Branje v aprilu
Po enem mesecu mi je končno uspelo ponovno prebrati klasiko V vrtincu (Margaret Mitchell). Odlična knjiga, prav neverjetno, kako mi je lahko oseba, kot je Scarlett O’Hara, tako všeč, saj je vse prej kot pozitiven lik. Knjiga je zares dober prikaz propada starega družbenega reda in ljudi, ki se nikakor niso mogli sprijazniti s spremembami. Pa seveda Scarlett, ki je celo življenje gledala samo na svojo lastno korist.
Začela sem tudi brati Na visokih petah, pa sem po tretjini prve knjige odnehala. Dolgočasno, prisiljeno, tudi kot branje za zabavo me ne prepriča. Niti enemu liku ni uspelo zaživeti v moji glavi, niti en lik se mi ne zdi dovolj zanimiv, da bi mi bilo kaj mar, kaj se bo na naslednji strani z njim zgodilo.
Zadnje čase sem prav tečna glede prebranih knjig, oz. bolje rečeno neprebranih. Recimo dobrih kriminalk, ki jih obožujem, enostavno ni več. Kam so šli vsi storilci, ki so morili zaradi dobre stare koristi? Danes so povsod sami ponoreli psihopati in avtorji kar tekmujejo, kdo bo bolj pretiraval v opisovanju grozot, ob katerih zeham in preskakujem strani, namesto da bi se tresla od groze ( strgamo, režemo, sekljamo, tralala…, bedarija). Al sem pa samo jaz čudna? Več, ko izdajo knjig, manj najdem takih, ki jih z veseljem berem.
Zdaj me čaka Izmera sveta (Kehlmann), ki je bila menda velika uspešnica v Nemčiji. Bomo videli.
Ekola, danes končala Na visokih petah. Razen tistih citatov na začetku vsakega poglavja, ki so me res zelo motili, je bilo vse OK. Aja, pa velike črke 😉 😉 😉
Ne vem, koliko avtorica res pozna(š) življenje starostnikov, a presenetilo me je malo preveč pohote … Pa vsi so bili neki strašni intelektualci. Dobro, dogaja se v hotelu, ki si ga lahko privoščijo le starostniki, ki imajo nekaj pod palcem, a ni rečeno, da v tak “dom” ne bi prišel tudi kakšen bogat privatnik; fizerka, mesar, mehanik…
Drugače pa; prijetno branje.
Prebrala do konca Na zeleno vejo Andreja Predina in knjigo priporočam. Simpatično napisana, dovolj kratka, da fragmentarnost in menjavanje časov ne moti, mariborščina popestri, a ne zamori. Res kompliment je, da sem se nekajkrat na glas smejala ob knjigi, pri čemer se sploh ne spomnim, kdaj sem se nazadnje zasmejala ob kakšni.
Začela sem z Le kako ji to uspe (Allison Pearson), pa se zaenkrat nič ne smejim, čeprav naj bi bilo smešno. V bistvu je malo preveč resnično tole kombiniranje službe in družinskega življenja, da bi sploh lahko bilo smešno.
Vmes firbcam po Skrivnosti (Rhonda Byrne), ki je v bistvu ena taka self-help book ali mogoče kako-si-spremeniti-življenje-na-boljše knjiga, ki jih sicer ne berem, ampak če tole drži, ej, kmalu bom lepa, bogata in slavna 🙂
Richard Russo: Empire Falls. Pulitzer nekega ne tako daljnega leta. Počasna, prijetna zgodba o majhnem mestecu, ki počasi zamira po propadu industrije v njem, o Milesu, ki fura lokalno restavracijo s hitro prehrano, o njegovi družini in vzrokih stvari. Vseskozi prijetno branje, razen na koncu, ko se je Russo očitno odločil, da bo razpletel vse, tudi stvari, ki niso bile zapletene, pa naj stane, kar hoče. Priporočam.
Berem Kehlmannov Die Vermessung der Welt, ki me nikakor ne prime, razen v smislu spanja.
Po dveh tednih uživanja končala Jergovićev roman Srda pjeva, u sumrak, na duhove (naslov se mi je očitno zdel tako težak, da sem ga na teh straneh že dvakrat napisala narobe. :)). Če so se mi Dvori od oraha zdeli predolgi, sem tukaj vseskozi upala, da ne bo prehitro konec. Res, kapo dol pred Miljenkom – tako kot on ne zna pripovedovati nihče drug. Zgodba (pravzaprav pet zgodb, med sabo povezanih z uvodnim dogodkom, umorom priseljenske deklice), se cepi, zavija, vijuga, iz nje rastejo vedno nove stranske zgodbe, ki sicer niso nujne za dogajanje, a nikakor niso odveč, saj jih avtor razvija in dodaja z nekakšnim čarobnim dotikom, zaradi katerega v njih preprosto uživaš in pozabiš na vprašanja. To pa je ita bralska izkušnja, kakršna bi morala biti, ne?
V aprilu sem dosedaj prebrala:
– Knjigarnar v Kabulu – nad pričakovanji, nikakšen literarni presežek (kar se niti ne pričakuje od tovrstnih knjig, vendar mnogo bolje napisano kot podobne knjige tipa Živa zažgana, ki so zame precej neberljive), vendar zelo poučno in zanimivo.
– Rojstvo Venere – simpatična knjiga, predvsem zaradi časa in kraja
Uwe Timm: Rdeče
Lepo napisano, tekoče … vse okej, vendar – vsaj kar zadeva mene – nekakšen kultiviran dolgčas, za katerega sumim, da v meni ne bo pustil prav nobene sledi.
Sicer pa delo pretežno govori o razmerju med piscem pogrebnih govorov in njegovo poročeno ljubeznijo.
(po nekaj tehtanja na polovici odloženo press)
Ena velika žalost pri meni. Najprej sem neuspešno glodal Kehlmannov Die Vermessung der Welt (Izmera sveta), ki me kar ni in ni hotela zgrabiti. Morda se lahko izgovarjam, da sem naravoslovec, in da sem že zaradi tega bolj skeptičen do takšnih tematik. Odloženo.
Potem sem se lotil lanske coste: Alison Kennedy, Day. Po nekaj dneh nezagretega prebijanja skozi goščavo depresivne zgodbe sem ugotovil, da gre za mojo bralsko nočno moro – na sedemdeseti strani nisem vedel, o čem junak govori in v katerem času je trenutno, še posebej pa ne, na kaj se nanašajo medklici v kurzivi in iz česa izhajajo. V Telegraphu piše, da je neki kritik zapisal: “The irritable, hopeless tiredness of her hero permeates the reader the way damp pervades bones. Kennedy does bleak the way Russians do epic.” Odloženo.
Moje naslednje upanje gre Nicoli Barker: Darkmans.
Vladimir Arsenijević: Anđela
Uspešni Arsenijevićev prvenec v Podpalubju se mi pravzaprav ni zdel nič posebnega in nekako nisem mogla doumeti, čemu je bila knjiga tako priljubljena. Podobno me ni osvojil niti njegov roman Mexico. Ko sem zadnjič v knjižnici zagledala še na delo Anđela, sem torej kar oklevala, ali naj se ga sploh lotim …
No, presenečenje je bilo prijetno: knjiga obravnava sesuvanje & sesutje mlade družine, zraven je še nekaj zgodb junakovih prijateljev, pzp. tematika ni nič posebnega, knjiga pa se mi zdi dobra in sem jo “zmazala” v dveh nočeh.
Uf, saj me je sram, ampak ne morem ne kometirati: od neke slovenske avtorice Berni sem prebrala roman z naslovom STava. Piše, da je to psevdonim neke znane pisateljice – slučajno kdo ve, koga? Stil je bolj tako na začetku, a se kasneje izboljša, sem pa malo v šoku nad vsebino (tip je nasilen do ženske v imenu njegove silne ljubezni do nje). Mislim, da se česa takega ne bi smelo objaviti, sporočilo je namreč res neprimerno.
Toro, jaz pa sem se ravno lotila Kehlmanna, in prvo poglavje me je proti pričakovanjem nakrohotalo, tako da definitivno vztrajam (no, vsaj do petega :)).
Z A. L. Kennedy imam od nekdaj težave tudi sama, in to točno s pojavom, ki si ga opisal in mu jaz pravim preprosto pomanjkanje informacij. Načeloma navijam za minimalizem in moj radar je hudo občutljiv na vsako ponavljanje in preobilje, če je treba dobesedno dešifrirati, kaj je pesnik hotel povedati, pa me veselje mine. (Pravzaprav se zlobno sprašujem, ali jo žirije z vsemi temi nagradami obsipavajo zato, ker imajo občutek, da jih je nadmudrila? Hehe.)
Pri Nicoli Barker sem veliko pričakovala od Wide Open, ki je prejel Impaca, končala pa z enim največjih razočaranj vseh časov. Dobesedno krneki.
K10, Podpalubje je tudi pri meni pustilo podoben vtis. Všeč pa mi je bil Išmail – no, pa Vladimir osebno tudi. 😉
Drugače pa sem v teh dneh prebrala afriško klasiko Razpad Chinueja Achebeja. Dobro za splošno izobrazbo, pa tudi užitka je kar nekaj.
@Oja: No, fino, da se nekdo strinja glede Podpalubja; sem že mislila, da sem ena tečnoba. 😉 Išmaila sem pa čisto spregledala, ga bom zagotovo prebrala, zdaj ko si je avtor z Anđelo pri meni nabral nekaj kredita.
Ja, še opravičilo za površnost: o knjigi sem pisala, češ da se familija sesuje – mnenje sem pisala, ko sem bila tik pred koncem, no, ampak konec je vendarle odprt in ne v celoti pesimističen, tako da …
Sem pa kar vesela, da Arsenijević krepi pisateljske mišice …