niso vse tuje besede napisane v kurzivi (npr. deli pogovora na str. 36, str. 68).
Pri prevodih, ki mi kljub nerazumevanju ne okrnijo branja, poteka zgodbe, se ne sekiram, če je kakšna beseda v tujem jeziku. Če sem res firbec mam vedno google pri roki.
Kar dolgo sem pa tuhtala, kaj bi bilo za storiti v eni kriminalki, kjer je ključni namig v angleščini popolnoma logičen, pri nas pa v prevodu niti malo? Prevajalec/ka (ne vem več) je šel/šla po liniji najmanjšega odpora in prevedel/la kot se je pač tam dogajalo. Šele ko sem si prebrano prevedla nazaj v angleščino sem pogruntala, zakaj so imeli “to ves čas pred očmi”.
Hja, to je en konkreten Bachov preludij. Dobesedno “povsem uglašen klavir”, kar je kar strogo, hehe.
Arno bere Danteja v nemščini, to je poudarjeno. In ob tem razmišlja o Nietzscheju, kar se mu ob branju v italijanščini, nizozemščini ali italijanščini sigurno ne bi primerilo ;-).
Za tvoje veselje ti povem, da na str. 36 pravijo. “Mislite, da bo prišel avtobus?” “Ne, in tu ne smete stati.” “Že kako uro sem tu.”
Ja, tej strogosti pa nemščina res dobro paše, sem za citatno pisavo, ni kaj. (Saj poznate tegobe naših fantovskih skupin, da je lažje zapeti “ajlavju” kot pa “ljubim te” ;-). Na str. 68 pa: “No, kaj takega! Nisem kriv. Tu se sploh ne da manevrirati.” In kasneje: “Pojdite. In ne snemajte!” Oba primera jasno kažeta, da je pomensko zadeva pičla, da gre pa za potujitev in za izraz neke strogosti. Oboje bi se v prevodu delno izgubilo, kar bi bila večja izguba od pomenske.
Še enkrat ponavljam, da je v Berlinu združene Evrope, ki je uprizorjen v Vseh svetih, jezik malo babilonski. Ja, to ni najbolj preprost roman zadnjih let.
Kunigunda, kar tolaži se s tem, kako bere šele kak bralec, ki ne zna nobenega od v romanu nastopajočih jezikov! Še dobro si jo odnesla …