Branje v oktobru
Jens Christian Groendhal, Tisina v oktobru
najprej menjavanje razvlecenega branja in drobnih lepih opisov (lepe zenske,lepe pokrajine, lepi prostori,…), nato vse bolj razvleceno, na koncu, ceprav tega ne delam, samo stavek tu in tam.
M.Houllebecq Možnost otoka, meni najmanj berljiva med njegovimi dosedaj prebranimi
slaba roka pri izbiri- morda popravi M.Jergović: Ruta Tannenbaum, bom videla
lp
Prebrala Blatnikov Spremeni me, res fin roman, ki skozi malce apokaliptično vzdušje polno prikaže marsikateri aktualni problem. Zmotil me je samo lik Vladimirja, ki se pojavlja preveč sporadično in pri katerem se nisem mogla odločiti, ali se mi za zgodbo sploh zdi potreben. Ampak kot rečeno, vtis ostaja odličen.
Zdaj sem se lotila klasike, ki sem si jo hranila za trenutek, ko se mi bo zahotelo brati nekaj nesporno dobrega in hkrati neustavljivo berljivega: To Kill a Mockingbird. Fantastično, res – strani kar letijo, poleg tega pa sem nepričakovano postala tudi pametnejša za par stvari – na primer za to, kje so Boo Radleys našli ime. 😉
Začela in po kakih 70 straneh odložila Morsko katedralo (Falcones de Sierra). Roman, ki se dogaja v srednjem veku (1300 in nekaj) v Barceloni: razvlečeno, nič kaj dosti se ne dogaja, če pa se že kaj, je okrutno do neokusnosti.
Začela Izgubljeno vrtnico (Oezkan), ki jo bom sicer prebrala do konca, priporočila pa ravno ne. Hvali se, da je nekaj med Alkimistom, Jonatanom Livingstonom Galebom in Malim princem. Mene spominja še na 11 minut Coelha. Če si za to, je najbrž v redu. Jaz očitno nisem, saj me moti že dejstvo, da je papir roza in je na vsakem natisnjena stilizirana vrtnica.
Očitno sem spet v obdobju, ko mi ni nič všeč.
Joseph Finder: Moskovski klub
Res fajn, klasična vohunka. Avtor najbrž (kot številni pisci vohunk) obžaluje padec Berlinskega zidu, saj je konec hladne vojne težko prizadel ta žanr. No, spomnil se je zanimive finte. Obdeluje namreč skorajda zgodovinske reči (od Leninove smrti naprej) iz odnosov med ZDA in Rusi, vendar v knjigi te pomembno vplivajo na sedanjost (no, gre za čas zadnjih dni Gorbačova).
Moj edini očitek leti na lik junaka, ki je po ameriško pameten, dober in lep, torej do konca nezanimiv, in tudi drugi liki so bolj ali manj črno-beli. Ampak to nadomesti s sijajna štorijo, s katero si je knjiga v krogih poznavalcev žanra zagotovila redno mesto na večnih seznamih desetih ali dvajsetih najboljših vohunk.
Nekateri Finderja celo postavljajo ob bok Le Carreju in Deightonu, ampak osebno menim, da prav zaradi pustih likov vendarle spada na stopničko nižje mesto.
Za vse, ki imajo radi vohunke & krimiče, je to zagotovo zanimivo branje.
Mary Lawson: Crow Lake
Kar v redu knjiga kanadske avtorice, zdi se mi, da je prevedena tudi v SLO.
Zgodba govori o odraščanju štirih osirotelih otrok in se prepleta z njihovim življenjem v sedanjosti. Pisanje je stvarno, skorajda suho, ki je v tem primeru nadvse primerno, saj se z njim gladko izogne vsakršni patetiki.
John Kennedy Toole: Zarota bebcev
Zabavno branje, špeh od 510 strani, ki ga prebereš, kot bi mignil. Glavni junak je enkraten, tudi drugi liki so odbiti, prav tako njihove dogodivščine. Morda bi knjiga lahko imela tudi kako stran manj, ampak nič ne de, saj je itak berljiva v nulo.
Zarote nisem brala v izvirniku, ampak prepričana sem, da slovenska različica ponuja prav vse. Prevod Nuše Rozman se mi zdi sijajen, k dobremu vtisu je najbrž pripomogla tudi lektorica. Če odmislim bore tri ali štiri zatipkane (pri 500 straneh je to zanemarljivo), je knjiga odlična tudi po jezikovni plati.
Zgodbe iz Mehike
No ja, tale zbirka se mi je zdela bolj tako tako. Nekaj zgodb sem prebrala, bile so okej, ampak da bi me kaj zelo navdušile, pa tudi ne. Še več sem jih preskočila. Ponavadi v antologijah preberem veliko večji delež.
Pa s tem nikakor nočem trditi, da je kaj narobe z mehiškimi avtorji kratke proze, pač pa se mi dozdeva, da najbrž nekaj ni v redu z izborom. Zelo namreč dvomim, da je to vse, kar ima ponuditi tako velika država, v kateri je najbrž morje pisateljev in med njimi zagotovo veliko takšnih, ki imajo ponuditi kaj več.
Uredniki zbirke se seveda – tako kot vsi, ki urejajo antologije – opravičijo, češ da je “vsak izbor izključujoč”, nekaj v tem smislu. Bojim se le, da je bilo v tem primeru najbrž najboljše prav tisto, kar je bilo izključeno.
tolteške modrosti ŠTIRJE DOGOVORI , praktični vodnik na poti k osebni svobodi , pisatelj DON MIGUEL RUIZ.
Štirje dogovori
Bodi brezgrajen v besedah
Ničesar ne jemlji osebno /kar počno drugi, ne počno zaradi tebe. Kar počno in govorijo drugi, je zgolj izraz njihove resničnosti , njihovih sanj. Če boš imun na mnenja in dejanja drugih, ne boš nemočna žrtev nepotrebnega trpljenja/
Ničesar ne domnevaj
Vselej daj vse do sebe
Irena Svetek: Od blizu, v zbirki Beletrina, kar je že po stilu primerno (moderen, malo fragmentaren slog). Spominja me (po stilu) na Dihati moraš, to je vsa skrivnost (Galloway). Zanimivo napisano, zanimiv slog, ampak za bralce kot sem jaz (ki nas vleče zgodba) ne priporočam.
Trudim se z Očkovim kotičkom (Šinigoj), ampak sem se pri prvih 60 straneh zasmejala le enkrat. Vse je pač že videno (za nekoga, ki ima otroke, za nekoga, ki jih nima, pa bi bilo čisto brez zveze).
To Kill a Mockingbird je upravičil status klasike – še več, navdušilo me je, kako sveže in sodobno deluje, čeprav je izšel že pred debelimi 50 leti. vse, kar sem napisala zgoraj (kvaliteta + berljivost), se je popolnoma uresničilo.
Prijetno odkritje je bila tudi zbirka Najmanjši živalski vrt na svetu belgijskega avtorja Thomasa Gunziga (ravnokar izšla pri Gogi). Bizarne prigode luzerjev, v katerih življenje na nepričakovan način posegajo živali, so hudo zabavne, na trenutke bolne, vsekakor pa močno zapomnljive. Priporočam vsevprek.
Tudi tretja knjiga tega meseca je zadetek – Ta slepeča odsotnost svetlobe maroškega pisatelja Taharja Ben Jellouma. Pripoved o udeležencu pri državnem udaru, ki ga kaznujejo z dolgoletnim zaporom v temnici, ni za vsake živce, za literarne sladokusce pa vsekakor. Nagrada IMPAC je vsaj zame zaupanja vredna blagovna znamka (primer Nicole Barker pa pač izjema, ki potrjuje pravilo).
>Nagrada IMPAC je vsaj zame zaupanja vredna blagovna znamka
Ja, tudi meni se zdi najboljša.
Nagrajene + nominirane knjige sem pred nekaj leti preprosto nehala samodejno uvrščati na bralni seznam, saj je moje zaupanje vanje zelo zelo splahnelo. Zdaj preprosto čakam, da jih prebere kdo z bralskim okusom, ki je soroden mojemu, in šele potem tvegam.
Je pa prav hecno, kako dobro znajo žirije utemeljevat razloge za nominacije/nagrade. Prav neverjetno, kaj vse je mogoče povedati o modni knjižici, ki ni vredna niti branja, kaj šele nagrade …
Goran Vojnović: Čefurji raus!
Da je to roman, bi težko rekla, zdi se mi, da gre prej za zbirko povezanih zgodbic. Šibka plat je nemara v tem, da prikazovanje fužinskega lajfa nekoliko pogoltne štorijo, tako da postane neizrazita. To pa nikakor ne pomeni, da Čefurji niso zanimivi in berljivi. Ampak ne bom več o vsebini, to je knjiga, ki jo bo večina moljev itak prej ali slej prebrala, in prav je tako.
Moja pozornost na tem mestu velja jeziku.
Kot polovična (?) čefurka (ne vem, ali v to kategorijo štejemo tudi “mešanci”) moram Vojnoviću izreči vse priznanje. Resda nisem odraščala ob čefurščini, kvečjemu nasprotno, v jezikovno skoraj pretirano skrbnem okolju, vseeno pa me jezi nespretnost (malomarnost?, jebesemizem?), s katero SLO avtorji v svoja besedila poskušajo vključiti čefurščino 1. ali 2. generacije, pa tudi jezike iz ex YU nasploh. Če je v vsej knjigi en sam stavek, ki naj bi bil srbski, hrvaški, čefurski …, bo v njem praviloma vsaj ena napaka, največkrat taka, da stavek ni pravilen ne kot hrvaški ne kot srbski ne kot bošnjaški ne kot čefurski, še kot “srbohrvaški” ne.
Pri tem žal skorajda ni častnih izjem. Omeniti velja le Fužinski bluz Andreja Skubica. Resda tudi njemu ni v celoti uspelo, vendar si je vsaj prizadeval in se izognil pastem, v katere se drugi ujamejo že “po difoltu”.
Vojnoviću je bilo zagotovo v pomoč to, da se giblje na “svojem terenu”, a vseeno: spretnost & lahkotnost, s katerima obvladuje in se sprehaja skozi jezike ex YU (s slovenščino vred), pa tudi njihove kombinacije in ravni, je osupljiva. Tudi zapis je brezhiben, saj nikoli ne učinkuje posiljeno, pri branju se nobena beseda ali stavek ne “zatakne”. Prehajanje z ene jezikovne ravni na drugo in iz ene govorice v drugo je povsem brezšivno.
Povrhu je Beletrini uspelo, da dobrega splošnega vtisa ni pokvarilo šlampasto lektoriranje/korigiranje, ki je bilo doslej v tej zbirki (pre)pogost pojav. Upam, da bo tako tudi pri naslednjih knjigah, saj si zaslužijo tudi tovrstno skrb.
John Banville: Morje
Že pred časom prebrana knjiga me je pustila mrtvo hladno. Spominski roman ponuja rahlo dolgovezne opise, vmes kako podrobno razdelano miselno fotografijo iz preteklosti, pa nekaj “veziva”. Takšnih “spominskih knjig” sem prebrala že kar precej in marsikatera je ponujala veliko večji bralski užitek.
V čem naj bi bilo to delo boljše od svojih “sorodnikov”, nikakor nisem mogla ugotoviti. Prebrala sem jo z mlačnimi, da ne rečem hladnimi občutki. Kar zadeva mene, mi bo zagotovo kmalu izpuhtela iz spomina.
V zadnjih letih sem se prenehala čuditi izborom nominirancev & prejemnikov nagrade booker, zato nad nagrado za Morje še razočarana nisem.
Meni je bila Enrightova všeč: http://med.over.net/forum5/read.php?33,4486495,4494414#msg-4494414.
Tista Xiaolu Guo z A Concise Chinese-English Dictionary for Lovers je dejansko navaden pretenciozen čiklit. Roman sem prebral skoraj do konca, zmanjkalo mi je kakšnih 15 strani, za katere se nisem mogel niti prisiliti, da bi jih prelistal. Kar je zadevalo mene, je pisalo samo še bla-bla-bla-bla … Patetično jamranje brez vsakršne humorne distance. Ne izključujem pa seveda, da komu, ki je drugega spola, ima vsaj deset let manj in kakšno težavico na ljubezenskem področju, ta knjiga ne bi bila všeč.
Ker me ne izuči, sem se takoj podal na nov spolzek teren. Andrewa Millerja sploh ne maram (bral sem Oxygen in Ingenious Pain), a sem vseeno investiral v The Optimists. Stran vržen denar, skoraj tako kot da bi ga dal v delnico Nortela. Fotograf se vrne od nekod, kjer je bilo grozno, in se sooči s svojo sestro, ki okreva po duševni bolezni. Zamegljena zgodba, verjetno namenoma, in obilica nesamozavestnega nakladanja v smislu: “X je prijel vazo in jo je postavil na mizo, okoli katere so bili postavljeni stoli. Skozi okno je sijalo spomladansko sonce. Vprašal se je, kaj naj počne.” In tako naprej, klemf, klemf, klemf. Na kakšni 170. strani se mi je zdelo, da je roman doživel vrhunec, a je vse skupaj takoj spet zvodenelo. Miller je žal povprečnež, ki je imel malo krompirja z nominacijo za Bookerja, sedaj pa se na tem šlepa.
Zdaj obdelujem Atwoodkino Moral Disorder, “zbirko povezanih zgodb”. Me prav zanima.
>Andrew Miller
Ej, Toro, tole je bilo pa kot tata na mamo – ravno predvčerajšnjim sem uvrstila Millerja na seznam avtorjev, ki bi jih bilo treba povohat. Očitno sem v mazohistični fazi – ves čas mi v roke padajo kandidati & zmagovalci bookerja … Bom pa poskusila z Enrightovo, morda me to sprav v manj nergavo voljo.
Meni je bila Enrightova všeč: http://med.over.net/forum5/read.php?33,4486495,4494414#msg-4494414.%5B/quote%5D
Oh, hvala. Sem se kar tako vključila v debato, ne da bi prej uporabila iskalnik (včasih jaz komu težim, naj ga uporabi … khm).
Se bom pa lotila.
Moral Disorder sem pa že (Atwoodovi sledim kar sproti, če se da).