Donna Leon
Zanimivo, kako drugače od mene vidite krimiče Donne Leon – ok, mogoče res niso za zahtevno publiko. Kar se mene tiče, jaz jih imam za takrat, ko si moram nabrati malo bralne kilometrine, to pomeni takrat, ko imam slabo vest, da nisem že nekaj tednov ničesar prebrala.
Najprej bi rada začela s primerom, ki se zgodi. Ne, primer, ki ga Brunetti rešuje, nikakor ni osrednja stvar, okoli katere se vrti zgodba. Seveda, vrti se okrog Benetk in po pravici povedano, okrog vse Italije. Okrog tega, da želi Leon zelo očitno prikazati, da bi Benetke še vedno lahko bile samostojna republika, da ljudje, ki tam živijo še vedno nočejo biti del Italije, da so Benetke nekaj posebnega, ker je dejansko tam zelo malo kriminala in da se pravzaprav sploh ne bi smelo dotikati običajno »sranje« kot je (dovoli, Katja10, da citiram): »vse v Italiji je skorumpirano, noben primer se ne zaključi s pravično obsodbo, vsi kriminalci so plemiči, politiki, mafijaši,….« Veste zakaj? Ker tako tudi je.
In ker dandanes pod vplivom ameriških pogledov vsi skupaj preveč zasanjano in romantično gledamo na to prekleto deželo, bom mogoče jaz tista, ki bo prva na tem forumu napisala, da je Italija točno taka, kot bi jo Donna Leon zapakirano v kriminalko mimogrede rada prikazala. Vse tisto »zgodbe so malce preveč enostavne, inšpektor pa jih pogosto reši z metodo “zveze in poznanstva”« se v tej državi odvija točno tako in nič drugače.
Brunetti je očitno idealist, preprost vsakdanji človek, ki znotraj svojih možnosti želi popraviti, kar je na svetu narobe, zaljubljen v svoje mesto in v svojo ženo (zakaj je pa to tako čudno?) in ima slučajno srečo, da je v »preveč perfektnem« zakonu. Njegova žena je plemiškega rodu, ki pa se je udobju svoje plemiške družine odrekla in zato hodi v službo, skrbi za otroke, kuha, …. vse tisto, kar VSAK DAN počne POVPREČNA italijanska ženska. Povprečna italijanska ženska vsak dan zamesi testo za testenine in jih tudi skuha. S tem da večinoma niti v službo ne hodijo. Ali vsaj niso hodile (romani se, glede na par političnih zakulisij in dogodkov, nikakor ne dogajajo danes, ampak ob koncu 80, začetku 90 let). Brunettijeva žena ima očitno nekaj več socialnega čuta, zato nerada deli usodo plemištva svojih staršev, je zaposlena na Univerzi, kjer so pa razmere enake, le v miniaturi Italijanske družbe: ničesar se ne da doseči, če ne »podmažeš« s tekočimi sredstvi pod roko. Stari akademiki se otepajo novosti, se otepajo tega, da tudi drugi razmišljajo, sploh ženske, mislijo, da jim nihče od mladih ne seže niti do gležnjev,… V izbrani družbi lahko govorite čez vse in o vseh, samo čez plemstvo (ki je, mimogrede, v Italiji že davno odpravljeno, pa vendar so si plemiči ohranili nazive, živijo od zvezdništva, ne izgovarjajo črke ‘r’, se družijo samo med sabo, poskušajo ne mešati krvi in se še vedno imajo za večvredne kot ostala raja) in čez cerkev ne.
Včasih gledamo kak film ali poznamo kak prizor »iz življenja« bodisi resničnih (bolj malo) ali fiktivnih literarnih junakov, ljudi, ki se zaradi ljubezni do najbolj bednega človeka na tem svetu, ….odrečejo doti, dedovanju, … Takrak z romantičnimi očmi držimo pesti za junaka, ki se po robu postavi »staršem in družbi« iz ljubezni.
Tule, ko Donna Leon opisuje povprečen delovni dan v povprečni italijanski družini, v kriminalki, ki nam/vam pretežno ni všeč, pa kar naenkrat to postane obtožba. Ne vem zakaj mi po glavi roji beseda »hipokrizija«.
Kaj pa Brunettijeva otroka? Sedita doma, gledata TV in pišeta naloge? Verjemite, ampak Benetke niso tisto mesto, v katerem se gredo vsako popoldne starši taksi službo, ker morajo otroke peljati na trening nogometa, v glasbeno šolo, na tečaj risanja, na bralne urice, k baletu… otroka pa imata, če sem si prav zapomnila 11 in 15 let. Kam vse ste se vi spravljali v tej starosti? Kar se mene tiče, blagor vam, če ste takrat imeli »punco« ali »fanta«. Jaz sem živela v provinci, kjer je bilo otrok moje starosti = 0 in sem počela prav to: šola, naloga, TV. Morda redki obiski pri predaleč živečih prijateljih. Tako je v staromodni Italiji: družina vse popoldne dejansko čaka, da se »zaposleni oče« ob 18h vrne iz službe. Takrat vsi skupaj sedejo h obilnem kosilu. Tudi njihovi urniki se ne skladajo z našimi, delovni čas je tak, da ob 13h MORAJO sesti h kosilu (je vsem znana siesta, ko so trgovine med 12. in 15. uro zaprte?), ki ni kosilo z juho, mesom, krompirjem, solato in sladico, ampak samo kosilo pretežno iz testenin. Ženske, ki se praviloma s svojih opravkov vrnejo domov okrog 12h (takrat poberejo otroke iz vrtcev in šol) imajo ves božji čas pripraviti pravi obrok, tist, ki pride na vrsto ob 18h in ima vsaj štiri hode.
Skratka, meni je Donna Leon všeč. Kriminalka deluje lahkotno, na koncu te pa v živo zadene tisto, kar zadene tudi Brunettija. In zato sem pričakovala, da bo tudi drugim uspela skozi svoje kriminalke pokazati tisto, kar Italija zares je. In to ni zasanjana in romantična dežela, polna strastnih Latin Loverjev. Seveda tej so znana stvar, ampak, naj se ena od vas/nas emancipiranih žensk, ki beremo tudi kaj drugega kot Lady, Story, Obraze, Novo, …., ki imamo oči še za kaj drugega kot videti žlico od krožnika do ust, poskusi poročiti z enim. Jaz se ne bi, no.
Mogoče zgornji zapis zveni nekoliko jezno. Ampak ni mišljeno, hotela sem samo prikazati, da je v kriminalkah več, kot »enoplastni liki, dolgočasna ali neobstoječa zgodba, …« Aja, zakaj vam je signorina Elettra tako všeč – ker je svetla točka, iznajdljiva baba v temni, staromodni deželi. Ker ima pamet, ki je večini žensk v Italiji ni treba imeti. Ker za njih itak ramišljajo »zaposleni očetje«. Ampak navsezadnje, tudi ona pride do podatkov za Brunettija preko »vez in poznanstev«.
Najbrž bi lahko še veliko napisala na temo Italije, ampak vsaj za začetek sem se izkašljala 🙂
Uf, si se pa zadeve lotila veliko resneje kot jaz … Saj ne, da mi Leonova ni všeč – v tem primeru bi prebrala eno ali največ dve knjigi, ne pa kakih petih ;-). Vseeno pa menim, da prej spada v B kot v A ligo krimi avtorjev (pa je še veliko nižjih lig).
Ko sem zapisala »zgodbe so malce preveč enostavne, inšpektor pa jih pogosto reši z metodo “zveze in poznanstva”« – si morda prezrla dostavek, da mi je prav to, namreč da so zveze in poznanstva pomemben del preiskave, VŠEČ. To pa zato, ker svet dejansko deluje tako. Ne samo v Italiji, tudi pri nas in v “visokorazvitih demokracijah”, kot se temu reče. Zveze in poznanstva (naj so bolj ali manj vidne) pač poganjajo svet. Kar ni nujno slabo – njihove posledice niso samo slabe, pač pa tudi dobre (na kar radi pozabimo). Tudi mislim, da ne bodo izkoreninjene, dokler bo stal svet. No, ampak zdaj sem že zašla. Electra, ki tako deluje, se mi pa zdi frajerka zato, ker je najbolj živ lik: na videz avša, fashion frikica, pa odrezava, dela po svoje in kar dobro komandira svojega šefa, pa še brihtnejša in iznajdljivejša se zdi od drugih.
Kar zadeva enoplastnost junakov: okej, Brunetti je dober človek, do sem vse lepo in prav. Ampak naj je z dobrimi, idealističnimi, poštenimi … ljudmi še tako lepo živeti v resničnem življenju, so precej slab material za literarne junake, sploh ko gre za krimiče.
To seveda ne velja tako za posamičen krimič, ampak zdi se mi, da se pri serijah, ki so dolgotrajnejše narave, ne obnese prav dobro. Skratka pri Brunettiju je vse okej, ampak ne znese mi ga brati v nedogled.
Morda se kdo z mano ne bo strinjal, ampak mislim, da hard core ljubitelji krimičev pogosto pričakujemo, da naš detektiv ne bo niti supermen niti pridkan fantek, ampak en tak zakompliciran, pogosto celo zoprn dedec/babnica, ki ima v omari kar nekaj okostnjakov, v sebi kup dilem, povrhu pa je še poln grdih razvad kot klateški pes bolh. To pa zato, da krimič ni dolgočasen kot 698. del kake ameriške politično korektne tv nadaljevanke, kjer so vsi policajčki pridni, učinkoviti, oblečeni v Armanijeve cunjice, vsi pa obvladajo po najmanj tri borilne veščine. V vsaki skupini dela npr. šest modelov, ki pa so skrbno razdelani: trije moški, tri ženske, seveda morajo biti pripadniki etničnih manjšin zastopani do promila natančno, vmes morajo biti še po en ločenec, ena samohranilka in en vdovec, en, ki trpi za kako kronično boleznijo itd. Najbrž ni treba poudariti, da so njihova moralna načela neomajna, spoštovanje policijskih predpisov 100-odstotno, etičnost pa vredna svetnikov višjega ranga …
Ti liki imajo vse to, pa so vseeno nezanimivi avtomati, zato te potem, ko imaš za seboj morje krimičev, eno figo brigajo.
Ali pa primer iz druge, spet tv-branže: prav to, o čemer sem pisala zgoraj, je vzrok vsesplošne priljubljenost dr. Housa – celo med ljudmi, ki Urgence ne bi gledali niti mrtvi.
Fino je torej, kadar avtorju uspe pokazat, da meje med dobrimi in slabimi fanti sploh niso tako zelo jasno začrtane, kot se zdi, in da življenje poteka v odtenkih sivine, medtem ko sta črna in bela tu samo za poudarek in orientacijski točki.
BTW, ko gre za »vse v Italiji je skorumpirano, noben primer se ne zaključi s pravično obsodbo, vsi kriminalci so plemiči, politiki, mafijaši,….«, si citirala Pilgrima, ne mene.
(P. S. Italijanke so svetnice.)
Hvala, Katja10 za tale odgovor, očitno je bilo pri branju tvojega sporočila z moje strani več nesporazumov, na več delih sem dejansko tvoje pisanje prebrala tako, kot sem ga razumela in zgoraj potem pokazala z moje strani. Zdejle mi je malo bolj jasno, kako gledaš na krimiče Donne Leon in da je pravzaprav nisi “odstavila”, ampak se je še vedno lotevaš.
To, da sam primer ne ostane v spominu je pa po moje čisto osebno, tako kot jaz lahko vsakokrat znova in znova gledam eno in isto epizodo Housa – če ga že omenjamo :)), ker se nikoli ne morem spomniti, kako je rešil svoj primer (tisti, ki ga redno gledajo, vedo, da se mu žarnica prižge vedno v 37. minuti epizode brez reklam :), se pa zelo dobro spomnim zgodbe okrog njega samega.
Literarne like pa težko gledam s strani literarne vrednosti, ker imam manj izkušenj s kvalitetnim branjem, tega mi, pravzaprav odkrivate šele tule, sama si v knjižnjici najbrž ne bi izbrala knjig, ki jih vi dobro ocenjujete, pa tudi si v enem letu, odkar vam sledim, nisem mogla še nabrati toliko izkušenj kot je imate vi. Marsikdaj kvaliteto ali slabost nekega literarnega junaka prepoznam šele, ko mi s prstom pokažejo nanjo.
Je torej res, da Brunetti kar zbledi ob kompliciranih in samih sebi zoprnih likih iz kvalitetnih krimičev, ampak zato toliko bolj pride na površje njegov “čut za pravičnost” in gnev ob razkrivanju globjih težav družbe. Pustimo sedaj ob strani spletke plemstva, iz katerih so literarne ideje črpali že raznorazni Goldoniji in drugi iz commedie dell’arte… Bolj so grozljivi podatki, ki nakazujejo, kako sami sebe in svoje okolje pehamo v svinjski svet [SPOILER SPOILER SPOILER] Moram reči, da ko sem brala o nelegalnih odlagališčih radioaktivnega materiala, situacija, ki ima prav gotovo korenine v dejstvih, in ni samo plod Leonine domišljije, mi je šlo kar konkretno na bruhanje, da sem knjigo morala odložiti [KONEC SPOILERJEV] Pa daleč od tega, da bi bila zagrizen okoljevarstvenik.
In da se še opravičim za nepravilno citiranje: I stand corrected. Pardon.
Morda me je v trenutku branja komentarjev (ko sem že čisto defenzivno razmišljala o kriminalkah Donne Leon) šokiralo dejstvo, da je pilgrim tisti, ki mu je čudno, da Leon predstavlja skorumpirano…. Italijo… in sem potem nepravilno “povezala” oba komentarja.
Navsezadnje pa obema oz. vsem hvala za izziv, da malo razmigam možgančke – takega pisanja je v mojem svetu zelo malo, zato mi prav pride, da včasih vse tisto, kar razmišljam, kanaliziram v smiselne besede. 😉
Tamala_8, odlično branje, hvala! Ne bom si več delala utvar glede Italije, hehe (čeprav bom tja vedno rada hodila, brez pardona). Ob tem sem se spomnila tudi na Aleksandro Marinino, ki še za kanček bolj brezkompromisno razgalja rusko tranzicijo, kar je zame vedno zanimivo, čeprav se mi zdijo njene kriminalke malce preveč ‘na brzino’ – bolj ljubim zapletene štorije, kjer se prepleta in razpleta več niti naenkrat, tako na kriminalni kot osebni ravni.
Glede na to, da očitno dobro poznaš Italijo, ti priporočam tudi Andreo Camillerija. Svoje primere rešuje na Siciliji, tako da so vanje vedno vpleteni člani najbolj znane sicilijanske organizacije (le katere? ;)).
Montalbano?
Če je ta: sem ga hotela gledati že po TV, pa se nisem mogla odločiti. Zadeve tele “organizacije” me ponavadi zelo odbijajo (si raje zatiskam oči 🙂 ) – tudi Sopranovi mi niso nikoli potegnili, čeprav sem drugače kar fenica TV nanizank. Zdaj pa itak ne vidim ITA TV in komaj čakam T2 :), mogoče bi prej res poskusila s knjigo….. Hvala za namig!
Marinino pozna moj mož in mu je res mega, mene pa še čaka na nočni polički.
Ta_mala8,
na, pa sva prišli skupaj 😉
Če si želiš prebrati kaj zanimivega, kar pa ti bo obenem dalo tudi nekaj snovi za razmislek, morda lahko poskusiš s katero od naslednjih meni ljubih knjig:
Jonathan Safran Foer: Vse je razsvetljeno
Vladimir Arsenijević: Išmail
Jonathan Franzen: Popravki
Nicole Krauss: Zgodovina ljubezni
Renato Baretić: Osmi poverjenik
Miljenko Jergović: skoraj vseeno, kaj vzameš, za začetek morda “Sarajevski marlboro”, še najbolje, če v izvirniku)
Večina teh knjig se je kar dobro “obnesla” tudi pri drugih moljih, zato upam, da bo kaj od tega všeč tudi tebi.
V zvezi z najinim dopisovanjem ti pa toplo priporočam Johna Le Carreja, čeprav njegovi glavni junaki niso zoprneži, o kakršnih sem pisala 😉 Vsekakor pa so liki zanimivi in dobro upodobljeni. Knjiga “uradno” spada med vohunke, a vseeno ne boš ostala brez trupel 😉
Le Carreja ti svetujem, ker spada med tiste, ki veljajo za mojstre žanra. Začneš lahko s spodnjo knjigo, čeprav je pri tem avtorju to čisto nepomembno, saj je njegovo ime zaščitni znak za fajn knjige. Skoraj prepričana, da boš po prvi njegovi knjigi hotela prebrati še ostale … No, vsaj pri meni je bilo tako:
John Le Carre: Zvesti vrtnar (v knjižnici ga boš našla med krimiči)
Enako kot Le Carreja ti priporočam dela Lena Deightona – tudi pri njem junaki niso zoprneži, a so kljub temu takšni, da te “držijo”.
Popravke in Baretiča imam že okljukane (in toplo priporočam prijateljem in staršem :)) ), Vse je razsvetljeno in Zgodovina ljubezni pa na “knjižnjičnem” listku. Za Jergovića sem se tudi že odločala, samo nisem vedela, s katero knjigo naj začnem. Fino, da si mi to priporočila.
LeCarreja ste vedno hvalili, se spomnim, doma imam Malo bobnarko, pa še ni zlezla s police. Sem pa videla film in če me je že ta pritegnil, zna biti knjiga itak tooooooliko boljša.