Oda o čebuli
Je tu mogoče kakšen hispanist?
Imam španske prijatelje, ki sem jim v pogovoru rekla, da pri nas skoraj vsak Slovenec zna Vrbo, srečno vas na pamet. Oni pa so mi rekli, da pri njih pa zna skoraj vsak Španec Odo o čebuli, nekateri tudi Odo o paradižniku.
Sama tolčem španščino in bom marec preživela tam. Rada bi se naučila njihovo Odo, pa sploh ne vem, kje naj to najdem. In, seveda rada bi v SLO in v ŠPA jeziku.
Mi lahko kdo pomaga? Neizmerno bom hvaležna.
Abuela
Morda je to tale:
Pablo Neruda
Oda a la cebolla
Cebolla,
luminosa redoma,
pétalo a pétalo
se formó tu hermosura,
escamas de cristal te acrecentaron
y en el secreto de la tierra oscura
se redondeó tu vientre de rocío.
Bajo la tierra
fue el milagro
y cuando apareció
tu torpe tallo verde,
y nacieron
tus hojas como espadas en el huerto,
la tierra acumuló su poderío
mostrando tu desnuda transparencia,
y como en Afrodita el mar remoto
duplicó la magnolia
levantando sus senos,
la tierra
así te hizo,
cebolla,
clara como un planeta,
y destinada
a relucir,
constelación constante,
redonda rosa de agua,
sobre
la mesa
de las pobres gentes.
Generosa
deshaces
tu globo de frescura
en la consumación
ferviente de la olla,
y el jirón de cristal
al calor encendido del aceite
se transforma en rizada pluma de oro.
También recordaré cómo fecunda
tu influencia el amor de la ensalada,
y parece que el cielo contribuye
dándole fina forma de granizo
a celebrar tu claridad picada
sobre los hemisferios del tomate.
Pero al alcance
de las manos del pueblo,
regada con aceite,
espolvoreada
con un poco de sal,
matas el hambre
del jornalero en el duro camino.
Estrella de los pobres,
hada madrina
envuelta
en delicado
papel, sales del suelo,
eterna, intacta, pura
como semilla de astro,
y al cortarte
el cuchillo en la cocina
sube la única lágrima
sin pena.
Nos hiciste llorar sin afligirnos.
Yo cuanto existe celebré, cebolla,
pero para mí eres
más hermosa que un ave
de plumas cegadoras,
eres para mis ojos
globo celeste, copa de platino,
baile inmóvil
de anémona nevada
y vive la fragancia de la tierra
en tu naturaleza cristalina.
Pa še o paradajzu :-))
Oda al Tomate
by Pablo Neruda
——————————————————————————–
La calle
se llenó de tomates,
mediodia,
verano,
la luz
se parte
en dos
mitades
de tomate,
corre
por las calles
el jugo.
En diciembre
se desata
el tomate,
invade
las cocinas,
entra por los almuerzos,
se sienta
reposado
en los aparadores,
entre los vasos,
las matequilleras,
los saleros azules.
Tiene
luz propia,
majestad benigna.
Devemos, por desgracia,
asesinarlo:
se hunde
el cuchillo
en su pulpa viviente,
es una roja
viscera,
un sol
fresco,
profundo,
inagotable,
llena las ensaladas
de Chile,
se casa alegremente
con la clara cebolla,
y para celebrarlo
se deja
caer
aceite,
hijo
esencial del olivo,
sobre sus hemisferios entreabiertos,
agrega
la pimienta
su fragancia,
la sal su magnetismo:
son las bodas
del día
el perejil
levanta
banderines,
las papas
hierven vigorosamente,
el asado
golpea
con su aroma
en la puerta,
es hora!
vamos!
y sobre
la mesa, en la cintura
del verano,
el tomate,
aastro de tierra,
estrella
repetida
y fecunda,
nos muestra
sus circunvoluciones,
sus canales,
la insigne plenitud
y la abundancia
sin hueso,
sin coraza,
sin escamas ni espinas,
nos entrega
el regalo
de su color fogoso
y la totalidad de su frescura.
Udovičev prevod čebule
Oda na čebulo
Čebula,
bleščeča steklenička,
cvetni list za cvetnim listom
je ustvaril tvojo lepoto,
kristalne luske so te zaoblile,
in v skrivnosti temne zemlje
se je tvoje telo napolnilo z roso.
Pod zemljo
je nastal ta čudež,
in ko se je pokazalo
tvoje togo zeleno steblo
in so pognali
tvoji listi v vrtu kakor meči,
je zemlja zbrala svoje bogastvo
in pokazala tvojo golo presojnost,
kakor je daljno morje
v Afroditi drugič
ustvarilo magnolijo,
ko je oblikovalo njeen prsi,
tako te je naredila zemlja,
o čebula,
svetla kakor kak planet,
in določena,
da svetiš,
neminljivo zvezdno znamenje,
okrogla vrtnica iz vode,
na
mizi
revnih ljudi.
radodarna
razpustiš
svoj globus iz svežine
v razkrajajočem soku lonca
in kristalna čipka
se v žareči vročini olja
spreminja v kodravo zlato pero.
Tudi se spominjam, kako požlahtni
tvoj dodatek prijateljstvo solate,
in zdi se, da nebo samo pomaga,
ko ti daje lepo obliko ledenega zrna,
da počasti tvojo narezano svetlobo
na poloblah paradižnika.
Vendar dosegljiva
rokam preprostih ljudi,
pokapana z oljem,
posuta
z malo soli,
uničuješ glad
dninarja na težki poti.
Zvezda revnih,
dobrotna vila,
zavita
v tenak papir
prihajaš iz zemlje,
večna, nedotakljiva, čista
kakor seme kake zvezde.
In ko te reže
nož v kuhinji,
privre edina sozla
brez bolečine.
Izvabljaš nam solze,
ne da bi nas užalostila.
Dokelr bom živel, te bom slavil, čebula,
saj se mi zdiš
lepša kot ptič
s slepečim perjem,
za moje oči si
nebesna krogla, kelih iz platine,
negibni ples
snežne anemone,
in vonjava zemlje živi
v tvoji kristalni naravi.
Aja, tako si pridna in res stokrat hvala.
Ja, seveda, to je to! Jaz sem znala samo tisto … sobre la mesa de las pobres gentes.
Sem že sprintala in se že učim.
Ker si tako hitro odgovorila, pomeni, da to “ful” obvladaš.
A imaš slučajno tudi našo Vrbo prevedeno v Špa. Če ne, vseeno hvala.
Saj Zdravljico sem jim pa itak že poslala v obeh jezikih.
Še enkrat hvala.
Danes ima pa izgleda srečo:
SONETOS DE LA DESDICHA 1
Prevod / Traducción: Lorenzo Strukelj
Vrba feliz, pueblo natal amado
Que dejé atrás por un banal… ¿qué soy?
Mi vida entera yo daría hoy
Por no haberte jamás abandonado!
Ahora no sabría del veneno
Que bebe el corazón que anhela miel,
Confiado en mí, a mis principios fiel,
Y a los tormentos íntimos ajeno.
Corazón puro y manos hacendosas
Me legarían un feliz destino,
Con la elección de mi adorada esposa;
Al vendaval ajeno iría mi barco,
Protegidos mis bienes y mis cosas
Por los buenos vecinos de San Marco.
Sicer ne obvladam, sem pa velik oboževalec španščine :-))