knjiga, ki zadane
Zadnjo ki sem prebrala je Preživela z volkovi. Je enkratna pa še resnična. Drugače pa so meni najbolše Živa zažgana, Puščavska roža, od Danielee Steel:Potovanje, Amanda Quick:Poželenje. To so knjige ki jih prebereš na mah. Najboljša med vsemi pa je Živa zažgana ki bom še jo v življenju velikokrat prebrala, saj se je nikoli ne naveličam. Je pa še ena tudi ful dobra in resnična o deklici, ki je živela nekje v Afriki in piše kako so jo obrezali z navadnim steklom in je skoraj izkrvavela in potem so jo hoteli poročiti z nekim starejšim, potem pa so jo ugrabili in posili. Nato je bila prodana v suženjstvo in na koncu še je delala za namestnika veleposlanika v mislim da Angliji. Nato pa ji je uspelo pobegniti z pomočjo novinarke. Kaj mogoče ve katero knjigo mislim in kako je naslov? Rada bi še jo enkrat prebrala.
Tudi Aleks, glavni junak Burgessovega romana Peklenska pomaranča (1962) je »lep« petnajstletnik. Ko se svojo tolpo klati po neimenovanem nočnem mestu, z baletnim korakom obrca brezdomca, posili neznanko na njenem domu in ubije starko, v ušesih pa mu poplesavajo takti klasične (predvsem Beethovnove) glasbe. Svojih dejanj nikoli ne pojasnjuje ali jih opravičuje, »ultra nasilje« je zanj enako samoumevno kot delovanje telesnih funkcij: prehranjevanje, spanje in izločanje. Aleks je nekakšen »clockwork orange«, natanko programiran mehanizem (clockwork), ki deluje povsem mehansko, njegovo obnašanje (dobro ali zlo) pa je odvisno od tega, kako je bil programiran in kdo ga je programiral.
Ko ga pajdaši izdajo in ga ujame policija, Aleks pristane v posebni poboljševalnici. Ker po dveh letih ne kaže nikakršne pripravljenosti na »izboljšanje«, ga podvržejo novi metodi (»reklamantnega tretmana«), s katero iz njega uspejo narediti »dobrega fanta«. Ta metoda je seveda spet le oblika programiranja, saj Alexu v dveh tednih nenehnega mučnega prikazovanja glasbe in filmskih prizorov uspejo vcepiti brezpogojni refleks, zaradi katerega mu postane ob vsaki misli na nasilje ali klasično glasbo neznosno slabo. Skratka, preprogramirajo ga v duhu visokih etičnih in moralnih vrednot, kakršne bi moral živeti idealni državljan.
Burgess zato z Aleksom ne uvede le nasilnega esteta, iz katerega so se navdihovali številni filmski ustvarjalci. Opozori tudi na večno prisotno željo oblasti, da bi mogla svojim podanikom – seveda z najboljšimi nameni – odprogramirati nespodobne želje: naj bo to nasilje ali celo izrazitejši individualizem, iz katerega se poraja kritika. V Burgessovi konformistični in mehanski prihodnosti bodo zato sprejemljivi le državno vodeni robotki.
Jap, nastjaa je malo falila pri Peklenski pomaranči, a se vendarle strinjam z njo, da to res ni ravno knjiga, ki te “dvigne, napolni z energijo, spravi v dobro voljo”. Zadane že, zadane, a na drug način.
Jaz priporočam Osmega poverjenika ali Zgodovino ljubezni. Mene sta napolnili s pozitivno energijo in čustvi, nista pa to neki adrenalinski knjigi.
nastjaa ne ta knjiga me ne spravi niti zlučajno v dobro voljo. To je knjiga ki sem jo prebrala na mah. In ti še dolgo ostane v spominu. Da vidiš kaj vse se po svetu dogaja, za kaj sploh ne veš. Najbolše je to da je resnična, sicer pa se vsaka konča z srečnim koncem. Ti pač rada bereš kaj drugo. Saj je naslov knjiga ki zadane.
@Pilgrim: Ja, npr. Pričevalec od Zilhada Ključanina.
Ampak vseeno se mi zdi, da je Enka bolj zadela z odgovorom … 😉
Saj sem dala več primerov Ne samo tista dva. Ne vem zakaj se eni tak na druge poste obešate. Prvo prav preberite. Ampak to so knjige ki zadanejo. dobro napisane knjige z zanimivo zgodbo in srečnim koncem. Sem pa še dala dva primera Danielee Steel:Potovanje, Amanda Quick:Poželenje.
nastjaa nisem rekla da me to spravi v dobro voljo. In rajši daj pravi odgovor na vprašanje kot pa te brigajo drugi posti. Mi že gre na živce da stalno ko kaj napišem imajo drugi neke komentarje na to in še take brezvezne “da me to pravi v dobro voljo”. Ta knjiga bila ena tistih ki mi je ostala v spominu in sem jo zato napisala.
Zadnjič enkrat me je zadela ena knjiga, ne vem kako je bil naslov, ampak padla mi je z omare na glavo…:-))
Hočem samo rečt, da me že dolgo kaka knjiga ni “zadela”. Že mogoče, da se mi katera zdi dobra, a da bi me zadela??? Mogoče sem postala preveč realistična in v razna “zadevanja” tipa Malo Morgen (pardon, Marlo Morgan) preprosto ne verjamem… Prva na lestvici, Knjiga vseh Knjig, ne da bi sploh imela namen zadevanja, bo zame vedno Štoparski vodnik po galaksiji. Blizu ji pride tudi Connie Willis z Da o psu sploh ne govorimo. No, še kakšna bi se našla, pa se mi preprosto ne ljubi razmišljat.
Kar se pa tiče “resničnih” izpovedi tipa Sužnja, Živa zažgana itd…. o tem raje ne bi, da ne bo hude krvi. Seveda je hudo, da se ljudjem po svetu dogajajo hude stvari, ampak ne mi zdaj klobasat, da o tem niste imeli pojma, dokler vas niso razsvetlile te knjige. Zame so te knjige spretna založniška poteza, pika, amen. No, grozovite izpovedi so zdaj že malo mimo, prihajajo izpovedi raznih kurb in prostitutk (saj res, vedno me je zanimalo, kakšna je razlike med tema dvema???). Le kdo se bo izpovedoval naslednji. Mogoče pedofilski duhovniki?
Aha, saj res: se podpišem pod Osmega poverjenika.
@Maja_b: speaking about Connie Willis, tale bo ravno prava za nocoj:
lp, proxima
Če bi rad kdo bral res lepo zgodbo o pravi ljubezni: Nicholas Sparks – Beležnica.
Lep pozdrav
Maja
Jih je toool, ki zadenejo… odvisno kolk močno hočeš :-))
Se malo hecam…. nekaj predlogov pa seeno dam.
Luštkana je Balzac in kitajska šiviljica. Za vztrajnost.
Pa Stara pajkovka. Za starost je modrost.
Lahko pa vzameš tudi Štirje časi – pomlad ali Štirje časi – poletje. Za globino.
Pa What if I asked a wrong question. Da se nehaš spraševat zakaj.
Za tiste, ki so ohranili otroškost (ne otročjost) pa so tudi pravljice še vedno za učenje.
saj učenje tud zadane… a ne.