Branje v maju
Presenečena sem, da še ni odprt majski “seznam”, zato naj bom tokrat prva in priporočim Pride ženska k zdravniku (Kluun). Potegne stil, potegne zgodba, potege v jok, vsaj pri meni, pa najbrž nisem edina. Po toliko službene zahtevne strokovne literature sta me Kluun in Jodi Picoult (Rojena iz tvojega življenja) v zadnjem času najbolj pretresla in spravila v solze (ok, priznam, tudi hormoni, pa vendar).
Pravzaprav v maju še nisem dokončala ničesar, če ne štejem Mankllovega krimiča Korak nazaj. To je najbrž njegov drugi & zadnji, ki sem se ga lotila, ker:
– Avtor malo preveč nabira strani: omeniti mora prav vsako skodelico kave in prav sendvič, ki ga poje detektiv etc. OK, detektiv ima sladkorno, ampak zato ga v knjigi ni treba na vsaki strani pošiljati na stranišče …
– Prevajalec in/ali lektor me je znerviral z zbornim izrazjem, ki spada k Jurčiču & Tavčarju. Ko gre za 20. stoletje, sem tovrstne izraze videla smiselno uporabljene le še pri Lenardiču, v sodobnem krimiču pa je neokusno, da ne rečem “neslano”. Nekaj zgledov:
nezmerna raba predpreteklika,
volhka trava
“Obklej pa?” (v premem govoru!)
izmikav obraz
pridušati se
prišla v čisli
opotekav glas
na vse kriplje
pod jarkimi žarki
prometni stražnik
vrgel glavo vnic
vse je mahoma, malone, docela, domala – non stop
ni mogla prihajati, ne da bi je kdo ne videl
verižnik (za tiste, ki ne vemo, kaj je to: prekupčevalec!!!%$#)
zastran tega ali onega (v premem govoru!)
vprašal ga je za svèt
obljuba se ni spolnila, najbolj spopolnjen …
je ponikal v gozdove
pražilec (bojda toaster, opekač)
podvizati sem, podvizati tja (v premem govoru!)
zabavljati čez preiskavo
tvegavost
tesnoben, tesnobnost … (300.000x)
nadomestovati
malone vkraju
In takih je toliko, da me je vse skupaj minilo. Znanka, ki je Mankllove knjige brala v izvirniku in nemščini, pravi, da avtor piše v čisto “normalnem”, sodobnem jeziku …
Hm, hecno, jaz sem brala isti krimič, ki me je zelo navdušil, kakih strašnih arhaizmov pa se ne spomnim (razen prepogostega predpreteklika, na katerega imam občutljiv radar). Saj ni mogoče, da bi bila dva prevoda (‘moj’ je bil Kalčičev)? Kakorkoli, Manklla bom brala še naprej.
Po kapljicah predelujem najnovejšo zbirko Suzane Tratnik Česa nisem nikoli razumela na vlaku. Po tretjini me še ni navdušila – zdi se, kot da gre za čiščenje predalov. Vsekakor ne dosega prejšnjih dveh.
Pogumno se prebijam čez roman Orhana Pamuka Ime mi je rdeča. Za branje je potrebno veliko časa in umirjeno razpoloženje. In oboje te dni imam. Sicer ne bi šlo. Gre za še kar berljiv, a zelo obsežen roman, ki se dogaja pred iznajdbo tiska med istanbulskimi ilustratorji knjig. Prva knjiga, ki mi je uspela približati mentaliteto islamskega sveta.
@Oja: brali sva isti prevod … očitno te je knjiga veliko bolj potegnila kot mene, zato te sem in tja posejani arhaizmi niso mogli zmotiti – tudi mene ne bi, če bi padla noter. Verjetno sem se dolgočasila, pa sem se šla pikolovstvo. 😉
Nasploh pa sem ugotovila, da imam raje bolj skopo napisane krimiče, praviloma so razmeroma kratki, tako da imam do 400-stranskih že kar malo predsodka. Skratka, moji the best of krimiči so navadno “oguljeni”, že kar redkobesedni – seveda z izjemo kakega Le Carreja (ta je itak zunaj vseh kategorij in bolj na vohunski strani) ali Rankina.
Sicer končujem Tribusonovo knjigo Če ne bo hujšega. Nekakšen “kako smo preživeli komunizem & se smejali”, ki nekoliko spominja na Vieweghove Čudovite pasje čase, no, Tribuson se mi zdi boljši.
bil za prvi maj na morju, stal v vrsti v tuš centru, stal v vrsti v mercatorju, stregel otrokom odspredaj in odzadaj, jih vozil na kopanje, jih vozil s kopanja, kuhal čaje in kakave, mazal nutelo na kruh, plačeval pice, kupoval sladolede, kupoval kinder jajčke, dajal po en evro za nekakšne kitajske muce iz avtomata na plaži, zavezoval rolerje, odvezoval rolerje, se vračal po pozabljen skiro
ter
uspel medtem celo prebrati knjigo (v originalu – sic!), in sicer:
Colin Dexter – The Wench is Dead (1990)
oz. v prevodu Uroša Kalčiča: Deklina je mrtva : inšpektor Morse in primer
iz prejšnjega stoletja (2002)
to je – po mojem mnenju – to, čemur malo višje Katja10 reče “skopo napisan krimič”,
colin dexter je nasploh OK, v tem romanu pa me je navdušila enkratna ideja, enostavna zasnova dvojnega dogajanja: morsovega ležanja v bolnišnici in prebiranja zgodovinske štorije o zločinu pred 130-imi leti; lepo postavljeni ključi, ravno prav zavito, zelo verjetno, ne preveč zakomplicirano … navdušen.
sama sem se med drugim v prvih dneh maja lotila Rizling polke, ki je mojemu bralskemu okusu do te mere neprebavljiva, da sva druženje zaključili nekje na 30 strani.
Potem pa zelo navdušeno prebrala Šarotarja. Moram priznati, da je to prva njegova, ki sem jo prebrala, tako da ne vem, kakšen je sicer, ampak pred to pa kapo dol. Meni je sedla.
Zelo pridno brala zadnje čase, a nič takega, kar bi zapisala tu gor, razen mogoče Hiša blaženih bud (Ribeiro), en tak hecen roman. Knjiga nima dialogov, ampak le junakinja pripoveduje o svojih seksualnih izkušnjah, vse skupaj pa je začinjeno z določeno mero filozofije in raznih sklicevanj na različne ljudi, dogodke… Malo nerazumljivo, ampak čisto v redu. Sedaj se lotevam To se zgodi porednim fantom (Štefanec), nato pa mogoče Okus po ljubezni (nek kulinarično romantični roman).
Doris Dorrio: Kaj pa zdaj?
Kapučinov falitek: slab chick-lit. Nemška avtorica tako oponaša britansko-ameriški vzorec, da se moraš vedno znova opominjati, da ne gre za britansko knjigo (če ne štejem osebnih imen). Pzp. je knjiga samo in zgolj osnovni vzorec, na katerega je cepljena švohotna in neprepričljiva zgodbica brez mesa, ki ne ve, kaj bi pravzaprav obravnavala. Infantilen kr neki.
Absolutno najslabše od kapučinskih knjig, ki sem jih brala doslej. Česar ne razumem dobro, saj je tovrstne robe, tudi dobre, kot listja in trave.
(Z užitkom neprebrano press)
Mazzini – Godbe.
Všeč, padla s stola od smeha ob nekaterih domislicah.
Gradišnik – Roka voda kamen
Ni všeč. Poplava tujk, za katere verjamem, da so tam z namenom, da bi dajale vtis učenega, pri meni so dosegle le živciranje, ugibanje, če morda nimam pred sabo knjige v nekem tujem jeziku.
Par slovničnih napak, ob katerih ne vem več ali sem jaz trapasta in nisem v koraku s slovnico ali so te osnovnošolske napake res tam. Način pisanja naj bi bil drugačen (svež?), za moj okus pa je le hudo dolgočasen.
Flisar – Ljubezni tri in ena smrt
Všeč. Enkrat celo padla s stola od smeha. Ravno pravšnja, da je zadovoljila moj rahlo poseben smisel za humor, ravno dovolj zavita, da možgani niso šli na pašo in še vedno dovolj preprosta in razumljiva. Le “avtobiografski” samoreklamni vložek se mi je zdel, kot da je tja bolj vrinjen po sili razmer, štrli ven in uniči prej ustvarjeno spontanost.
@aya*: Ja, Godbe so po mojem mnenju Mazzinijeva najboljša stvar, je pa res, da sem jih brala davno, ko so izšle, zato se mi ne sanja, kakšne bi se mi zdele zdaj. Jih bom vzela s police in malo prelistala.
Pzp. ne razumem, zakaj so Drobtinice toliko bolj razvpite od Godb … Najbrž imata prste vmes impresivna naklada in v primerjavi z romani manjša odmevnost kratkih zgodb.
Film Operacija Cartier bi tudi znal biti eden od krivcev za to, če ne ravno največji.
Sicer pa Kralj ropotajočih duhov, Satanova krona, Telesni čuvaj, Zbiralec imen, tudi Drobtinice – najbrž, ker se dogaja v mojem rodnem kraju – prav vse so mi bile všeč, Mazzini je eden mojih najljubših. Če se ne motim, mi je ostal le še en njegov neprebran roman, če sploh. Naj hitro še kaj napiše 🙂
K10, meni so Drobtinice više od Godb zaradi odlično razvite zgodbe in galerije fenomenalno izdelanih likov. Godbe so bile nekaj, čemur sem se med branjem nasmejala, potem pa mirno prebavila – bolj neke ludistične domislice kot razkritja, ki te butnejo po glavi.
Aya, hvala za omembo Flisarja, bom poskusila! Glede RVK se pa strinjam.
Samo kot opozorilo. Zgoraj omenjena knjiga Ljubezni tri in ena smrt naj bi spadala v sklop trilogije skupaj z naslovoma Ljubezen in Velika žival samote. Vendar pa lahko prebereš posebej. Sama sem Veliko žival samote prebrala, Ljubezni pa ne. Mi je pa bila od prebranih dveh za odtenek bolj všeč Velika žival samote, ker te neprestano drži v šahu, v zameno pa primerno nagradi.
Se opravičujem, če je kaj nerazumljivega, imam vročino in ne mislim najbolj jasno 🙂
David Lodge: Thinks …
Še en “univerzitetni” roman tega avtorja: kar precej (kar zanimivega) razpravljanja med profesorico kreativnega pisanja ter znanstvenikom, ki se ukvarja z umetno inteligenco in kognitivno znanostjo nasploh. Za začimbo je tu še nekaj ljubezenskih aferic & angleškega humorja, vse skupaj zapakirano v ljubko, lodgeovsko iskrivo in privlačno celoto, ki te ne spusti iz rok.
Tudi vizure so kar številne: vsevedni pripovedovalec, junakinjin klasični osebni dnevnik, junakovo napol raziskovalno razmišljanje v high-tech diktafonček (kao nekakšen tok zavesti), mejli …
Lodgeovi romani name učinkujejo prav čudno: nobenemu se ne morem upreti, v vseh uživam, ampak v spominu mi pa ne ostanejo prav dolgo. Kar je nenavadno, saj so v njih tudi teme, ki spodbujajo k razmisleku in o katerih se mi po branju zdi vredno še s kom pogovarjati. Ampak na koncu mi vendarle ostane le prijetna spominska solata. (Škoda.)
Luštno branje.
Aleksej Ivanov: Geograf je zapil globus.
Po Zaroti bebcev druga knjiga, ki se je uvrstila na moj top ten prebranih letošnjega leta.Nepogrešljivo čtivo za tiste, ki imate v višji stopnji devetletke mladega nadobudneža(co) in vas zanima obnašanje le te v bolj popustljivih režimih. Knjigo odlikujejo še izvrstne opisi modernih tranzicijskih amazonk in sodobnih zvitorepih moških, izvzemši glavnega junaka, ki v glavnem pošteno rima je huda štima. Izvrstna je tudi razčlenitev na kratka poglavja, duhovitost, ki ne popušča, cel kup odličnih prispodob in nenaravno naravni opisi naravnih dogajanj.
geograf je zakon press
Že kak teden sem v bralni krizi, tako da mi nobena knjiga čisto ne potegne, v postelji pa berem stare Oskarje. Izmera sveta in Azbuka za neposlušne (Venko Andonovski) se tako komaj načeta vračata v knjižnico – pa kdaj drugič. No, uspelo mi je dokončati Suzano Tratnik, vtis ostaja tako-tako. Nekaj zgodb je bolj podobnih osnutkom kot sami zgodbi, nekaj jih ima po obetavnem začetku vse preveč odprt konec (povedano natančneje: zmanjka jih na polovici), dve pa sta odlični (Stephenson! Stephenson! in Človeški faktor).
Primož, ne bom se pretvarjala, da razumem tvojo utemeljitev, ampak Geografa zagotovo vzamem v roke, ko bom bolj pri sebi. 😉
Na dušek predelala Retrospektivo. Prima. Celo tisti spoiler sem odpustila – najprej me je kar razjezil. Nenazadnje ni bilo napisanega nič takega, česar ne bi omenil že avtor sam. Pa ugotavljam, da nisem tako pametna kot Vrenko. 😉
Zdaj sem načela pa roman Darilo števil. Strašno simpatično branje, pa še moji matematični duši pašeeee. 🙂
Na začetku tega posta je bila beseda o Urošu Kalčiču in ravno pred kratkim je naključje hotelo, da so me iz domačega fonda neprebranih knjig “izbrali” Kalčičevi Numeri. Ker se tega človeka spominjam kot odličnega in inventivnega prevajalca otroških knjig, sem se z zanimanjem spravil k branju. Zgodba je nekoliko postmoderna, taka v slogu Calvinove Če neke zimske noči popotnik, in te v hipu zagrabi. Žal pa proti koncu vse skupaj malo zvodeni, dramaturški lok uplahne in skrivni pomeni, napovedani v podnaslovu romana, so mi žal res ostali skrivni. Jezik je zelo rafiniran, in če bi kakšni zbiralci fundusa slovenskega literarnega besedišča skušali dobit iz nekega dela čim več besed, jim vsekakor priporočam to knjigo. Res pa je, da me je proti koncu ta jezik, predvsem v redkih dialogih in prvoosebni pripovedi različnih “junakov”, ki glede na izobrazbo niso ravno literati, začel motiti. Zato se ne čudim, da je pretirano literariziran slog zmotil v prevodu tudi Katjo 10. Ampak vseeno se mi zdi Kalčič prezrt avtor (čeprav je za Numere pred desetimi leti dobil celo nagrado Prešernovega sklada) in mogoče se v kratkem spravim še na njegove kratke zgodbe. Po mojem ima kljub tem pomanjkljivostim Kalčič na zalogi še kaj literarnega kapitala in upajmo, da bo kdaj še kaj objavil.
Tale je pa bila kot marš na Drino: Nicole Barker, Darkmans. 838 strani, užival sem tam nekje od 200. do 300., vse ostalo je bilo eno samo trmasto vztrajanje v agoniji.
Če se lahko najprej malo nesramno izpljuvam: Ali Smith, Zadie Smith, Monica Ali, Nicole Barker – krasni novi val angleške književnosti in družbene angažiranosti, inventivnega govora in novih perspektiv – so en sam samcat nateg. Evo. Pa imate. Vse skupaj je eno samo ljubo blebetanje in prenapihnjena medijska pozornost.
Darkmans je tipičen primer. Barkerca se je po mojem enega jutra zbudila in si rekla, srce, jaz sem pisateljska zvezda, zastovonoša alternativnega romanopisja, ženski Joyce, ampak duhovitejša, sedaj bom pa sedla in napisala življenjsko delo. Nekaj bistroumnega, hm, mističnega, že kar malo horror, vendar umetniško. Ker žanrske knjige so plaža, umetniki pa si z njimi ne mažejo rok. In je šla in je naklamfala 838 strani bluzenja o neki obsedenosti osebkov v eni vasi, ampak na takšen fin, arty način, da ja ne bi nihče mogel reči: fuj, ampak to je pa vendar brez veze, saj to sploh ni nobena grozljivka, nič mističnega, še zgodbe ni nobene. Za piko na i se potem znajde še žirija za Bookerja, kjer si člani najbrž niso upali pogledati v oči in priznati, da takšnih črev razen oseb z resnejšimi duševnimi motnjami nihče ne more prebrati do konca. Ajde, pa jo nominirajmo, zmaga pa naj raje ena, ki smo jo prebrali.
Potem pa se nedolžne žrtve tolčemo skozi Barkerčine oklepaje v vsakem drugem stavku in recimo govor nekega osebka Kana, ki ima vsak tri vrstice v kurzivu napisano “Eh???” in “Uh???” Pridem do petstote strani, in si mislim, mater, na široko je zastavila, zdaj se bo po začelo. Pa na šestoti, aha, še malo, pa bo, ampak bo najbrž spektakularen konec, ko takole jemlje zalet. Na sedemstoti ne morem verjeti, da še vedno ni nič, da se karakterji zgolj vlečejo sem ter tja in javkajo. Na osemstoti sem samo z rilcem, belim od besa, odšprintal do konca, in res, nič se ne zgodi. Skoraj čisto nič. Ker če bi se kaj zgodilo, potem bi bil to žanr in pravila za ocenjevanje bi bila jasna. Tako pa je to umetnost.
Priporočam, seveda.