Novembrsko branje
Agota Kristof: Vseeno je (zbirka kratkih zgodb) in Včeraj (roman).
Kratke zgodbe so name delovale zelo različno. Nekatere so me zadele, nekatere pustile ravnodušno, še najmanj je bilo takšnih, ki so bile nekje tu vmes.
Roman je odličen, saj kaj drugega nisem niti pričakovala :-). Agota je pač resnično mojstrica pisanja. Pri čemer je stil v Včeraj bližje Šolskemu zvezku kot ostalima deloma trilogije. Vendar…ni Šolski zvezek. Knjiga ima na koncu vse pohvale vredno spremno besedo, iz katere izvemo tudi marsikaj zanimivega o življenju A. K. Predvsem postane jasno, koliko svojih občutij je pravzaprav vtkala v pisanje – kar velja predvsem za romane, ki se dogajajo “čez mejo”. In Včeraj je eden od njih, verjetno najbolj avtobiografski. In ko takole premišljam, se mi zdi, da je bistvena razlika med Šolskim zvezkom in ostalimi tremi romani morda ravno v tem, da se ŠZ dogaja na pravi strani meje, doma. Kjer je vse mogoče, se vse da, čeprav so razmere grozne. Je, kljub vsemu, strašno pozitiven, če že ne optimističen roman. V ostalih treh romanih stvari zgubljajo smisel, vsak poskus sprememb v tej smeri je obsojen na propad, še več, po brezupnih poskusih je še slabše, kot je bilo pred njimi. In čeprav tudi te knjige A. Kristof niso moreče ali depresivne v običajnem pomenu besede, je ob njih menda res prav čutiti avtoričino trpljenje ob drezanju po nikoli zaceljeni rani izgube domovine (se strinjam z A. Golob, ki je spisala spremno besedo). »Pisanje je skoraj samomor,« je menda nekoč napisala A. K. – verjamem, da tega ni izjavila po Šolskem zvezku, ampak šele kasneje.
@Enka: kot enaka obsedenka z A. K. komaj čakam, da se že enkrat spravim do knjigarne in pobašem tole knjigo! Prav vesela sem, da te ni razočarala, in se toliko bolj veselim branja.
Berem Kulturo laži Dubravke Ugrešić. Gre za zbirko esejističnih besedil, ki se ukvarjajo predvsem z ex Jugo in s tem, kar (in kako) je iz nje nastalo. Zanimivo branje, ki večinoma “potegne” kot roman, četudi se sem in tja za res kratek čas nekoliko povleče.
Vsekakor mi je tole nekoliko bolj razumsko pisanje veliko bliže od njenega prejšnjega dela Ministrstvo za bolečino, ki je sicer čustveno bolj nabito, a se me ni – morda prav zato – prav nič dotaknilo. No, ne vem, ali gre deli sploh primerjati, a ne gre drugače.
Mestoma zelo lucidno. Priporočam vsem, ki jih zanima ta tematika.
Končala sem Med šamani v Sibiriji, vredno branja, da se poučiš o šamanih. Nato mi je pod roke prišla knjiga Janija Kokalja Šerpe umirajo počasi. Knjiga je sicer starejša, datira v leto 1995, a kot včasih nanese, ti knjigo prinese šele ko je čas za to. No, kot zanimivost, so tukaj opisani Nepalski šamani, že ta naključnost (?) je presenetljiva. Še bolj knjiga sama, ki se me je, spet ena, dotaknila in mi segla v srce. Pa ne zaradi opisov poti, Šerp in njihovega načina življenja in običajev, gre za tisto zadaj, tisto, kar pusti precej več v tebi in tam tudi ostane kot skrit, a neprecenljiv diamant.
Brez nekega navdušenja prebrala V ločenih spalnicah.
Sedaj pa prebiram kratek romanček Tisoč žerjavov, presunljivo grozljiva zgodba, vendar se mi nekako dozdeva da ji manjka prav tisto, kar bi ji lahko dal slog Jelinekove (Ljubimki) ali Agote Kristof (Šolski zvezek)- tiste surovosti pripovedi, če veste, kaj mislim?
@Enka: veseli me, da je A.K. končno dobila spodobno spremno besedo. Tisto, kar je pri Šolskem zvezku klobasal Hudolin (ki je očitno na hitro rabil denar, pa so mu pač nekaj zrihtali), je sramota za resno založbo. Veselim se je tako kot romana.
Trenutno berem Absurdistan Garyja Shteyngarta. Načeloma smešno, čeprav zaenkrat še precej klišejsko. Ah, se človek razvadi. :)))
@Oja: Hudolina sem sicer ob Šolskem zvezku prebrala z zanimanjem, ampak ja, tudi če tiste spremne besede ne bi bilo zraven… Pri spremni besedi Anje Golob mi je bil, poleg zelo uporabnih avtobiografskih podatkov, simpatičen predvsem njen pristop – s srcem. Sem že po tem vedela, da mora biti tudi ona fenica A. K. Kar se mi je potrdilo na njenem blogu, kjer sem prebrala, da se končno uči francosko, da bo lahko brala Agoto Kristof v originalu. Ni pa to taka obsežna in celovita spremna beseda, kot recimo v sto romanih, da ne bo zdaj kdo preveč pričakoval :-).
@Aja: >Jelinekove (Ljubimki)
Zanimivo, je tudi tebi knjiga Ljubimki bolj pri srcu kot npr. Učiteljica klavirja? Meni je, definitivno.
Jp, Katja. Po prebranih Ljubimkah sem se Učiteljice lotila s takšnim sladostrastjem in doživela nadvse neprijeten hladen tuš. Žal se pri večini avtorjev dogaja, da po enem briljantu na celi črti razočarajo.
Pravkar sem končala Tisoč žerjavov, moram povedat da takšnega slabega tiska in korektur teksta pri MK nisem vajena. Pa ne bi tega najbrž niti opazila, če ne bi ves čas vzdihovala, da ni teme dečka, ki psihično povsem priseben in zelo inteligenten v zavodu za tako ali drugače, predvsem pa mentalno, pohabljene spremlja grozljivo delovanje zavoda in nezadržno pot v … imela v rokah katera od mojih avtoric :-((
Oja, tudi jaz sem dobila občutek, da sta me omenjeni dami s svojima deloma razvadili:-))
Meni je zmanjkalo Lukjanenkov (Night Watch, Day Watch, Twilight Watch), naslednji prevod (Final/Last Watch) je napovedan pa sele za naslednje poletje, tako da imam malo abstinencne krize. Raziskujem po internetu, ce bi si narocila kar rusko verzijo (na faksu sem strokovno literaturo se kar nekako brala), pa me je prijel napad skrtosti, ker je original ogabno drag celo v rabljenih verzijah.
Medtem sem se lotila Hannah Arendt: Eichmann v Jeruzalemu (vse pohvale prevajalki 🙂 za lep, izpiljen, tekoc jezik!), vsebina se mi pa tudi totalno intriguing bere (ne vem, ce bom kdaj razumela in ce se sploh da razumeti, kaksna stiska pripelje narod, ki komaj prezivi en fasizem, da gre v svoji drzavi narest drugega). Za razonodo pa sem se lotila prvega dela Gradisnikove Roka Voda Kamen, skratka, za kar nekaj dolgih zimskih vecerov sem najbrz preskrbljena.
lp, proxima
Proxima, poročaj o razonodnem delu branja (RVK), me zelo zanima, kakšno bo tvoje mnenje.
Jaz sem se prepustila melanholiki Miljenka Jergovića, konkretneje zbirki kratkih zgodb Drugi poljubac Gite Danon. Matr, sem že čisto pozabila, kako dobro ta tipo piše :-). Drugače je pa to taka fajn zbirka, avtorski izbor (večinoma) že objavljenih zgodb v drugih knjigah. Ker berem original, me navdušuje tudi raznolikost pisanja, ne le slogovna, tudi jezikovna. In pa, postalo mi je jasno, da bom pri Inšallah Madona, inšallah lepo počakala na prevod :-).
Dokončala Kulturo laži Dubravke Ugrešić. Precej pronicljivih misli, veliko pisanja, ki se človeka dotakne.
Vseeno knjigi namenjam očitek: gre za nabor besedil, napisanih za druge priložnosti, tega se zavedam. Toda avtorica ali urednik izvirne izdaje bi se vendarle lahko potrudil in iz njih izločil kar nekaj delov, ki so dobesedni copy-pasti ali pa so si zelo podobni. To res moti, pa če stvar kakorkoli obračam. Če avtorica teh delov že ni hotela zavreči, bi jih lahko vsaj temeljito predelala, da ne bi motili.
Ne vem, kaj je po uredniških merilih pomembnejše: ohranjanje besedil, takšnih, kot so bila napisana v danem času, tj. zvestoba dejstvom, ali skrb za berljivost, zanimivost knjige. Tudi verjamem, da je Ugrešićeva “zvezdnica” in da je knjiga takšna najbrž na njeno željo.
Tudi to, da je knjigo prevajalo več prevajalcev, se mi ne zdi dobra poteza. Besedila so resda esejistične narave, vendar z močnim pečatom avtoričinega prepoznavnega sloga. Res je, da je delo obsežno (a spet ne tako zelo), domnevam tudi, da se je založniku mudilo, a vseeno menim, da bi bilo bolje, če bi se knjige lotil en sam prevajalec.
Andrej Capuder: Reka pozabe(2007).
Prejšnja dva Capudrova romana (Rapsodija 20 in še en, pozabil naslov) sta se mi prav dopadla. Avtor sicer bolj kot romanopisec poznan kot prevajalec Danteja in Petrarke.
Reka pozabe naj bi bil zaključek trilogije. Zame veliko razočaranje, nisem mogel verjeti, da gre za isto pero. Ponesrečeno humorno obešenjaštvo, banalne aluzije na dandanašnjost oz. avtorjevo politično udejstvovanje, predvsem pa, kar je, zanimivo, prav značilno za slovenske pisce iz t.i. “katoliškega kroga”: opisi erotike, ki naj bi bili sočni, pa so prav grozni in stereotipna nestrpnost do drugačnih (npr. kitajcev, budistov, južnjakov…).
Odložil neprebrano. Skratka, naslov knjige ustrezen doživetju – za v reko pozabe.