Februarsko branje
Z užitkom sem se spravila na Kafko na obali od Murakamija. Ne morem še nič komentirat, pol ko jo preberem, bom prečekirala še vaše komentarje, če so kje ;). Žal mam čas za branje le pred spanjem, tako da zna mal trajat.
Sem pa vesela, da mam nekaj novega. Januarja sem iz obupa nad pomanjkanjem čtiva začela spet brat Vzhodno od raja :>
Da svojega oglašanja na forumu po dolgem času ne končam s slabo oceno – prebrala sem tudi knjigo Earthsea Ursule Le guin – žanr fantastičnih pripovedi/pravljic, podobno gospodarju prstanov in HP, namenjeno sicer morda mlajšim bralcem, kar pa mene ni oviralo pri uživanju ob zgodbi. Zlasti mi je bila všeč zadnja od zgodb – Tehanu.
Zelo dolgo sem se borila, podaljševala, celo plačala zamudnino: pa na koncu odnesla v knjižnico nedokončano knjigo: Labirint.
Sem prebrala, da ste že pred časom tukaj ugotavljali, kaj je bilo tako opevanega na tej knjigi in niste nič našli. Jaz tudi ne.
Tokrat sem nabrala nekaj mladinske literature. Začela sem z Ivanom Sivcem. Prvič sem se ga lotila. Je vsaj berljivo, tako da bom nekaj dokončala:)
Lp, Ela S
Pozdravljeni!
S seznama vaših najboljših knjig 2007 sem nabrala v knjižnici zajeten kup knjig in sedaj imam bralni teden. Že prebrala
Nenad Veličković Sahib Impresije iz depresije
Arto Paasilinna Gozd obešenih lisic
Nicole Kraus Zgodovina ljubezni
Hvala vam, ker je bilo branje prav vsake knjige velik užitek. Da ne govorim o tem, kako hitro je minil vikend 🙂
Aleksandar Hemon: Nowhere Man.
Dobra knjiga, tudi slovenski prevod Irene Duše Draž je okej.
Potem ko so na ex YU sceni nekaj časa kraljevali hrvaški avtorji, je zdaj očitno tudi v Bosni (in drugod, kjer živijo bosanski avtorji) prišlo do zanimivih dogajanj.
Nowhere Man je kalorično branje, Hemon pa še en bosanski avtor, ki se ga je vredno lotiti. Nestrpno čakam, da mi pošljejo njegove kratke zgodbe.
Mene Kremplji niso navdušili, sploh po vsem pompu okrog Vidojkovića v Srbiji. Do neke mere je temu pripomogel tudi slabši prevod, vendar ta vpliv ni bil prevladujoč. Knjiga mi enostavno ni bila všeč. Ni me prepričala zgodba, poanta se mi je zdela banalna, konec pa katastrofa. Me prav zanima, kakšni se bodo Kremplji zdeli tebi, Katja!
Prebrala Jokaj ljubljena dežela. Kaj pa vem, vredu, ampak se ne more kosati z ostalimi doslej prebranimi afriškimi romani.
Zdaj pa z največjim užitkom zrem v kupčke knjig na “čakalni polici” in tehtam katere naj se lotim :-))
Tavečja je zbolela in imam malo bolj na izi nekaj dni, ki jih izkoristim za branje, ko mi dete spi na roki.
Camillerijeva Oblika vode je šla malo mimo mene. Kar težko sem se znašla v vsej množici mafijašev in drugih osumljencev. Kar se tiče detektivk, jih še vedno ni čez Angležinje in Mankella.
Deveto življenje Louisa Draxa je fina, izvirna in dobro napisana drama, ki jo je težko odložiti. Priporočam.
Vmes sem napol prebrala še Tišina je hrup (Juli Zeh). Načeloma dobro napisan potopis po Bosni, ampak kaj vem, potopisi mi nekako ne grejo, prehitro se mi začnejo ponavljati.
Zdaj sem se lotila romana Devet poljskega pisatelja Andrzeja Stasiuka. Vleče!
@Oja: Tudi meni je bil Stasiuk fajn …
@Zarja_Z: Knjigo sem si pred časom kupila, ko sem čakala na stanstedskem letališču, ampak sem bila potem preutujena za branje, doma sem jo odložila in šele zdaj sem jo spet vzela v roke. Sodeč po Cobissu jo imajo v šišenski knjižnici, prvi dve zgodbi pa sta že izšli, se mi zdi, tudi v slovenščinim pri MK. Knjigo vsekakor zelo priporočam. Sploh mi je U. Le Guin kot avtorica zelo všeč.
Začenjam brati Skok v smetano – zgleda bolj lahkotno čtivo … Nalašč za te dni.
LP
V cca. 2 mesecih sem prebrala (do konca) celo eno knjigo! Ne vem, kaj mi je. Ker je bilo očitno, da mi bo šlo od rok kvečjemu kaj bolj na lahko, sem končno vzela v roke svojega prvega Möderndorferja (uf, saj me je kar sram, pa je takšnih novodobnih slovenskih avtorjev,ki jih še nisem “vzela”, kljub temu, da jih tule gor bolj kot ne hvalite, še kar nekaj – za povrh pa o sebi mislim, da kar precej berem domače avtorje :-)). No, kakorkoli, pod roke mi je pač prišla Odprla sem oči in šla k oknu. Ja, vem, tule gor ni požela kakšnega hudega navdušenja :-). No, meni je dala, kar sem rabila – nekaj lahkotnega, pa da ni čisti šund. Motila me je banalnost zgodbe, ki je bila le malo prehuda, a dobro. Če povem, da sta včeraj z mano iz knjižnice prišli še dve Vinkotovi knjigi, veste, da tako zelo slabo le ni bilo :-).