Če bi..
Predvsem v tuji književnosti zadnje čase opažam, kot da bi bila knjiga napisana samo zato, da bojo iz nje naredili film, in dejansko funkcionira bolj kot scenarij kot pa beletristika (Pomakne se oknu. Iz žepa potegne zavojček cigaret in vžigalnik. Prižge cigareto. Zagleda se skozi okno. Zunaj je sneg.) Kdove, ali gre za prefrigano avtorjevo potezo, češ, prosim, kar izvolite narediti film iz moje literarne mojstrovine, saj sem vam scenarij že tako rekoč napisal, ali pa za “deformacijo” srednje in mlajše generacije (okuženost z mediji, o katerem je bilo govora v prejšnjem postu).
Sicer pa mi zdajle ne pride na pamet nobena slovenska knjiga, ki bi jo bilo fino postavit v film. Mogoče zato, ker znajo naši dobri pisatelji napeto zgodbo narediti zanimivo in odlično takšno, kot je, se pravi v literarni obliki.
No, zadnji tak poskus je bil zadnjič na TV, in sicer Dolenčevo Morje v času mrka. Knjiga je imela fajn atmosfero in vse, film pa so reševali samo dobri igralci in – kot po navadi – lepa fotografija. Vse prikrite sentence tipa “vsak človek je otok” ipd. so v filmu zvenele patetično. To, kar je v knjigi funkcioniralo, se je na “platnu” izgubilo. (smešna je bila tudi s primorskimi dialektizmi pomešana ljubljanščina v dalmatinskem okolju). Mogoče bi to delo znal bolje prenesti na celuloid kakšen mlajši režiser.
Ampak, da ne bo pomote: seveda nimam nič proti filmom, ki so nastali iz knjig. In še: je kdo že videl film, ki je nastal po Saramagovi slepoti?
Na splošno se kar strinjam z Brižinskim. Vedno jamramo, kako nas je ekranizacija razočarala, potem ko smo prebrali kakšno fajn knjigo – izjeme so dokaj redke, Pravzaprav so mi bolj kot filmi, narejeni po knjigah, všeč nadaljevanke, recimo nekatere BBC-jeve, saj celo iz kake knjige, ki sem jo mukoma prebavila, naredijo pravi užitek. Najbrž zato, ker je nadaljevanka dovolj dolga, da je vanjo možno spraviti kaj več kot “sinopsis” – pri filmih imaš pa ves čas občutek, da gledaš kilavo gimnazijsko obnovo romana iz obveznega branja: sama štorija, o bistvu pa nič.
Največkrat se pri tovrstnih filmih počutim oropano, kot da je bila moja “stvaritev” filma, tista, ki je nastala v glavi, nekako posiljena, da ne rečem oskrunjena kot kaka srednjeveška devica 😉 Enako hudo je z vizualijami – v glavi si ustvariš fenomenalno podobo lika, potem pa se ti še leta nehote vsiljuje podoba kakega igralca, ki ga ne preneseš. Grrrr.
Kot svetlo izjemo velja poudariti eno žanrsko: trilogijo Lena Deightona (Game, Set and Match/Berlinska igra, Mehiški niz, Londonska zmaga). Resda gre za televizijsko ekranizacijo v treh delih, torej gre tako rekoč za tri filme, saj so enako samostojni kot knjige. Narejena je briljantno, povrhu pa se podoba & igra glavnega igralca Iana Holma tako ujema z mojo predhodno predstavo, da sem bila šokirana. (igral je tudi glavni lik v filmu The Sweet Hereafter znamenitega Atoma Egoyana). Ustvarjalcem je tako zelo uspelo povzeti duha teh knjig, da me je skoraj vrglo ob tla.
Iz bolj davnih časov se spomnim še nadaljevanke, narejene po delu Vnovič v Bridseheadu Evelyna Waugha, ki me je pripravila še k branju knjige – oboje mi je bilo enako všeč. Zasedba je tudi odlična (npr. Jeremy Irons)
Od filmov se ta hip spomnim enega samega, ki me je res navdušil: Kristus se je ustavil v Eboliju, po knjigi Carla Levija in v režiji Francesca Rossija. V tem primeru se mi je film zdel boljši od knjige, ki sem jo tudi šla brat naknadno.
Zdi se mi, da so pri tem veliko uspešnejši gledališčniki. Seveda to velja predvsem za reinterpretacije, ne toliko za “prestavitve na oder” (recimo peturne epopeje, ki hočejo postavit na oder vsako vejico iz romana). Ampak najboljše med njimi se navadno zelo zelo oddaljijo od predloge. Se pa zna v gledališču veliko pogosteje zgoditi kak presežek.
Moje splošno mnenje (čast izjemam) pa je, naj bo knjiga knjiga in filmski scenarij izviren filmski scenarij – tako je največkrat najbolje za vse: za knjigo, film in gledalce.
Kar zadeva slovenske avtorje, hm … ne vem, kaj bi rada videla na filmu, najbrž kaj od Vitomila Zupana.
Banalno, a vendar … Desino Paniko. 😉
Kakorkoli je že opisovala glavno junakinjo (no, pretiravala itak ni), jaz sem si jo ves čas predstavljala kot – Deso. Zato bi jo po mojem morala kar ona igrati. (No, zdaj je morda že malo prestara, ne vem …)
Sicer je pa po mojih izkušnjah (žal so večinoma vezane na trivio) tako, da so nadaljevanke boljše od knjig, filmi pa večinoma ne.
Primeri, kjer se mi zdi tv-nadaljevanka veliko boljša od literarne predloge (ki je seveda plaža, a kaj moremo): Sever in jug, Pesem ptic trnovk, Dolina lutk.
Aja, in film, ki je za moj okus močno presegel knjigo (ne le zaradi igralcev, tudi zaradi prikrojene vsebine): V vrtincu. 🙂
In obraten primer: Skrivno okno (po Kingovem romanu Skrivno okno, skrivni vrt): iz para-srhljive zgodbe z močno osnovo jim je uspelo napackati skupaj tretjerazredni triler. Fej.
K.
Ja, pa v sredo bo menda na tvslo Vaja zbora…
Nobenega njegovega filma še nisem videla. Žal. Ali pa je morda bolje tako. Zna se zgoditi, da z ogledom filma zame Vinko izgubi čar. Kljub nenehnemu ponavljanju nekaterih zgodb, oseb, dogodkov itd. v različnih romanih in kratkih zgodbah, je Moderndorfer zame eden najboljših slovenskih piscev (tako pisateljev kot pesnikov).
@Pilgrim: >raje ne
Kaj pa če bi se ga lotil npr. Cvitkovič?
Težko si predstavljam na filmu slovensko kriminalko, ki bi me prepričala. Zdi se mi, da nekaterih žanrov slovenski filmarji nekako ne znajo naredit. Tudi ljubezenskih ne. V zadnjem Stopu sem prebrala mnenje Frančka Rudolfa o slovenski love nadaljevanki, ki se trenutno vrti na TV. Menda je vse skupaj zelo mlačno. Občutek imam, da našim filmarjem ležijo bolj take duhamorne zgodbe.