Predstavljajte si, da vzamete zgoščenko s svojo priljubljeno glasbo, jo vstavite v predvajalnik in se naslonite nazaj v pričakovanju prijetnega … in potem CD vsake tri minute preskoči, “zašteka”, pride iz predvajalnika …

Tako sem se počutila ob branju dela Kam grejo ptice umret (Marinka Fritz Kunc), ki jo je “lektorirala” Marjetka Lužovec.

Po par straneh sem začela lepiti rumene “note-pads” ob napakah – in strani so dobesedno porumenele. Najdaljši skupek, ki je ostal bel, je bil dolg 8 strani (približno 1600 besed).

Tukaj navajam to katastrofo, ki je knjigo povsem izmaličila (vsaj zame!):

Kam so se izgubile uboge vejice?
– Sploh veš od kod se je snel?
– Kar me boli je nebolečina …
– /…/ lahko le predvidevam da je bilo to.
– Samo Ljubljančani bodo ostali dokler bo trajala zabava.
– Vrti se mi, pa ne vem od česa.
– Razumi kakor hočeš.
– /…/ in pozabim kar sem videla.
– Imaš kar zaslužiš.
– V knjižnici zberem gradivo, ki ga potrebuje Gala in do večera imam zanjo izdelan referat.
– Mama razume, ker misli da sem samo utrujena.
– Odkar ga poznam sem res zrastla /…/.
– /…/ me je pričel siliti naj bom prijazna z njim /…/.
– Naj ostane svet kakršen je.
– /…/ in mislila sem da lahko neham /…/.
– /…/ je prvo na kar pomislim s treznejšo glavo.
– /…/ pove Maksim zakaj me je poklical.
– Samo midve veva kakšen čas je z njo /…/.
– Ne vem kaj čveka.
– Odkar ima fanta je pozabila opravljati.
– /…/ postajam še bolj slabe volje kakor sem že pred tem bila.
– /…/ ko vidi v kaj strmim.
– Briga me s čim se zadevaš!
– Ne samo njen tudi moj ugled je že ogrožen.
– Da je zunanji videz naša scenska preobleka spoznavam tudi tokrat.
– Sladoled, ki sva si ga naročili se je že stopil /…/.
– Če hočeš pojdi /…/.
– /…/ povem o čemu razmišljam.
– /…/ kakršne v resnici vsaj zdaj, več ni.
– Žalostno toda resnično! 🙂
+ še približno 20 primerov.

Aha, nekaj jih je slučajno pristalo tukaj:
– Nič doslej ni zbralo soseske tako hitro skupaj, kakor zavijanje siren rešilnega in policijskega avtomobila sredi noči.
– Kljub svoji plačani avtoriteti, ima pomirjujoč glas.
– Kot, da so ji jemali kri, primerjam.
– Nihče ne more toliko vedeti o meni, kot jaz.
– Kljub prizadevanju, ji ne morem razčesati las.
– Sem si Huberta umislila jaz, ali se je v resnici drl za tabo?
– Hkrati z glavo, se ji je dvignila tudi samozavest.
– Govoriti o zasvojenosti njihove hčerke, bi bilo še za odraslega človeka preveč.
– Laže preboliš izgubo roke, kakor nekaj tistega v tebi /…/.
– /…/ kajti še nihče me ni tako po krivici užalil, kakor Galina mama.
– Ničesar ne obsojajo bolj, kakor nekoga, ki /…/.

Še nekaj ‘malenkosti’:
– /…/ zaradi česar razredničarka dobi prežeči izraz.
– Saj še space kukijev nisi prenesla.
– Njena umetna lepota se kakor nočna veša nastavlja Marku.
– Grabi me za prsa in me na silo poljublja /…/.
– /…/ in še ponedeljek je po vrhu.
– /…/ Galino podpludbo.
– /…/ če so res takšni, za kar jih imaš.
– Z ničemer nisem zasvojena.
– Z marsičem me je že presenetila.
– Na rahlo dežuje /…/.
– /…/ v pudernico.
– Saj ni kaj za oprostiti.
– Prikimam, ker je grdo za slišati.
– Ne me nenehno buditi.
– /…/ v vzgoji pa nas ne podučevati.
– Je padec s kolesa manj nevaren kakor padec z nebotičnika? Pri obojih se lahko ubiješ.
– /…/ da se nisem vrnila iz smučanja.
– Na dva ali tri vprašanja mi boste odgovorili.
– Naj v temu najdem ponos?
– /…/ povem o čemu razmišljam.
– Če bi bilo polletje, bi me zagotovo vpisala kot njen primer /…/.
– Laže preboliš izgubo roke, kakor nekaj tistega v tebi /…/.
– /…/ odgovori z njenim že znanim stavkom.
– Oceno iz francoščine še nimam zaključene.

Mimogrede, lektorica je tudi urednica založbe. Lahko verjamete?

K.

Lahko.

Hehe, kratek in jedrnat odgovor. 🙂
Po moje je sicer šlo za retorično vprašanje. 🙂

Čeprav obstaja še kakšna možnost: zgodilo se je že, da je šla v tisk nelektorirana različica …

Pa bi clovek pricakoval, da tudi prevajalec zna napisati kaksno vejico.

Sicer pa …. Ena od mojstrovin … http://www.mojster.si/

In kje sem jo izpustila?

Ne ti, nisem mislila tebe … Cetudi bi sla v tisk nelektorirana verzija (pa se to ne dogaja, po vneseni lekturi pride na vrsto se korektura), bi sam prevajalec moral znati napisati kaksno vejico.

He, he …

Nase sem pomislila, ker ne gre za prevod – to je knjiga slovenske avtorice.

Ojoj, a celo to. Sploh nisem opazila. To je pa še toliko huje. 🙁

Ta gospa je postala “pisateljica” pred davnimi leti, ko je napisala knjigo o sinu zasvojencu, ki je hipoma postala hit. Bila je namreč prva (ali ena od prvih) na to temo v Sloveniji. Mislim, da je delo nosilo naslov Janov krik ali nekaj podobnega. (Verjetno takrat tudi ni prišlo do takšne zagate z lektoriranjem.) 😉

Domnevam, da jo je ta – verjetno nepričakovan – uspeh spodbudil k nadaljnjemu pisanju in sledilo je kar nekaj knjig, ki pa jih nisem prebrala. Prva se mi je zdela … najmanj preveč sentimentalna, pa avtobiografija gor ali dol.

To so ljudje, ki mislijo, da morajo napisati knjigo, če se jim v življenju zgodi kaj zanimivega, težkega … Takšne knjige sodijo v isto skupino kot velik del potopisja in spominske literature.

Zanimivo doživetje/življenje/izkušnja še ne pomeni nujno dobre knjige. Okornost lahko v precejšnji meri izboljša dober lektor, a vendar: tem knjigam običajno manjka tisti “nekaj”.

Zato je npr. dober potopis tudi tako odmeven … Spomnimo se npr. Sonje Porle. Potopisov o Afriki je bilo kot listja in trave – in vendar je lahko takoj vzbudila pozornost. Iz preprostega razloga: ker je znala napisati spodoben potopis in ne potopisnega dnevnika za intimno rabo.

Ni vsak literarni ustvarjalec tudi lektor; ne le to, marsikateri ne obvlada (dovolj) pravopisa. Ampak soditi njegovo delo po tem, koliko vejic manjka, se mi zdi, kot bi kritizirali ribiča, ki je ujel ribo, ki jo je potem kuharica zažgala. Pisatelj naj piše in lektor lektorira. Če malce podeskate po pesniških straneh (pesnik.net in pesem.si), lahko vidite, da se pojavlja obilo pravopisnih napak (celo tako hude kot nebi), pa so pesmi vseeno dobre (govorimo seveda o amaterski poeziji). Če imaš zelo razvit čut za pravopis, ti takšne napake zagrenijo pesem, vendar se pod te pesmi ni podpisal noben lektor. Razgaljene so takšne, kot so prišle izpod tipk ustvarjalcev. In ne moremo reči, tale pa sploh ne zna ustvarjati poezije, če pač na koncu vsake vrstice pokne vejico. 🙂

Glede omenjene pisateljice pa tole: ne bom trdila, da je njeno delo neka visoka umetnost. Vendar pa ima svoj slog; dela so vsebinsko dovolj zanimiva, da pritegnejo (in tudi opozarjajo, seznanjajo). Meni se nikakor ne zdi sentimentalna (prebrala sem tudi Borboletto, Janov krik ter Zbogom, prijatelj moj), temveč skorajda epska. Hude duševne stiske, izdaje in prevare namreč opisuje dokaj hladno, klinično; če pa že opisuje čustva, jih poda v kratkih, jedrnatih povedih. Napak, ki sem jih navedla na začetku, sama nisem delala niti v drugem razredu OŠ; in čeprav sem napisala ogromno zgodb in tudi poezije, kljub vsemu znanju jezika in pravopisa takega romana ne bi spravila skupaj. Torej??

Seveda so avtorji, ki dobro obvladajo pravopis. Ampak to je dejansko ‘tehnična’ plat umetnosti; izrazje, besedišče, tvorba povedi, prispodobe itd. so pa osnovno ‘orodje’ pisatelja.

K.