Margaret Atwood: Blind Assassin

Obsežne (500 strani) knjige resda še nisem prebrala čisto do konca, ampak vsekakor že lahko rečem, da je Atwoodova – vsaj zame – še naprej jamstvo za kakovost. Tudi knjige, ki po mojem mnenju morda ne sodijo v vrh njenega ustvarjanja, so kljub temu več kot dobre. Z Blind Assassin to samo še potrjuje.
Vsekakor je kanadska književnost z MA dobila odličen zaščitni znak.

Prebrala sem knjigo (bolj knjižico, glede na mini format) Knjiga mrtvih od Marka Zorka. Zabavna vsebina, s svojevrstnim humorjem. Zelo izviren pristop h kulinaričnim vsebinam. Bila mi je zelo všeč.

Jaz berem Dekle kot Tisa od Sonje Merljak.

Klaus Rifbjerg: Slika, prva reč iz zbirke Euroman, ki sem jo po pozitivnih kritikah tu gori prebrala. Zadeva je kratka, pa sem se kar težko prebila, za moj okus je zgodba preveč fragmentarna, spet sem imela težave s tem, kdo je kdo, saj je najprej govoril o osebah kot oče, mati (no, ta dva sem tudi kasneje spoznala), bogati stric, teta garderoberka, bratranec…, potem pa po imenih, pa sem vsakokrat listala nazaj, da bi ugotovila, kdo je kdo. Poleg tega imam podobne težave kot pred časom z romanom Večerja (Anna Davis), da ne uspem ugotoviti, kaj se je zgodilo oziroma zakaj (SPOILER: kaj govori babica o gmoti, ali na koncu gre za samomor ali ne, zakaj mama vmes izbruhne, kaj je s tistim fotografom in fotografijami etc.). Zdi se mi, kot da manjkajo strani, ne vem, ampak jaz imam raje, da mi vse lepo povedo, kot da moram ugibati.

No, zato sem vzela v roke (spet) Anito Shreve, katere Pilotovo ženo in Lučko v snegu sem že prebrala. Sedaj berem Skrivaj in tu seveda (zaenkrat) vse lepo povedo, da vem, za kaj gre.

Pravkar sem prebrala Ahilovo smrt Borisa Akunina, simpatična, žanrsko neoporečna stvarca, ena takšnih, ob katerih te misel na to, da avtor ni napisal samo enega romana, greje v meglenih zimskih dneh, če so ti seveda všeč kriminalke. Zdaj pa štartam na nekaj bolj stvarnega: Zamolčana Istra Franca Kuneja, da vidim, kaj vse nam je bilo Slovencem do sedaj prikrito, pa kljub temu ne pričakujem, da mi bo tudi vse razodeto.

V knjižnici sem dočakala peti del zbirke Otroci zemlje z naslovom Zavetje skal. Zanimivo branje, kot prvi štirje deli. Še ene 50 strani, pa bo za mano. Vsaj za nekaj je bolniška dobra 😉

Tudi jaz sem na bolniški – no, danes je gripa na srečo že toliko popustila, da lahko vsaj sedim. Med ležečim obdobjem sem pogoltnila biografijo Zorana Predina Zgodba iz prve roke, ki jo je zapisal Tadej Golob (moj ljubljenec seveda že od Vilfana). Zelo berljiva stvar, ki po zanimivosti in intenzivnosti sicer malo niha. Meni so se zdela najboljša poglavja o Lačnem Franzu (enako kot glasba), medtem ko se v zadnjih že zelo ponavlja. Vseeno priporočam kot odločno branje za sprostitev.

Predm tem sem se počastila s še eno Elizabeth George (In the Presence of the Enemy), zdaj pa se veselim Morovičevega Progresa.

Končno prebrala eno iz serije kriminalk Done Leon; Nevarna zdravila in sem razočarana; dolgočasno, brez kakšnih hudih zapletov … motilo me je tudi to, da je prevajalec precej besed pustil v italijanščini; nisem doumela smisla tega početja. Npr. ta mi je najbolj ostala v spominu: “ženska srednjih let je peljala punčko v asilo”.
Kaj prevajalec ni vedel, kaj je asilo (vrtec)? Če je vedel, zakaj je pustil v italijanščini???? Nikjer tudi ni opomb ali prevodov besed; kako bodo bralci vedeli, kam jo je peljala? Sicer je to zelo obrobna zadeva, a vseeno.
Mogoče sem res kiksnila, ker ta knjiga ni ena od prvih iz serije in se je očitno avtorica malo izpela. Kakorkoliže; prva in zadnja je bila.

Zdaj pa berem Skrivnost in svetost kamna; zgodbe o čarnih predmetih in svetih znamenjih na Primorskem.

Harry Potter 6 – Princ mešane krvi

Prevedel Jakob Kenda :))))

Končno uživam še v šestem delu HP. Prevod tak kot se spodobi, zgodba je napeta, bere se gladko, ne zatika se v očesu in želodcu kot prejšnji prevod. Pravzaprav je tako, kot bi brala prvič.

Progres je špica! 400-stranski špeh, kakršnega pri Morotu srečujemo premierno, je obetal kak teden žvečenja, nazadnje pa sem ga pogoltnila v štirih dneh, pa še mi je bil skoraj prekratek. Naš Bajrami je v strašanski formi, besedno igro zna scoprati iz vsake črke, zadnjih petnajst let pa rekonstruira do pike natančno. Zagotovo med knjigami leta, ne le slovenskimi.

Prebrala še eno knjigo Anite Shreve (Skrivaj). Sicer nerada tako hitro zaporedoma berem knjige istega avtorja (letos poleti sem prebrala Lučko v snegu, enkrat lani pa Pilotovo ženo), ampak so po vsebini izrazito različne, napisane pa vse dobro. Skrivaj se dogaja v času druge svetovne vojne v okupirani Belgiji, bistvo je ljubezenski trikotnik. Na trenutke žalostno in kruto, a dobro branje.

Na nočni omarici čaka več zadev, med drugim Chejev Bolivijski dnevnik, nek roman Atwoodove in Trinajsta zgodba. Zaenkrat me nič od tega ne vleče. Mogoče preberem (in udejanim) raje še kak recept za piškote.

Resnična zgodba Pripoved iz harema.

Christiaan Veijts: Čl. 285b

Zgodba o pianistu, ki je zaradi nadlegovanje nekdanjega dekleta obtožen zalezovanja.

Knjiga se začne precej obetavno. Čez čas je buil užitek vse manjši, iz nje namreč ves čas veje nekakšna omlednost, pa ne vsebinska ali idejna, ampak preprosto nekakšen prazen priokus, ki se ga čez čas probješ. Še najbližji opis bi bil, da ima delo “okus” po hitri hrani, ali če sem malo zlobna, po nizozemski hrani.

(Na nizozemskem podeželju sem zaradi neverjetno industrijske hrane skoraj prišla preč od lakote press)

Nicholas Sparks: Beležnica

Že zelo kmalu nehala brati – zame daleč preveč romantično, ampak to ne pomeni, da številnim ne bi bila všeč. To je pač moj problem, da mi ljubezenske štorije le stežka sedejo.

Katja10,

Beležnica je meni neprebavljiva. Že Sporočilo v steklenici sem komaj prenesla, zalivala z jägermeistrom. 🙂 Beležnica je pa, kot bi sodelovala (in zmagala) na tekmovanju, kako napisati najbolj pocukrano zgodbo na svetu. (Se opravičujem vsem, ki jim je tovrstno branje všeč.) Res težko verjamem, da je kaj takega zmogel spisati moški.

Prebrala:
Michael Connelly: POZABLJENI GLASOVI

Kriminalka. Za moj okus boljša od prigod inšp. Morsa pa tudi mrliške oglednice Scarpette, čeprav je zgodba okoli nje bolj gosta. Moram pa reči, da za moj okus Glasovi niso dosegli Lova na kovanec in Ožin.

Poleg tega tudi prevajalec ni opravil svojega dela, kot se spodobi. Kot je zapisala že bralka za drugo delo. In ne, to ni obrobna zadeva, če si tudi “jezikovni” gurman in te ne vleče gola, tako rekoč scenarijska vsebina. Prevajalec je tako recimo kar dobesedno prevajal angleške fraze in izrazje, npr.
– “naredila par telefonskih klicev”
– “naredila zaslišanje z nekom”
– “kot strel v temo”
– “ti je to v redu”
– ipd.

Že tako je roman bolj plastičen, prozoren, mestoma bolj podoben scenariju kot polnotkivnemu literarnemu delu. Potem pa še tako malomaren prevod. In lektorica, ki je proti pričakovanju (glede na dosedanje izkušnje s to založbo) opravila svoje delo dokaj dobro, je vendarle vse to bodisi spregledala bodisi pač pustila, ne da bi predlagala boljše rešitve.

K.

Tudi meni Sparks ne sede, pa sem načeloma čisto zadovoljna z malo cukra vsake toliko časa. No, Beležnica je bila že v filmu zame čisto preveč, kjer načeloma prenesem več kot pri knjigah.

Sicer pa sem se lotila Angusa (Alexander McCall Smith) in sem zelo navdušena, tako kot nad večino iz zbirke Miti. Sicer mi njegova Prva damska detektivska agencija ne sede (Afrika me je hud turn-of), ampak otroške knjige so pa odlične (Špagetna zmešnjava, Gusarji pokovke…). In tako vzporedno berem dvoje njegovih knjig, eno sebi, drugo otrokom.

Ravno včeraj sem zaključila s to knjigo.
Z opisom se popolnoma strinjam.

Vinko Möderndorfer: Kino Dom

Zagotovo te zgodbe ne spadajo med njegova najboljša dela, mislim, da je težava v tem, da VM tokrat ni povedal nič prav posebno novega in/ali drugačnega.
(Zamera velja lektoriranju. Saj ne, da bi bilo besedilo v celoti jezikovno slabo, nikakor ne, vseeno pa so ostale nekatere napake, denimo ko gre za dvojno zanikanje, pa poplava besede “preko”: vse je “preko” – preko telesa, preko rame, preko mosta, preko ceste, preko xyz … kot da bi bila beseda čez “prepovedana”)

Stuart McLean: Vinyl Caffe Diaries

Avtor se loti družinskega življenja, od poroke pa do obdobja, ko so otroci že skorajda odrasli. Gre za zgodbe s skupnim okvirom, ki jih prežema blag, nič pretirano pretenciozen in prisiljen humor, prav to pa knjigo naredi za primerek solidnega lahkotnega branja.

Najmanjši živalski vrt na svetu (Thomas Gunzig). Čeprav zgodbe malo nihajo, so dovolj nenavadne ter dovolj duhovito-bizarne, da jih toplo priporočam vsem ljubiteljem kratkih zgodb.

KOnčala Angusa (Mc Call Smith), priporočam, čeprav me tudi tu jezi, da ima reč bolj obliko kratkih zgodb (ki jih ne berem) kot vsebinsko povezanega romana (ali pa spet rabim podnapise, kot pri Ribjergovi Slike?). Napisano pa je res lepo, bere se hitro in z užitkom.

Začela s Trinajsto zgodbo (Diane Setterfield).

Katja10, to tudi mene jezi pri Vinkotu, to njegovo večno ponavljanje določenih zgodb, oseb, motivov, dogodkov… nekaj časa je simpatično, kmalu pa hudo moti…

@Bralka: meni se zdi škoda, da si počasi ne izbere kakšne druge tematike. Sploh ker se mi sicer zdi, da res zna pisati: resda precej klasično, zato pa tekoče, s spodobno dramaturgijo, živo, plastično, skratka, tako da ga je fino brati. Ja, samo to ponavljanje … Škoda, res.

Janez Petkoš, Zaobljuba materi. Premalo posegamo po domačih pisateljih .

Kje pa živi sedaj ta pisatelj?

Marina Lewycka: Kratka zgodovina traktorjev v ukrajinščini

ODLIČNO!

Tako kot že Osmega poverjenika sem tudi Traktorje prebrala po vaših priporočilih. Super! Lepo je prebrati nekaj svežega, ne pocukranega, a vendarle (ali prav zato!) berljivega. Priznam, da sem en ali dva izseka o zgodovini Ukrajine prebrala “na počez”. Sicer pa sem kar pogoltnila knjigo.

Le časovna perspektiva se mi zdi malo mlahava (veha mlaha, he he). Kar naenkrat sem osupla prebrala, da je minilo že več kot dve leti. V vsem tem času ni niti enkrat omenjen očetov rojstni dan (glede na ostalo pozornost, ki mu jo posveča(ta) hčerki, je to malo čudno).

K.

John Irving: Garpov svet

Še en klasičen Irving. Knjiga je okej, pravzaprav mi je ta pisatelj nasploh ljub, če ne štejem del Vdova za eno leto in Water-Method Man. Skratka, 500 strani bo očitno šlo v nekaj nočeh …
Če ga kdo še ni bral, toplo priporočam Hotel New Hampshire.

takole: v petek, 12. 12. v Opatiji ob kavi na soncu na Slatini v Jutarnjem listu prebral hvalnico novemu literarnemu hitu srbskega pisatelja mlajše generacije Srđana Valjarevića, zapisani ob hrvaški izdaji njegovega romana Komo … ga v soboto ob devetih zvečer na korzu v Reki v odprti (sic), s knjigami natrpani (sic) in obiskovalcev polni (sic) knjigarni kupil in danes dopoldan na mah prebral prvo tretjino. prekinil branje le zato, ker je zmanjkalo časa. Precej navdušen. Zaenkrat se mi zdi: glede kakovosti na nivoju kakšnega Osmog povjerenika.

http://www.mvinfo.hr/najnovije-knjige-opsirnije.php?ppar=4849