roman Peti otrok
Čez praznike sem prebrala Petega otroka. Ne ravno v enem dahu – ker se mi je zdelo škoda hiteti. Vem, da se bom k njemu še vrnila. Zame prav nič ne zaostaja za Travo poje. Tematika je povsem druga kot v “afriški zgodbi”, čeprav se v nekem smislu vendarle da primerjati. V ospredju je obakrat (notranja in zunanja) kalvarija ženske, ki jo življenje neusmiljeno sooči z drugačnim: s preveč drugačnim moškim, do katerega ne sme gojiti družbeno nesprejemljivih čustev, v prvem romanu – v tem romanu pa s preveč drugačnim otrokom, do katerega niti ne zmore gojiti pristnih materinskih čustev niti ne more imeti do njega (očitno družbeno sprejemljivega) odnosa, ki ga od nje pričakujejo najbližji.
Odziv “Nobelovke” me, potem ko sem sama prebrala Petega otroka, preseneča. Seveda roman govori o stvareh, ki niso prijetne, zato ni in ne more biti ves čas “prijetno branje”. Merila kvalitete leposlovja so različna, zato z njo ne morem polemizirati. Lahko le ugibam, kaj je po njenih merilih “kvalitetno branje”. Če je to hermetična literatura, potem je res, da Peti otrok vanjo ne sodi. A jaz bi rekla: na srečo. Sama ta roman brez pomisleka priporočam!