prosim pomoč – pridevnik
SS, str. 352: Glagoli dejanja oz. stanja: glagoli kot sedim, ležim ali visim pomenijo stanje po izvršitvi dejanja, ki ga izražajo glagoli dejanja sedem, ležem, obesim. Táko stanje lahko izrazimo tudi z zvezo pomožnika in pridevniške besede ali še kako drugače.
Primeri za stanje: je namazan, je obešen, je mrtev.
Po moje gre za trpni deležnik na n. Deležnik sam po sebi je galgolska oblika v pridevniški rabi in v tem priemru to je. Jaz bi ga zato imel za pridevnik. Torej ima stavek (ali poved – joj, kako mi gre na ta poved na živce) dva pridevnika.
Podobno: V loncu je bilo dva litra slane vode. (vode, ki jo je nedo osolil)
Glagol pa je, kot pravi Filip, biti.
Glagoli stanja, ki jih navajaš ti, Rakun, so iz drugega vica. Ti govoriš o neprehodnih glagolih, medtem ko je porušiti prehodni.
Mogoče ti gredo stavki/povedi zato na živce, ker stavki nimajo pridevnikov.
Tale debata je zgrešena v svojem jedru. Pridevnikov ni mogoče določati v povedi/stavku, ker stavek sestavljajo stavčni členi, pridevnik pa sodi med besedne vrste.
Prav zato tudi ni mogoče govoriti o tem, kaj je porušene in kaj je montažne v isti sapi.
Če govorimo o vlogi besednih vrst v stavku, ugotovimo, da je montažne pridevnik.
Če analiziramo stavek, ugotovimo, da je porušene del povedka.
Stavčna analiza bi bila torej taka:
so bile porušene – povedek
vse montažne hiše – osebek
montažne – levi ujemalni prilastek
Ko iščeš besedne vrste, ki imajo vlogo v stavku, se lotevaš besedne analize:
so + bile + porušene – glagolske besede, glagoli
vse – samostalniška beseda, zaimek
montažne – pridevniška beseda, pridevnik
hiše – samostalniška beseda, samostalnik
Meni je bila pa slovnica od nekdaj všeč. Je pa res, slovnico v najširšem pomenu besede sem bistveno nadgradila med študijem, v srednji šoli precej manj.
Kolikor se spomnim svojih srednješolskih časov, so nas šopali s književnostjo. Joj, kako je to neki zoprnega, pa vse tiste letnice, pa kraji rojstev, pa naslovi del, da ne omenjam lirike, ki je preprosto nič ne razumem. Tam neki ene stopinje v zraku pa en čoln, ki se nekje pozibava na oblakih, in to nakazuje neko življenje, kaj pa vem …
Uf, joj, književnost, posebno lirika je en živ obup. Slovnica, skladnja, pravopis, pravorečje …, to ima vsaj nek smisel, vsaj lahko kako razložiš oz. nekak razumeš. Literaturo se moraš (vsaj mi smo se morali) pa piflat, potem ti seveda vse spuhti iz glave … in si spet na začetku. Jao, ne bi jaz več tega, ne.