lektor v vsako firmo
Na forumu starši-staršem poteka debata o skropucalih v dopisih različnih firm in nekako zagovarjajo, da bi moral biti v vsaki firmi lektor, ki bi popravljal in pregledoval besedila.
Se strinjate?
Prav gotovo ne gre, da bi na novo zaposlovali “diplomirane lektorje”, kot tudi ne, da bi iz podjetij prihajala jezikovna skrpucala. Najbrž je v vsaki firmi kdo, ki se na jezik malo bolj razume od ostalih in se mu lahko da zadeve pregledati. Pri nas sem to recimo jaz, čeprav nimam formalno ustrezne izobrazbe.
Se strinjam z ah. Pa še to: na razrednem pouku in na slavistiki v MB ni (bilo) skoraj nobenega poudarka na pravopis. Na slavistiki smo imeli v 1. letniku malo nekaj predavanj in ‘stranski’ izpit (ni bil posebej vpisan), to je vse.
Kljub vsemu pa menim, da bi si vsaj večje firme morale ‘privoščiti’ lektorja za svoje objave, internetne strani itd. Saj ne bi bil pri njih ravno redno zaposlen, lahko bi bil pogodbeno; resnično je beda, kakšne zmazke videvamo povsod.
V eni od nepremičninskih agencij npr. že na prvi strani iskreno menijo, da so ena najbolših agencij … :S
Kaj pa dopisi s sodišč, upravnih enot, občin ipd.? Rajši ne glejmo … 😉
K.
V Sloveniji Šolstvo zelo zgublja na kvaliteti. Zdaj bojo ukinili enice, ker le-te spravljajo učence v stresno situacijo. Učenec ne sme biti kaznovan, ker ni naredil domače naloge, ustno spraševanje je napovedano. Profesor mora najti druge načine, kako naj motivira otroke. Samo kateri otrok pa bo kaj naredil, če mu ni treba? Če pa otroka ne uspe motivirati, bo moral zanj narediti individualni načrt, kako ga spraviti na noge. Tu ne gre za nič drugega kot klanjanje lenobi.
Učbenik “Na pragu besedila” je poden, samo sporočanje in podobne neumnosti. Slovnica se iz učbenikov počasi izloča, ker je baje pretežka. Tudi pri učenju tujih jezikov ne bo več razlage slovnice, le-to naj bi učenci usvojili skozi branje besedil.
Pa ne gre samo za jezik. Kemija na gimnazijah je podobna kemiji, ki smo se je mi učili v osnovnih šolah ipd.
In kako preveč literature? Saj nobenemu več ni treba brati. Danes gre študirat že vsak “sfalen” učenec. Pravzaprav je srednja šola postala to, kar je bila nekoč osnovna, fakulteta pa je le kanček več.
Se strinjam, Špela, ampak folk pravi “ma ne me je*** s to slovnico pa gramatiko” pa itd. Danes sem imel zanimiv primer, v neki publikaciji sem napisal nekaj stavkov v “domačem narečju”, nakar so mi ta zapis oporekali. Zdaj moram samo še doseči, da bodo ti isti te iste stavke napisali po svoje, nakar bom dal to na presojo nevpletenim.
V bistvu se borim za knjižni jezik, brez katerega nas ni.
Če je učitelj sam navdušen nad snovjo, ki jo podaja in to zna penesti na otroke ter jih motivirati, je lahko tudi gramatika (ali katerikoli drug predmet) zanimiva.
Sam žal nisem imel take izkušnje in šele sedaj vidim koliko sem zamudil takrat.
Imel pa sem profesorja z gornjimi lastnostmi za mateamtiko na srednji ter pozneje na faksu. Verjemite, vsi, brez izjeme, smo matematiko požirali.
Učitelji bi tu brez dvoma lahko naredili največ.
Namenilnik je glagolska oblika, ki je podedovana iz praslovanščine, kratki nedoločniki pa so relativno mlad pojav. Pojavljajo se tudi že v literaturi, npr. v prevodih nekaterih čeških romanov prevajalke Nives Vidrih, ki so napisani v splošnopogovornem jeziku.
Če rečem “hočem pit”, to ni namenilnik (niti poslošitev rabe namenilnika), ampak nedoločnik, ki ga je prizadela moderna vokalna redukcija.
Jaz znam, jaz znam! Nič lažjega:
3/2 + 5/4 = 8/6, pokrajšaš zgoraj s 4 in spodaj s 3 = 2/2 = 1
Procenti so pa še lažji: od 50 vprašanih jih je 40 odgovorilo DA, 10 pa ne. Torej: 40 % DA, 10 % NE.
Pa hepinjujir! 😉
K.
P.s. Škoda, da nimam pri roki biltenčka, ki smo ga spravili skupaj v 4. letniku gimnazije – v njem je bilo nekaj strani posvečenih prav taki matematiki. Eno mega krajšanje je bilo zraven (tako, da je ostal samo koren :)), pa kako narišeš trikotnik s podatki a = 2 cm, b = 1 cm, c = 4 cm, pa še nekaj dobrih.
Malce pozno sem videla to temo, a se vseeno oglašam, ker sem sodelovala pri debati na forumu Starševski čvek.
Strinjam se, da bi moral biti vsak s končano srednjo šolo pismen. In večinoma tudi smo, kar se tiče funkcionalne pismenosti – da znamo poiskati v knjigah, kar nas zanima, pravilno napisati dopis, izpolniti obrazec … Včasih pa popolni tehniki pišemo tudi kaj daljšega (navodila za uporabo ali priročnike, ki jih dobijo tečajniki, ko pridejo na izobraževanje o naših produktih). Za take stvari pa kljub vsemu zagovarjam, da bi morale skozi roke lektorja.
Sama se imam za solidno podkovano v pravopisu (mama je slavistka in nam je pomembnost pravilne uporabe jezika pošteno vtepala v glavo), a imam masrikdaj težave pri daljših dokumentih. Takrat pozornost malce popusti in se usmeri predvsem na vsebino. Poleg tega je od gimnazije že dobrih 15 let in podrobnosti o slovnici so se izgubile med tisoč tehničnih podatkov, ki so se nakopičili od takrat (na faksu, v službi…).
Opazim, da me pri priročnikih, ki grejo še v prevajanje, marsikdaj na napako opozori prevajalka, pri tistih, ki pa se v tuje jezike ne prevajajo, pa gredo pač iz firme z vsemi napakicami in lapsusi. Zato zagovarjam, da bi daljši dokumenti morali nujno skozi roke lektorjev.
Poglejte – po eni strani zagovarjate, da je lektorstvo naporen poklic, da je potrebno veliko znanja in časa (s čimer se popolnoma strinjam), po drugi strani pa tu berem, da bi moral znati vsak s vsaj 5. stopnjo izobrazbe pravilno uporabljati slovenski jezik.
Tako, kot se marikateri lektor ne spomni več adicijskih izrekov, tehnike izračunavanja odvodov in osnovnih fizikalnih enačb,je marsikateri elektro inženir že zdavnaj pozabil, ali se med ali – ali postavi vejica in kako se sklanja tisoč (sem morala ravno prej sama pogledat na amebis, zato ravno ta primer :).