SEPTEMBER?
Moderndorfer: Odprla sem oči in šla k oknu – za razliko od večine reči to poletje sem prebrala zadevo čez vikend, se pravi skrajno hitro. Tekoče se bere, tudi erotični prizori so napisani sproščeno, skratka, če ne bi vedela, ne bi uganila, da je avtor slovenski.
Sedaj berem Večerjo (Anne Davis?), ampak žal spet precej počasi. Še dobro, da ni dolg roman. Potem bom zarezala v Rez.
Jim Crace: The Pesthouse. Mislim da gre za Cracov zadnji, letošnji roman. Tematika mi zelo leži: postapokaliptična Amerika po neznani katastrofi, v neznanem času, z nekaj namigovanji na denimo oblačila, izdelana “s strojem”, ljudje, ki peš ali s konji potujejo proti vzhodu in oceanu, skratka, migracija, obrnjena nazaj. V ta čas sta odvržena Franklin, visok, močan mladenič, in Margaret, ki okreva po bolezni, in začne se njuno skupno potovanje. Crace potem učinkovito zatolče krasen začetek, zgodbo zelo na silo pelje svojo pot, vmes čutiš časovne preskoke, za katere ne veš, ali so napaka, manjka vsaj ščepec pravih čustev, vse skupaj pa je od roba do roba zapisano s skrajno pustim jezikom. Ja, in tako neustrezne rabe oklepajev zlepa ne najdeš pri prištevnem, cenjenem avtorju. Odsvetujem, seveda. 🙂
Tudi jaz se prebijam skozi Večerjo Anne Davis. Bejbiborn, če nisi predaleč, opusti. Meni je žal, da je nisem odložila, ko je bil še čas. Ma, ravno tam na slabi polovici se mi je zazdelo, da mogoče pa le bo kaj iz nje in sem brala dalje, vztrajala do konca (no, še ene 10 strani manjka) pa potem zgolj po tistem principu mazohizma, ko bereše le za to, da se prepričaš, da je res lahko še slabše. Predvidljivo do amena, zavito v neka kao mistična odbluzenja ene od junakinj…skratka, ognite se ji.
Katji10 je – po pomenljivem molku sodeč – uspelo oditi na dopust, in sicer med drugim z dvema Franzenoma, če se prav spomnim. Ker ne smem zaostajati (in ker so moje zaloge sestavljene iz samo dveh knjig), sem se vrgel na Strong Motion, ki se začne zelo obetavno. Že zdaj pa kaže, da bo treba brati dokaj počasi in natančno, sicer človek dokaj hitro zgreši večino tistega, zaradi česar se Franzen priljubi.
Torej, bejbiborn, če se ti že od začetka vleče, je res brezveze. Ne verjamem, da ti bo postala kaj bolj všeč. Je cela ista, malo bolj dinamična sicer v drugem delu, a je res škoda tratit čas zanjo. Ti moram povedat, da grem zadnje čase tudi jaz nekam po tvojih stopinjah in kar težko kakšno knjigo preberem do konca. Si ti že brala Osmega poverjenika? Mislim, da bi ti znal biti všeč.
Enka, malo me matra, kaj se zgodi, zakaj je v Večerji Clarrie tako čudna (prividi…), zakaj ni s sabo vzela moža, pa zakaj sta gostitelja brez otrok, pa ali se izve, da ima eden od gostov prijatelja, ki je sedaj njihova varuška… Če si prebrala do konca oz. skoraj do konca se priporočam za kratko obnovo, ker samo zaradi radovednosti ne bi ravno trpela še skoraj 200 strani.
Osmega poverjenika sem brala, mi je bil všeč, ampak za razliko od večine ne padam dol od navdušenja. Sem se vmes nekajkrat nasmehnila, ampak krohotala se nisem, konec me je pa sploh zamoril in mi tako za nazaj tudi knjigo malo poslabšal. Slabo je z mano in branjem, ugotavljam. Potem pa poskusim kaj lahkega branja (Gaby Hauptman) in se ne prebijem niti 10 strani, tako me odbije slog.
LP
Bejbiborn, upam, da ni prepozno. Torej:
– Clarrie je bila sicer vedno odštekana, ampak na Večerji je pa tako hudo, ker je njen mož mrtev, storil je samomor (da je mrtev, je bilo btw, meni jasno kar takoj, bi rekla) – C. je prišla to povedat Alexu, kar pustila je vse, niti policije ni klicala, samo šla je – vendar pa so njena odbluzenja, vsaj kar se mene tiče, kr neki, lahko bi jih povzročilo karkoli, če razumeš, kaj hočem reči – pač ni nekaj s čimer bi se človek poistovečal ali razumel, ne vem, meni je bila en tak nasilo odpuljen lik, neko kao eksotično mašilo
– gostitelja nimata otrok, ker jih on noče imeti – na koncu knjige si upa sebi in ženi priznati, da je nima več rad, da zanjo čuti samo še hlad (vmes se še pokaže, da je imel razmerje z ženo od onega biseksulaca in se enkrat med večerjo tudi še poseksata) in odide sam s C. “k bratu”
– biseksulanost onega tipa se ne razkrije (pač pa je tista tretja ženska – Hilda? – zanjo vedela in od njega izsilila finance, da se z možem umakneta v tujino, da bi se on ozdravil od kockarske odvisnosti), se pa avtorici zdi blazno realno, da njegov ljubček pride na koncu večerje, torej sredi noči, s spečim otrokom v naročju, povedat, da odhaja nazaj v Avstralijo (in še vedno nihče nič ne pogrunta)
– večerja sicer propade na celi črti, pa ne zaradi C., ampak ker se žena onega pomembneža napije na žive in mrtve ter mu naredi sramoto
In to je to. Z odhodom Alexa in C. se knjiga konča. Pri čemer so vse te zgodbe povedane precej naravnost, v taki ali drugačni obliki, ni nič ugibanj, namigovanj,…le vmes so presekane z bluzenjem C.
Hvala Enka, upam, da kdo ni žalosten zaradi spoilerja. Sem pa že včeraj naredila nekaj, česar običajno ne počnem, namreč prebrala zadnjih nekaj strani knjige in prišla do ugotovitev iz prve alineje, ostalo mi je novo. Je pa sicer res tole bluzenje od C. precej neprijetno, tako da mi ni žal, da sem knjigo odložila.
Trenutno nimam časa brati (razen službenih spisov), tako da Rez še ni prišel v roke. Mogoče pa bom vmes prebrala še malo na pol strokovnega branja Getting to YEs (o reševanju konfliktov).
LP
Prebral Franzenov Strong Motion, in ne vem, kaj bi rekel. Po vsem navdušenju in zvitih palcih, ki so zavladali na tem forumu, je težko pričakovati kakšen presežek. Je pa nekaj dejstev:
– Strong Motion je bil izdan leta 1992, po prvencu The Twenty-Seventh City.
– Med Popravki in romanom je devet let prepada.
– Žanr je nekje med krimičem, teorijo zarote, trilerjem in doktor-romanom, pri čemer ima doktor doktorat iz seizmologije.
– Zgodba je povsem dostojna: potresi se zgodijo, kjer se ne bi smeli, doktorica sumi lokalno tovarno kemikalij, vplete se dokaj moreča ljubezenska zgodba, kapital, nadležni pro-liferji in še kaj.
– Vmes Franzen zelo dosledno tolče svoj slog z drobnjakarskimi, ljubkimi opisi vsega in vsakogar, ki se zgodbi približa na sto kilometrov, zgodbo zavija in odvija, tava sem ter tja, pa vendar vedno najde svojo nit. Občudujem njegovo poznavanje duha ameriških korporacij, finančnih trgov, logike, ki je za njimi, pa povsem prozaičnih zadev, kot so IBM-ovi osrednji računalniki v začetku devetdesetih, 3270, konzole …
Knjigo sem odložil z zelo mešanimi občutki, ampak bi jo ljubiteljem Franzena vseeno priporočil v branje.
Ampak bogve kaj bo rekla Katja10 …
Že dva meseca se prebijam skozi Simmlovo Sanjaj nemogoče sanje. (Seveda pa sem vmes ‘eksala’ Olje na balkonu! :)) Kakor mi Simmel drugače ugaja, so tele Sanje prilično dolgočasne, razvlečene, da je kaj. Ne priporočam, razen če koga privlači zato, ker sta glavna protagonista begunca iz Sarajeva.
Aja, pa še Desino Paniko sem udušila vmes (drugič), česar sicer nikoli ne počnem (da bi med branjem ene knjige preb(i)rala druge). Torej???
K.
Po dolgem času sem bila v knjižnici in nabrala kar nekaj obetajočih knjig. Očitno pa mi ni preveč namenjeno, da bi danes tudi brala. Najprej sem iz torbe tako nerodno potegnila revijo Bukla, da sem se z njenim ostrim robom prav pošteno porezala po prstu. Ko sem “predihala” pogled na kri (ponavadi me kar poleže na tla), sem zaposlila otroka in se udobno namestila na kavču.
Za prvo branje sem si namenila Popkorn od Skubica. In kaj mi je takoj pokvarilo užitek?
Nekdo si je vzel čas in s kemičnim svinčnikom pošteno prebarval vse kletvice in grde besede! Grrrr!
Ja, bom povedala.
Ne morem razumet, da kdo počne kaj takega!!!
Saj tudi mene motijo vse te kletvice, pa nekako nerazumljivo je zadevam napisana. Ne vem, jaz tega ritma in načina pripovedovanja še nisem zaštekala in dvomim, da tudi bom, a zaradi tega še ne bom šla knjige popravljat, dodajat vejice, narekovaje itd.
Oj bralka, te moti sleng (nerazumljivo) ali način pisanja nasploh? Meni je bil namreč jezik v Popkornu fenomenalen, ko sem se enkrat navadila nanj. Je pa res, ja, da sem rabila malo, da sem padla noter. Na to temo se spomnim knjige Vernon Gospod Little, kjer sta me sleng in kletvice (na katere sicer res nisem prav občutljiva) motila kar nekje do 2/3 knjige, preden sem se navadila…
Aja, še poročilce o zadnjih branjih. Najprej Prebiranje Lolite v Teheranu, ostro in prepričljivo pričevanje o Iranu po islamski revoluciji, na srečo brez ‘resničnozgodbarskega’ senzacionalizma. Vmes Očarljivi skupinski samomor, na dušek in brez posebnih posledic. Potem Serijski morilec, monografija Karmen Šterk o tem, hja, tudi popkulturnem fenomenu – ampak kaj, ko so me študije posameznih primerov tako prestrašile, da sem jo za nekaj časa odločila (to se mi ne dogaja ravno redno) in se šla zdravit z Marian Keyes. :))
V septembru La Cucina od Lily Prior.
Končno knjiga, ki sem jo predihala do konca. Že 4 mesece si v knjižnici izposojam knjige, ki jih doma ne morem prebaviti. Se pozna, da je čez poletje knjižnica izropana in da moram v knjižnico vsaj z enim otrokom (če ne dvema) in je potem izbor omejen samo glede na lepoto ovitka.
Hvala pilgrimu, da sem nekaj dobrega prebrala med poletjem (pa še to knjigo sem pulila knjižničarki izpod rok).
lp, Ela s
ps: Štejejo seveda knjige ki jih berem zase. Otroških tukaj ne navajam, ker jih vsak mesec predelam vsaj 15. Me zelo žalosti, ker nekateri avtorji mislijo, da je za otroke vse dobro. Vendar to je že druga tema.
Enka, ne vem, mogoče nisem takoj padla v jezik, ker sem se malo oddaljila od “ljubljanščine”, saj ne berem nobenih forumov več (razen tega) in tam je ta jezik prevladoval. 😉
Včasih je tudi kak slengovski izraz, ki ga ne razumem, ja.
Pa na nekaterih mestih ne vem, katera oseba kaj govori. Jaz sem bolj tradicionalist, rabim narekovaje!!!
Sicer pa sem večraj naletela na nekaj dobrih for, ki bi jih kar izpisala, če ne bi ležala na kavču. In vsebina me je zagrabila in me močno zanima, kako se bo razvijala…
(Zanimivo, recimo pri Trainspottingu sem se takoj navadila na jezik, Vernon Gospod Little pa me je precej namučil… )