Seznam dobrih prevodov
Darči, najprej hvala za tvojo sijajno idejo …
Dobrih prevodov je k sreči tudi veliko. No, za začetek bom omenila knjigo Moskva-Petuški v prevodu Draga Bajta.
V tejle odločitvi je precej nostalgije: v mladih letih smo med divjimi žuri, združenimi z enako nebrzdanim popivanjem, na koncu praviloma pristali pri “doživetem” deklamiranju odlomkov iz te knjige. To je bil tako rekoč obvezen sestavni del vseh zabav, ki je vedno znova sprožal salve krohota.
In ne samo to: eden iz naše druščine je knjigo – verjeli ali ne – znal na pamet. (OK, bil je lutkar, in vendar je to kar lep zalogaj.) No, včasih se mu je, pijanemu, kot je bil, malo zataknilo, ampak ker smo mu ostali nemudoma pomagali z iztočnico, je šlo naprej gladko. Nekdo drug je znal na pamet orjaške dele te knjige, vsi ostali pa smo znali “na pijani izust” vsaj solidno velike kose, vsekakor veliko večje od različnih pesmi, ki se jih za šolske potrebe nikakor, ampak res nikakor nismo mogli naučiti. 😉
Če prevod ne bi bil dober, tega zagotovo ne bi počeli … 😉
Hehe, Katja. :))) Očitno je šla reč do naše generacije že nekoliko iz mode, ker sem za MP prvič slišala šele pred nekaj leti. Jih je pa po mojem malo, ki ne bi vedeli na izust vsaj par citatov iz Štoparskega vodnika, v Kodretovem prevodu, seveda. Jaz sem ga prebrala vsaj štirikrat, pa nikoli v angleščini, ker preprosto nisem imela potrebe po tem. Carsko, res.
Tudi meni je Berger špica naših prevajalcev. Človek obvlada jezik kot fakir kobro (primerjavo uporabljam zaradi zmuzljivosti in potencialnih nevarnosti, ki jih le-ta prinaša :)). Queneau, pa prevodi francoske pornografske poezije – samo gledaš in se čudiš, ko se seveda nehaš valjati od smeha. Vedno se lahko zanesem tudi na Vesno Velkavrh Bukilica in Marjeto Drobnič (iz španščine), pa na vse Gradišnike (čeprav je starosta Janez menda Hemingwayu že kar smešno cenzuriral kletvice), Suzano Koncut (francoščina), Boruta Kraševca (ruščina)… Gotovo se bom še koga spomnila v nadaljevanju.
Vsa čast in slava pa seveda tudi pokojnima Janku Modru (ki sicer ni bil vedno enako dober) in zlasti Vasji Cerarju.
Vrhunski prevodi se mi zdijo tisti, ki ze tako dobri knjigi se nekaj dodajo – niso pravzaprav prevodi, ampak prepesnitve. Knjigo, ob kateri me je med branjem spreletaval srh od bralskega uzitka, pogosto napadem se v izvirniku (zal sem tu omejena na anglescino in bratske jezike).
Zanimivo je, da so med prevajalci sicer zvezde stalnice (ki jih omenjata že Oja in Katja10, jaz pa se pridružujem rešpektu do vseh omenjenih), nekaj je pa tudi enkratnih ali nekajkratnih utrinkov, na primer Let nad kukavičjim gnezdom, ki ga je genialno prevedel Filip Robar Dorin, ali pa Črna dalija, ki me je čisto zadela v prevodu Teje Bivic, ali pa Tone Vrhovnik Straka, ki prevaja Elmorea Leonarda ostro kot britev (ceprav iz Donne Leon tudi on ni mogel narediti kaj vec kot pogojno uzitnega sunda za enkratno uporabo), da o Alojzu Kodretu niti ne govorimo.
Gotovo se bom tudi jaz se cesa spomnila, vsekakor zna biti tole zanimiv thread…:))
lp, proxima
>Očitno je šla reč do naše generacije že nekoliko iz mode
@Oja: mislim, da gre poleg desetletja med nama predvsem za orjaško razdaljo med “svetovljansko LJ” in manjšimi mesti … Namreč: Moskva-Petuški in Štoparski vodnik sta bila v našem mestu sočasna hita.
@Brižinski: droben popravek – Vesna VelkOvrh Bukilica; tudi sama sem dolgo mislila, da se piša Velkavrh … Ker je dobra prevajalka, si zasluži, da se “naučimo” njeno ime. Mene je očaral tudi njen prevod Hudičeve sline.
Čas je, da oživimo še rubriko, namenjeno pohvalam prevodov.
Delo Nives Vidrih sem že omenila pri pisanju o Knjigi Sestra Jachyma Topola, a ga moram omeniti še v tej rubriki.
Ne znam češko, vendar je jasno, da je šlo pri tem orjaškem romanu za skrajno zahtevno delo, ki je od prevajalke zahtevalo veliko več kot zgolj spretno prevajanje v poulični jezik. Avtor namreč spreminja jezik na sto in en način, tako rekoč “kot se mu zljubi”, in vendar ohranja celovitost, čemur je morala slediti tudi prevajalka.
Čeprav bralec potrebuje nekaj časa, da se navadi na svobodno skladnjo in še marsikaj, je branje Sestre čisti užitek. Če prevajalske kondicije, ki jo zahteva tako obsežen prevod, niti ne omenjam. Čestitam.
Še ena pohvala – tokrat gre Alenki Moder Saje za prevod jezikovno najbrž kar zahtevne knjige Jonthana Safrana Foerja Vse je razsvetljeno. Delo od prevajalca ves čas zahteva iznajdljivost in duhovitost, Alenka Moder Saje očitno premore oboje, zaradi česar sem skorajda prepričana, da bralec, ki knjigo bere v slovenskem prevodu, ne izgubi prav nič – nemara celo nasprotno.
Izvirnika nisem brala, a me niti ne briga, kakšen je, kajti prevod A. M. S. me je v celoti zadovoljil in v veliki meri prispeval k nenehnemu hahljanju in hkratnemu žalovanju ob branju te grenko-sladke knjige.
Bravo.