Papagaja,
ni ti treba čakati na recenzijo. Lahko kupiš knjigo, ki je še kako prijetna za branje. Je nezahtevna, avtorica (nam neznana) skuša na preprost način prikazati taborniške najstniške počitnice, nekje ob morju, ki se za nekatere tabornike končajo precej dvoumno. Ali je v drugem svetu res kdo, ali ga ni, nekako prikaže svarilo vesoljcev iz notranjosti zemlje, človeku na zemlji, svarilo o nesmiselnosti vojne, jedrskih poizkusov, ubijanja, skratka, nekoliko, prijetno fantazijski roman, vsi trije smo knjigo prebrali. Ni draga in jo je vredno kupiti.

Če se jaz kaj zastopim, je avtorica papagaja…a ni?!

Kar veliko nas je, ki ljubiteljsko pišemo črtice, knjige, pretežno v samozaložbi … potem ti jih nekaj odkupijo knjižnice, nekaj jih prodaš svojim prijateljem in znancem, a ne sodelavcem, ki si o tebi ustvarjajo drugačno podobo in bi te kmalu obtožili, da pišeš v službi,in zato si raje izbereš psevdonim. Se pa srečuješ z ljubitelji branja in pisanja na literarnih delavnicah … in na enem teh srečanj sem letos srečala avtorico Belih medvedov, go. Nado, zato sem pač čakala na recenzijo. To je vse.

A, potem sem narobe zastopila. Nič hudega :-).

Enka, ti si vsaj narobe zastopila, jaz pa še to ne.
Še zdaj mi ni nič jasno.

Takole je šlo, nastjaa:

http://med.over.net/forum5/read.php?33,5121870,5121870#msg-5121870
(poudarek je na: Pa sem zato še sama napisala nekaj knjig za otroke, ki začuda, jih radi berejo tudi odrasli.)

In nato:

http://med.over.net/forum5/read.php?33,5070631,5121915#msg-5121915

In potem mikimav.

In potem bom tiho ;-).

Ma, samo še tole. Bejžte, preden pride Toro :-)))).

Hvala, zdaj sem pa lahko povezala prave konce. Saj mi nič ne koristi, a v redu občutek je, da nisem neumna 🙂

Nekaj pojasnil Katji in nastjaa:
na tem forumumu, zasledila sem ga preko sodelavke, sem se pojavila s svojim razmišljanjem “Sedenje pred računalnikom ali branje”, ker me je pred kratkim v službi nekako presenetila izjava neke sodelavke s tremi otroki, češ kako njena deklica že pri treh letih srfa po računalniku. Na moje vprašanje “kaj pa branje” je sledil odgovor – če bi ji brala, potem po službi ne bi nič naredila, tako imam vsaj mir.
Tako v moji firmi še nisem zasledila, da bi kdo bral, niti kupoval knjig. In če bi povedala, da pišem jaz, zagotovo bi se mi smejali in potem gledali v računalnik, če ne delam kaj zase.Žal tako je.
Jaz pa rada kaj napišem za otroke. Do sedaj sem “v moji v samozaložbi” (sama sem uredila ovitek, in nesla fotokopirat in zlimat, brez cipa) izdala dve knjižici za otroke po 25 do 30 strani, le za otroke mojih znancev in sorodnikov in seveda pod psevdonimom, sorodniki to vedo in jim je moje novo ime všeč. Celo nekaj so mi plačalli, da sem pokrila stroške. Prebrali so jih njihovi otroci,a tudi odrasilm se moje pisanje zdi zanimivo (torej znanci in sorodniki). Tako sem začela iskati stik z amaterskimi pisci (nas je kar veliko) na raznih literrarnih kroških, pa srečanjih, kjer pa nekateri že pridno izdajajo svoje delo. Težava je le v majhni nakladi, da se nekaj knjig proda znancem, prijateljem, pa knjižnicam, potem pa je konec. Glede recenzij,kamor bi tudi jaz rada poslala svoji knjižici pa sem izvedela ravno včeraj, kam jih moram poslati.
Dovolj sem se razpisala. Na knjižnem sejmu sem kupila deset knjig, ki jih bom prej, preden gredo naprej kot darilo še prebrala, zato zdaj zaključujem to pisanje, naš papagajček se je oglasil, prosi za vodo, popoldne imam pa službo.

Opla, se oproščam, odgovor je namenjen Enki ne Katji.

zakaj ne bi kaj od tega poslala na to ali ono založbo? več kot ne ti ne morejo odvrniti, od tega pa tudi ne boli glava, ali pač?
saj veš, beseda ni konj.