Pisni preizkus za lektorje
torej ne gre za npr. preizkus na nacionalni ravni. to pomeni, da so pogoji čisto individualni. nekdo ti bo preizkusni test poslal po mailu, spet drugi te bo povabil na sedež podjetja, kjer ti bo določil čas, ki ga boš imela na razpolago. vse je torej odvisno od tvojega potencialnega delodajalca. mogoče pa bi ti lahko pomagal tisti, ki je že bil na preizkusu v podjetju, za katerega sprašuješ, seveda pa boš morala napisati, za katero podjetje gre, da se bo lahko oglasila prava oseba.
Doslej sem že nekajkrat uspešno opravila takšen test in vedno smo smeli imeti pri sebi SP.
Ti testi niso nič strašnega. Nisem slovenistka, pa na nobenem nisem pogrnila, čeprav je bila enkrat konkurenca tolikšna, da me je krepko stisnilo – pa sem pogumna punca (na Mladini). 😉
Običajno dobiš tri, štiri krajša besedila, navadno takšna, kot te čakajo pri vsakodnevnem delu. Nikoli nisem naletela na kakšne res hude zanke in uganke, vedno samo napake, pri katerih ti je jasno, kako in kaj. Potem je tu še kakšna fintica, s katero želijo preveriti tvojo razgledanost, pa kakšna razmeroma očitna vsebinska neumnost, ki je tudi ni težko izslediti.
Skratka, nobenega razloga za strah.
Ko sem prvič opravila takšen test – povsem nepričakovano, priznam – me je glavna lektorica najprej okarala zaradi vejic. Skoraj bi že vzela plašč in odšla, ko me je ustavila z besedami: “Počakaj, no, saj si sprejeta. Seveda je namen teh testov preveriti jezikovno znanje. Toda ključno je ugotavljanje razgledanosti in ‘očesa’ za oslarije. Če imaš nekaj težavic z vejicami, to zlahka odpravimo – z nerazgledanostjo in puščanjem neumnosti je veliko težje …”
In res, ta gospa me je kar dobro izurila. Ni me naučila samo postavljanja nesrečnih vejic, ampak še veliko drugega.
Celotno urjenje je trajalo približno dva meseca. Najprej sva se kak teden ubadali s teorijo. Nato sem jo nekaj časa opazovala pri delu. Čez čas sem začela delati sama, vendar je nenehno sedela ob meni in me opominjala, če je bilo treba. No, potem me je počasi “spustila z verige”.
@Zvezdica25: Kar na zasebno sporočilo mi piši, ni frke.
SP, SSKJ in podobne reči so za lektorja orodje – tako kot za matematika Vegove tablice ipd.
Tega se zavedajo vsi, ki pripravljajo takšne teste; še nikoli se mi ni primerilo, da ne bi smela imeti s seboj SP. Nasprotno, dvakrat so nam bodoči delodajalci celo ponudili SP – za morebitne živčne kandidate, ki bi ga npr. v histeriji pred testom pozabili doma. 😉
Po drugi strani je res, da bi bilo možno takšen test opraviti tudi brez SP – tisti, ki sem se jih udeležila, namreč niso vsebovali prav nobenih posebnih fint.
lektor si ne sme predstavljat, da bi delal brez SP-ja… za moje pojme. in če je vprašanje usposobljenosti za določeno delo, kjer boš itak uporabljal SP, ne vidim razloga, da bi ti ga prepovedali imeti s sabo.
ne si mislit, da je to, da imaš lahko pri sebi kakšno knjigo, olajšava. vedno me je bilo bolj strah tistih izpitov, kjer si lahko imel vso literaturo pri sebi na razpolago.
Točno tako, Ariadne! Smo imeli na faksu tak izpit, da smo s potovalkami nosili knjige zraven (so bile kajpak dovoljene), pa je ta izpit v povprečju opravilo 30 % študentov (pure luck) v enem roku. Tu znanje ni igralo nobene vloge – katastrofa.
Glede odgovora Metke 2 pa: res bi rada videla tistega, ki bi imel celotni SP (četudi odmislimo slovarski del) v glavi! To je pripomoček, kot je zapisala Katja 10, in kar precej stvari moraš obvladati, da si z njim sploh lahko pomagaš! (Jaz bi si npr. s tablicami pri kakšni matematični enačbi lahko edinole pahljala razgreti obraz, hehe …)
Saj zato pa imamo pravilnike, slovarje, enciklopedije. Ampak nekateri so glede tega pač zaprti v svoj kokon. Tako kot profesorica angleščine, ki dijakom ne dovoli uporabljati slovarja pri pisanju spisov, potem pa pridejo na maturo, kjer je dovoljen, pa ga NITI NE ZNAJO uporabljati. Ojoj!
K.