Kako naj se otrok nauči pravilne slovenščine?
Je to danes v poplavi jezikovnih zmazkov sploh mogoče?
Ko smo mi hodili v šolo, je bila večina pisane besede s katero smo se srečevali, napisana pravilno. Knjige, časopisi, televizija, ravno tako plakati, slogani …
Zdaj pa napak kar mrgoli in to v kao lektoriranih tekstih. Da o slogu ne govorimo. Luštna zbirka knjig za otroke, bralce začetnike. Vsak drugi stavek se začenja z in.
Prijateljica je lektorica pri eni od založb. Pravi, da je obup, da ima čisto premalo časa in da gre lahko samo enkrat skozi knjigo. Tekst dobi direktno od prevajalca in pravi, da je večina prevodov obupnih. Šele na koncu gre že zlektoriran tekst do urednika in potem direktno v tisk. Časa za lekturo cca 200 strani debele knjige je dva do tri tedne. Hiperprodukcija.
Prevajalka na tiskovni konferenci kjer predstavljajo knjigo prostodušno izjavi, da če bi šla knjigo še enkrat prevajat, bi jo prevedla čisto drugače. Da je šele na koncu odkrila en odlomek, ki postavi stvari na svoje mesto in, da če bi prej to vedela, bi se prevoda lotila drugače.
Skratka, kako in kje naj se otrok nauči pravilne slovenščine, če je pa dnevno v stiku z neko spakedranščino.
Pa pustimo internet in SMS sporočila obstrani.
Izpostavi napake in bomo debatirali o njih, konkretno, ne pa nasplošno udrihati čez lektorje in obenem po prevajalcih in urednikih, saj nismo za šankom. prosim. Jaz ne bi bil ponosen sam nase, če bi naredil napako najmanj v vsakem drugem stavku in bi se potem izgovarjal na zatipkanje, ne, believe me. In vejice metal semintja ali pa tudi ne. In ne začenjati vsakega stavka z in, to ni več in. Ali pa z Jaz :))
Hja, po svoje je res, kako naj se otrok nauči lepega jezika, če pa knjige kar šopamo na trg, ne da bi jih prej ustrezno pripravili.
Po drugi strani se mi porodi pomislek: kateri otrok pa bere knjige?
Ja, ja, otroci naj bi brali. Itak. Ampak kateri otrok pa dejansko bere? Koliko staršev sede skupaj z otrokom, da bi skupaj brala? Menda ne pričakujete od otroka, da bo vzel v roke knjig(ic)o in se lotil branja?
Ne vem, če so (samo) lektorji tisti, ki krojijo lep, uporaben jezik, torej tak, da bi ga širša množica želela in hotela uporabljati v šolskem/poslovnem/zabavnem vsakdanu. Navsezadnje, zakaj pa bi morali vsi uporabljati isti jezik? Saj to bi bilo skrajno dolgočasno.
Pa se vrnimo k otroku. Otrok je verjetno precej podvržen vplivu staršev in nato je verjetno takoj na naslednjem mestu šola. Torej imajo starši ključno vlogo otroka zanimirati, da bi kaj bral. Otrok bo bral lažje otroške knjigice, kjer pa jezikovnih in/ali prevodnih zagat ne bi smelo biti.
Najstnik bo verjetno bral malo manj. Kaj pa vem, verjetno so najstniki še vedno enaki, kot smo bili mi, torej vse drugo nam je hodilo po glavi, kot to, kakšen jezik bomo uporabljali. In potem je tu sleng. Za božjo voljo, pustite otroku, da eksperimentira z jezikom, zato pa je stroka uvedla koš, v katerega meče slengovske besede, zapise ipd.
In potem imamo odraslega najstnika oz. najstnika, ki zapušča leta z 1 spredaj in se skuša zresniti. No, ta je pa verjetno zdaj po srednji šoli že dojel, da nerazumno klofanje, mečkanje z besedami, uničevanje slovnice ipd., nikamor ne vodi in je nekako dojel, kaj je splošno pogovorni jezik.
Torej bo zdaj govoril lep jezik. In tu se začne moja alergična reakcija.
Kaj pa je lep jezik? To, da me nekdo, ko z družbo sedimo ob kavi in se hecamo, reče, ja, kako pa govoriš, a nis ti lektorca? Tudi lektorca govori v sproščenem vsakdanu pogovorni jezik. Tale lektorca, ki tole štanca, pač ne govori več slenga. 🙂
Ko pa sem v službi, uporabljam splošno pogovorni jezik. Torej “lep” pogovorni jezik, nikakor pa ne tolčem zborne izreke. Ta sodi le v javno življenje, npr. na televizijo.
Zdaj pa k jezikovnim zmazkom. Kaj so jezikovni zmazki? To, da nepoklican in nešolan in jezikovno neizurjen in … osebek sodi o npr. moji lekturi? To, da se ima nekdo za lektorja, se podpisuje kot lektor, lektorira (karkoli to že pač pomeni v primeru take osebe) ipd., ko pa pogledam tako lekturo, pa v dveh stavkih vidim, da oseba nima pojma o besedotvorju, besediloslovju ipd. Torej zgolj o osnovah.
Po mojem mnenju je (samo)kritičnost do neke mere dobra in dobrodošla. In če prevajalka za svoje delo reče, da bi se verjetno dela lotila drugače, to vidim kot nekaj pozitivnega. O svojem delu hoče in tudi dejansko razmišlja. Je že tako, da nekateri pač oddelajo svoje delo, zaprejo poglavje in adijo. Prevod – dober ali slab – jih ne zanima več. Imajo slabo vest? So naveličani? Hmmm … To ve le avtor sam.
Po mojem menju otroku, njegovemu izražanju in usvajanju besedišča ne bo hudega, če bo ta otrok kdaj pa kdaj prebral kako knjig(ic)o, primerno njegovi starosti. Če bo kdaj pa kdaj napisal kak spis na prebrano zgodbo ali dogodek kar tako, zato da vadi pisno izražanje – njegovo pisanje pa bi pregledala odgovorna odrasla oseba. Če bo otrok enkrat vedel, zakaj imamo jezik in kako ga uporabljati, mu tudi chatanje, SMS-anje in drugo novodobno tapkanje po tipkovnicah ne bo uničilo jezika. Morda se motim, morda sem preoptimistična, morda pa kot dolgoletna lektorica in urednica le realno gledam na mladega slovenskega bralca.