Nekaj vprašanj
Pozdravljeni, imam nekaj “lektorskih vprašanj”.
1. Prek/preko – sem gledala z iskalnikom in se pojavlja oboje, na eni strani pa sem našla, da je prek bolje. Ali obstaja kakšna strokovna razlaga za to?
2. Označevanje poglavij – do sedaj sem delala tako, da je 1. / 1.1. itd. ali pa 1 /1.1 itd. Ta druga varianta se bolj uveljavlja. Zdaj pa sem popravljala dipl. nalogo, kjer imajo navodila fakultete za označevanje 1. /1.1 – torej kombinacijo obojega. Ali je to prav?
3. Kako je s popravki citatov? Po moje jih ne spreminjamo, sploh starejših zapisov znotraj sodobnega bedila, npr. ta avtor napiše dobesedni prepis iz neke strare knjige, lektor pa je šel vse to spreminjat v sodobno slovenščino. S tem se ja izgubi pomen prepisa, kajne?
4. Izginjanje polglasnika pri sklanjanju je definirano, npr. petek – petka. Kaj pa v primerih, ko domačini ne govorijo tako in ti to popraviš. njim pa se zdi popolnoma čudno. Npr. smučišče na MB Pohorju Videc. Vsi govorijo sem smučal na Videcu, pod Videcom (ok, tukaj mora biti e). Ali se lahko tako pusti ali se mora napisati pod Vidcem, na Vidcu (domačini skorajda ne vedo, za katero smučišče gre)?
Iskrena hvala tistim, ki boste odgovorili.
LP, Ani
1. Prek/preko – sem gledala z iskalnikom in se pojavlja oboje, na eni strani pa sem našla, da je prek bolje. Ali obstaja kakšna strokovna razlaga za to?
Prek in preko ločujemo glede na pomen:
a) prek uporabimo takrat, ko bi ga lahko nadomestili s čez, pogosto ga tudi nadomestimo; torej prišlo jih je preko > prek 5.000 oz. več kot 5.000 ipd.;
b) preko pa uporabljamo za razdalje ipd.; npr. potoval je preko celotne Evrope; seveda bi lahko mirno pisali tudi potoval je čez celotno Evropo.
Pravopis ju načeloma ne ločuje, kot pravim, ju lektorji ločujemo; v glavnini primerov pa je oba mogoče nadomestiti s čez.
2. Označevanje poglavij – do sedaj sem delala tako, da je 1. / 1.1. itd. ali pa 1 /1.1 itd. Ta druga varianta se bolj uveljavlja. Zdaj pa sem popravljala dipl. nalogo, kjer imajo navodila fakultete za označevanje 1. /1.1 – torej kombinacijo obojega. Ali je to prav?
Za označevanje poglavij je mogočih več različic, najpogosteje uporabljamo številčenje 1, 1.1, 1.1.1 itd., po drugi možnosti je mogoče pisati tudi 1., 1.1., 1.1.1. itd., samo je res treba paziti na zadnjo piko. Tega drugega načina ne uporabljamo prav pogosto. V praksi pa se žal pojavljajo tudi taki kombinirani zapisi, ki pa zares niso pravilni. Ampak! Težava nastopi v tem, ker so to interna navodila šole/fakultete in če ti tako želijo, tako mora biti. Jaz sem sicer že vztrajala pri tem, naj se odločijo za en način številčenja (predlagala sem prvega), in velikokrat mi tudi uspe (preprosto prezrem to navodilo), smo pa že imeli primer, ko je moralo zahtevano številčenje ostati glede na navodila fakultete. Žal, dokler jih kdo ne bo opozoril, da to ni najboljša možnost, do takrat bo pač ostalo tako, kot so zapisali.
3. Kako je s popravki citatov? Po moje jih ne spreminjamo, sploh starejših zapisov znotraj sodobnega bedila, npr. ta avtor napiše dobesedni prepis iz neke strare knjige, lektor pa je šel vse to spreminjat v sodobno slovenščino. S tem se ja izgubi pomen prepisa, kajne?
Če je citat “zaprt” z narekovaji, ni najmanjšega razloga, da bi vanj posegali. Pozor! Pri takem citatu mora biti na koncu nujno naveden vir, pogosto namreč vidim, da nekdo nekaj citira, vira pa ni. To ne gre. Če je od nekod vzeto, mora pisati, od kod (ali je kako drugače pojasnjeno v samem besedilu). Če pa gre za citat torej navedbo oz. prepis iz starega vira, so popravki nesmiselni, posebno kot praviš, da se izgubi stari/starinski slog zapisa. To je pa neumnost in s tem zapis izgubi svoje bistvo.
Včasih gre tudi za citate iz tujega jezika, v takem primeru si lahko dovolimo nekaj svobode, saj je razumljivo, da gre lahko za pomanjkljivost, vezano na prevod, ne pa na izvorno besedilo.
Težko je kar pavšalno reči, da se v citate zaprmej ne sme posegati, treba je presoditi od primera do primera in ugotoviti, kdaj je primerno, kdaj pa (ne)smiselno.
Mimogrede, imamo tudi navedbe (ne citate) iz starejših prevodov leposlovnih del. Naj se nam zdi kak zapis še tako neprimeren, ni nikakršne utemeljitve, da bi to spreminjali. Avtor literarnega dela se je tedaj odločil za določen prevod iz tujega jezika, in to je to. Torej prevodi literarnih del so povsem nekaj drugega kot npr. prevodi izjave nekega politika.
4. Izginjanje polglasnika pri sklanjanju je definirano, npr. petek – petka. Kaj pa v primerih, ko domačini ne govorijo tako in ti to popraviš. njim pa se zdi popolnoma čudno. Npr. smučišče na MB Pohorju Videc. Vsi govorijo sem smučal na Videcu, pod Videcom (ok, tukaj mora biti e). Ali se lahko tako pusti ali se mora napisati pod Vidcem, na Vidcu (domačini skorajda ne vedo, za katero smučišče gre)?
Hja, v takem primeru mora prevladati knjižni zapis takega kraja. Meni tudi ni všeč, da za Trubarjevo Rašco piše, da je rojen na Raščici, ker tudi nihče tam ne reče tako, ampak knjižno ime kraja so pač določili za Raščico, in ne Rašico npr., rečemo namreč Rašca. Povsem razumljivo je, da narečni ali krajevni izgovor ne moreta kar prevladovati za knjižni zapis, zato ima glavno besedo knjižni zapis kraja.
Ne nazadnje Štajerci rečejo pes, pesa namestu psu, toda sklanjamo ga brez e-ja in s polglasnikom. Tako predlagam tudi sklanjanje Videc, Vidca, na Vidcu, pod Vidcem ipd.
Lp, Nataša
Nataša, najlepša hvala. Sem prav vesela, da se lahko na nekoga obrnem.
Samo še to – recimo pri tej diplomski nalogi je zdaj številčenje 1. , 1.1 itd. Seveda sem tako pustila, a na list o potrdilu lektoriranja sem zapisala svoje ime, čeprav se s tem ne strinjam, diplomantka pa je želela, da tako ostane, ker je šlo skozi tehnični pregled in drugače ne bo šlo. Res čudno, da nimajo navodil v skladu s pravopisom. Tudi kar se tiče navedbe virov. Vsaka fakulteta po svoje.
LP, Ani*
Kolikor vem, so zahteve glede lektoriranja po fakultetah različne:
– nalogo lahko lektorira le diplomirani slovenist;
– nalogo lahko lektorira kdorkoli, mora pa biti navedeno, kdo je to bil;
– navedba lektorja ni predvidena oz. obvezna, torej lahko v takih primerih lektorira študent kar sam sebe (kar jaz ne priporočam, saj vsake oči vidijo drugače).
Čeprav spadam pod drugo točko, sem tudi za slovenisti našel že toliko napak, da ohohoho.
Pa še najnovejša (?) fora – ne reče se več lektoriranje ipd., temveč jezikovni pregled. Ampak meni se to dvoje ne zdi eno in isto.
Ne, jaz bi jo dal lektorirati. Zadnjič sem KORiGIRAL, LEKTORIRAL in uredil eno leposlovno knjigo, vendar se je potem avtorica na osnovi mnenja iz NUK-a odločila, da bom v kolofonu naveden pod Jezikovni pregled. Eh ja, ta novokomponirana slovenščina … Na Delu, recimo, imajo še vedno lektorje in ne jezikovne pregledovalce.