Sem videla, da se je ob “junijskem branju” že nekaj malega govorilo o Euromanu, pa me zanima – je kdo že predelal vse oz. kakšna so kaj vaša mnenja.
Sama se jim zadnje čase kar posvečam (deloma najbrž zato, ker so v knjižnici spet bolj na policah), recimo, da sem jih prebrala kako tretjino, zaenkrat pri meni vodi Claire Keegan, trenutno pa berem Ali Smith, ki se ji bo morda na vrhu kar pridružila.
Ostalo – začnem in pač preberem.

Čeprav sem se zelo veselila Euromana, moram reči, da doslej nisem prebrala še ničesar, kar bi me resnično navdušilo. Nekaj knjig mi je tako rekoč takoj izpuhtelo iz spomina, tako da o njih niti nimam kaj napisati.

No, predelala sem Smithovo, ki se mi je zdela srednja reč. Sem že prebrala nekaj (vsaj zame) zanimivejših “hotelskih” romanov.
Na misel mi padejo vsaj naslednji: Finbar’s hotel (Bolger, Dermot & all), The White Hotel (D. M. Thomas), Hotel New Hampshire (John Irving), Mrs. Eckdorf in O’Neill’s Hotel (William Trevor), morda še Hotel Savoy (Joseph Roth).

O Ludviku Vaculiku in njegovi čudaški knjigi Kako se naredi fant sem pa že pisala:

Euromanovih knjig se bom še lotevala, ampak za zdaj je vtis bolj mlačen kot ne.

Saj, saj … hotela sem reči, da sta mi ti dve (Keegan in Smith) v evromanskem okviru zaenkrat najzanimivejši/-boljši/ …
Mi je tudi že jasno, da kakšnega buma ne bo, no, malček sem vseeno upala, da bo kdo rekel, “ta je pa mega” ali “priporočam”.
Bom pa še spremljala tole temo.

Se kar podpišem pod K10 – Euromana, ki bi me res navdušil, še nisem našla. Lotila pa sem se Diega Maranija, Inge Abele in Dušana Mitane. Ali Smith sem prebrala že v originalu in me ni vrgla na rit, Claire Keegan pa imam vsekakor v načrtu, saj sem pred leti prebrala njeno zgodbo, ki je name naredila močan vtis. No, seveda mislim poskusiti še par Euromanov, nekaj bo menda potegnilo.

@Oja: Euromana, ki bi me res navdušil, še nisem našla.

Res škoda. Navsezadnje je to zahteven projekt, ki so ga pri založbi sicer skrbno izpeljali: to je najbrž velik finančni zalogaj, ki zahteva ogromno dela, knjige so dobro narejene (tisk, papir, lektura), vsaka ima spremno besedilo, tudi prevajalska imena obetajo … Skratka, štima vse, očitno pa se je zalomilo prav na ključni točki – pri izboru. Poznam še nekaj ljudi, ki so nad zbirko nekoliko razočarani; saj ne da bi bila zanič, ampak to, kar smo pričakovali, pa nikakor ni.

Ja, res je. Želela bi si sicer tudi malo bolj poglobljenih spremnih besed, morda bolj krajših študij. Tega tudi ni, žal.

Mitana – tematika nekako obeta, izvedba pa potem ni ravno to.

Nekaj euromanov sem nesla pa nazaj v knjižnico, bodo počakale (do kdaj, ne vem), ker sem se z nekaterimi prav … no, ne ravno namučila, ampak zdelo se mi je škoda časa.

Jp, se čisto strinjam glede Mitane.

No, ravno danes sem v knjižnici po navdihu izvlekla Lazarescuja. Poročam.

Mogoče pa za mlačnost euromanov ni(so) toliko kriv(i) selektor(ji), ampak je bolj posledica trenutne medlosti evropskega romanopisja.

Klaus Rifbjerg: Slika

No, končno en romanček (res je tanek) iz Euromana, ki ga berem s precejšnjim užitkom in ga bom vsak čas končala.

Zanimiva je perspektiva pripovedovalca, saj štorijo (družinsko srečanje ob babičini 90-letnici) pripoveduje malček, ki ga sploh ni na kraju dogajanja, saj so ga starši pustili doma, ker je premajhen, da bi se udeleževal zabav. Povrhu je premlad, da bi razumel vse, o čemer pripoveduje, vendar to sploh ne moti. Pisanje je malce suho, vendar se lepo poda k vsebini.

Kakorkoli, gre za lepo napisano delce, ki mu ni česa očitati, ampak SPET: bojim se, da bom naslednje leto komajda vedela, da sem ga prebrala.

P. S. Vem, da ni prav pomembno, ker pa sem nekaj časa delala v tiskarni, sem malce drobnjakarska: črke v knjigi so čudovite, tudi ravno pravšnje velikosti in odtenka, z ravno prav velikimi presledki med vrsticami, papir je fajn, tipfelerjev ni. Skratka, vse pohvale tehničnemu uredniku.

Evo, jaz pa bom očitno tudi Lazarescuja po kaki tretjini poslala pod rubriko ‘nedokončano’. Tip preprosto preveč bluzi, več kompaktnosti ne bi škodilo. Vsaj prevod je odličen.

Kopiram še semle, ker se mi zdi pametno imeti vse na enem mestu:

Vincent Vella: Iz rok mojih prijateljev.

Stvar vsekakor pritegne, opisi malteške vsakdanjosti in polpreteklosti so živi in prepričljivi, moti pa me, ker avtor vse prevečkrat proti koncu pritisne fast-forward in zgodbo sklene kar na mah. Parkrat so me prav zasrbeli prsti, da bi tekst uravnotežila s kakšnim ‘afterjem’. Do popolnosti mu torej kar nekaj manjka, vseeno pa priporočam.