Včeraj sem zvečer v postelji premišljeval, zakaj sta mi Dostojevski in Gogolj tako všeč in sta daleč najljubša pisatelja pri meni.

Preprosto MED DRUGIm TUDI zato, ker mi znata najbolje vzbuditi radovednost, na način, da pripovedovalec daje vtis, kot da ve več, kot bo povedal.Njima to odlično uspeva.

Če sem malo konkretnejši, primeri (na pamet):

“..to je bilo v hotelu….ah, sej ime ni važno..ni bistveno za našo pripoved..”

“…pa pustimo junaka xy za sedaj tam kjer je, pa si poglejmo malo zgodovino junaka yy…”

“..zgodilo se je v n-ti ulici…hotelu ****…”

“…če se prav spominjam…je bilo to takrat pa takrat…”

(pripovedovalec daje vtis, da brska po spominu, kar meni vzbija genialen vtis avtentičnosti)

“..govorilo se je, da se je takrat tam pa tam z njima zgodilo to pa to…”

( pripovedovalec vzbuja vtis, kot da pogreva govorice, ki so mu prišle na uho)

Male drobne stvari, ki pa pri meni zelo vžgejo.Takšnih drobtinic je veliko pri Gogolju, če smo pozorni, malo manj pri Dostojevskem…

Seveda ni samo to, kar ju odlikuje, tega sem se pač spomnil, kot malega trika velikih mojstrov…