Ob katerih knjigah najbolje spite?
Opažam, da me nekateri – tudi povsem spodobno napisani romani – zvečer butnejo v nezavest, in ob njih spim kot ubit. Dobra primera sta bila Eva Menasse, Vienna, in sedaj še Genazino, Die Ausschweifung.
Pri nas doma ima sloves absolutnega in nenadkriljivega uspavalca Patrick White, ki je kakšna dva meseca skrbel za onesveščanje obeh odraslih družinskih članov. Brala pa sva Zadevo Twyborn in Tetino zgodbo.
Opažam, da mora za uspavanko biti zgodba dobro napisana, da me ne živcira, obenem pa dovolj razvlečena, da me zmanjka.
Katere knjige so pa vas najbolje uspavale? Za Katjo10 se mi zdi, da žal že poznam odgovor.
Če sem dovolj zbita, me (žal) uspava vsaka! Se je že zgodilo, da sem, ko sem hotela začet brat (v postelji, jasno), ugotovila, da sem prejšnji večer nehala na točno istem mestu. Kar pomeni, da sem ob vizualnem stiku z besedilom takoj padla v komo.
Najbolj dolgočasno branje do sedaj mi je bil Lord Jim. Brala sem ga še v srednji šoli, mogoče bi mi bil sedaj bolj všeč, kdo ve. Ampak ne bom tvegala:-)
Najbolj se mi je vtisnilo v spomin, da sem pri Svetlobi v avgustu obvezno zaspala na koncu strani. Po 20 dneh sem popiz…, ker sem knjigo morala prebrati kot obvezno čtivo za šolo. Vzela sem se v roke (beri: kangla kave, mrzel zrak, nič postelje) in sem do konca predihala v eni noči. Konec koncev ni bila tako slaba knjiga 🙂
Nekaj podobnega se mi je zgodilo pri Tihem Donu. Pri Zločinu in kazni pa priznam da ga nisem nikoli dokončala. Ga je prebrala stara mama in mi povedala vsebino.
Lp, Ela S
Katja – pa ravno zadnjič je prevajalec ob priliki rekel, da mu je to najljubše delo, ki ga je prevedel – in knjigo (Linija lepote) sem si že dala na bralni seznam …
Tudi sama se trenutno ne spomnim, ob kateri knjigi sem zaspala, čeprav vem, da jih je nekaj bilo, pa tudi niso bile nujno slabe, le tempo je bil tako ležeren, pripoved le tekla gugaje — uuuaaa 🙂 Toro je takšne knjige zelo dobro okarakteriziral.