fenomen tega harija poterja, ko nekaj sekund po polnoči miljoni derejo v knjigarne in evforično kričijo, ko se dograbijo do svojega izvoda, si je potrebno nekako razložiti, ali pač?

sam pri sebi sem naredil to tako:

1
knjige o hariju poterju so solidne. niso mojstrovine kot kak kaestner, niso pa tudi čisti podn.
2
evforijo okrog njih je zakuhala propagandna mašinerija. ta nas na visoko profesionalni, rafiniran in izredno propagandno manipulativni način pripravi do tega, da se nam zmeša.
3
pomagajo ji vsi, ki s knjigo služijo, knjigarnarji, prodajalci in ostali.
4
mediji imajo tukaj svoj piskrček, ampak oni tako in tako radi napihujejo in prilivajo olja na ogenj.
5
vse to je možno, ker smo globoko v družbi potrošnje, kjer je IMETI edino počelo našega bivanja in edini način zadovoljevanja naših želja.
določene artikle dandanes enostavno moraš IMETI, če želiš BITI.
(se opravičujem g. frommu za trivilizacijo njegovih pojmov).
6
to, kar se dogaja, mi ni všeč, zdi se mi, da drugi razmišljajo namesto nas
7
lepo, da folk bere in se drenja pred knjigarnami, a to bi si bolj kot omenjena zaslužilo vsaj nekaj tisoč drugih mojstrovin pisane besede.
8
pisateljica knjig o hariju poterju je dolarska milijarderka
9
škoda je Robija Coltranea, da se meša v to, je predober igralec.

10
v bistvu pa … tega, kar se dogaja ne bom mogel razumeti nikoli.

Dragi Pilgrim,

strinjam se.

Zgleden podoben primer, četudi v veliko manjšem obsegu, ki pa tako rekoč vpliva na življenjske poglede marsikatere dame, se mi zdi npr. Coelho (ta je povrhu še veliko slabši, če smo že pri tem).

Drznem si trditi, da je sorodnih knjižic na stotine – in marsikatera od njih bi z ustrezno medijsko podporo doživela enak, če ne celo večji uspeh.

Te sezname najbolj prodajanih je pač treba jemati s tono soli: če bi vzeli v roke takšne sezname starejšega datuma, bi najbrž prišlo na dan, da večina od teh avtorjev ne “preživi” niti petnajst let, kaj šele več.

Pač.

Bi se v celoti strinjala z vsem, če…

…ne bi imela doma 8,5 letnice, ki je popolnoma ubrisana na HP. Ob tem, da je bila obvarovana vseh medijskih in ostalih zadev, ko smo se lotili prvega dela in vseh ostalih. O HP je vedela le to, da ga doma berejo sošolcu in je kul. Je bila in je še čisto preveč otroško nedolžna, da bi se zgolj in samo zato, ker je nekdo rekel, da je knjiga IN, tako zelo vživela v 6 dokaj debelih knjig, jih poslušala in doživljala tako intenzivno ter še dandanes (po samo enem branju) skorajda citirala kar nekaj odstavkov, vedela pa popolnoma vse o vsakem najmanjšem dogodku iz knjig, ki je meni že davno izpuhtel iz spomina. Sem skoraj prepričana, da bi me pripomarala, če bi dali v knjigarne slovenski prevod in bi vedela za tole polnočno prodajo, da se postavim v vrsto namesto nje…in me doma čakala budna. Ne zato, da bi imela, ampak preprosto zato, da bi lahko takoj ko je mogoče, doživela… Ne vem, sama nimam kakšnega posebnega odnosa do HP in ga zagotovo ne bi niti prebrala (no, vseh delov), ampak moje dete mi daje misliti, da nekaj pa le mora biti na tej knjigi. Odkar smo prebrali 6. del HP sem ji ponudila že marsikaj, jo večkrat uspela zelo navdušit za kako delo, ampak priznati moram, da Harryju (po njenih merilih, merjenih z odzivi med branjem in tem, kako dolgo in kako močno se spomni katere od knjig) nobeno niti do kolen ni seglo :-).

Enka, ampak veš, če padeš noter, te RES zanima, kaj se zgodi (zato julija seveda berem HP, nisem pa opolnoči stala pred knjigarno oz. ob 1h, če sem natančna).

Jah, kaj vem bejbiborn. Ne morem reči, da nisem uživala, ko sem otrokoma brala HP. In seveda, ko smo brali, je tudi mene zagrabilo in se mi je mudilo brat, včasih sem jima zaradi tega brala dolgo v noč in ju prikrajšala za kakšno uro spanca, ker je mene matralo, kaj se bo zgodilo. Ampak če bi recimo zdaj moja hči že brala dovolj dobro, da bi lahko HP prebrala sama, se jaz za svojo dušo 7. dela zagotovo ne bi lotila. In to sem hotela reči. Jaz, če ocenjujem samo svoje navdušenje nad fenomenom HP, lahko rečem, da ga ne štekam in bi se zato mirno strinjala s pilgrimom in Katjo. Ker pa imam neposredno ob sebi bitje, ki tako iskreno in neomadeževano živi za HP z vsem svojim srcem, pač ne morem drugače kot da priznam, da le mora biti v knjigah nekaj več, pa čeprav se mene to nekaj ni dotaknilo :-).

Če so knjige o HP samo povprečne in je vse skupaj samo posledica reklame, zakaj potem kaj takega ni uspelo z nobeno drugo mladinsko knjigo?

Zakaj z nobeno drugo reklamo in pranjem možganov niso upeli nadušiti toliko mladih (in starih) za branje ne dobrih, ne slabih knjig?
Mislite, da knjigarne in mediji niso zainteresirani še za kako tako senzacijo, ki jih vendar nosi ogromne denarce?

Jasno, da knjiga ni in ne more biti vsem všeč, koliko popularnih in hvaljenih knjig meni ni všeč, pa ne bom šla zdaj dajati v nič pisatelje in iskati razloge za uspeh v vsem drugem, razen v talentu.
Veliko lažje kot napisati dobro knjigo je udrihati po tistih, ki jim je to uspelo in se hvaliti s tem, da se sam osebno ne bi nikoli tako prodal. Kot da je kje kak kupec…

>Veliko lažje kot napisati dobro knjigo je udrihati po tistih, ki jim je to uspelo …

No, hecno je to, da je človek, ki je sprožil tole razpravo, pravkar izdal knjigo, za katero kaže, da bo zelo uspešna – resda v slovenskih razmerah, a vendar. Brez vsake reklame. Vsaj prvi odzivi bralcev so odlični in v knjižnicah jo je NEMOGOČE dobiti, čeprav imajo kar precej izvodov. 😉

Tudi nihče ni rekel, da je knjiga slaba, nasprotno gre za solidno, spodobno, dobro knjigo – ni pa genialna.

Tako kot niso bile genialne vse knjige, ki smo jih množično prebirali v našem otroštvu, a so bile takrat pač veliki hiti. Kdo danes bere Buffalo Billa in Davida Crocketta? Kdo ve ime njunih avtorjev – razen tistih nekaj ljudi, ki so feni, zbiralci ipd.? Kateri današnji otrok sploh bere Karla Maya, zaboga? Mislim, da jih je prekleto malo. Mi bi pa takrat ubijali za “zeleno zbirko” Karla Maya …

Vsaka doba prinese nekaj res sijajnih del, ki se ohranijo še dolga leta in jih berejo tudi naslednje generacije. Tudi današnji otroci berejo Piko Nogavičko ipd. Vsaka doba pa prinese tudi nekaj del, ki so popolni hiti, čeprav so “samo” solidna.

Od kod uspeh HP, če odštejemo marketing brez primere v zgodovini otroških knjig in ves rompompom? Domnevam, da je finta v tem, da takšna dela ujamejo “duh časa”. Da so prava stvar na pravem mestu in ob pravem času. Da k njihovem uspehu pripomore še nekaj drugih dejavnikov, ne samo gola “kakovost”.

Moja skromna osebna teorijica o vzroku priljubljenosti HP je v tem, da HP vsebuje veliko prvin iz računalniških igric, ki so bile v zadnjih letih pogosto zelo “čarovniško” naravnane. Da je morda to tisto, kar priteguje otroke. Manjkala je samo še spretno, dobro napisana knjiga, lepo berljiva. In vse to HP premore. Še vedno pa menim, da ni tako dobra, da bi bila TOLIKŠNA histerija okrog nje upravičena.

Je pa v takih primerih – ne samo ko gre az HP, ampak tudi knjige, ki so imele v preteklosti podobno vlogo – pomembno nekaj povsem drugega. Mulce spravijo k branju. Pri mulcu, ki se je prebil skozi vse knjige HP, namreč obstaja veliko večja verjetnost, da bo v življenju segel še po kakšni drugi knjigi. Ker je spoznal užitek branja TO je največja dragocenost HP in sorodnih knjig. V tem se strinjam. (Kaj bo tak otrok bral v prihodnosti, je sicer že drugo vprašanje, a vendar, bralni užitek je spoznal.)

No, hecno je tudi to, da sem knjigo “človeka, ki je sprožil to razpravo”, tudi sama kupila in prebrala. Zaradi dobrih komentarjev na tem forumu in ker sem velik ljubitelj kriminalk. Po prebranem sem se vljudno odločila, da ne bom napisala komentarja. Ja, nasedla sem na marketing :)))

@Katja10:
ja, nekako tako si predstavljam. v hp je nekaj , kar pritiska na prave strune. malo logike računalniških igric, kot praviš, ščepec čarovništva in še kaj. solidno napisana knjiga, ki zna ujeti potrebe časa in – to je to.

misel glede drugih knjig, ki bi jih tržniki prav tako želeli prodajati kot hp-ja? mislim, da gre tukaj za načelo snežne krogle. prvi uspeh je morda res nepričakovan. ko pa enkrat tržni stroj začuti, da bi tu bilo lahko to, pa se sproži. in imamo na vsakih nekaj let novega milijarderja.

glede “iskanja razlogov za uspeh v vsem drugem kot v talentu”, pa:
nihče ne daje v nič pisateljice hp, ki je dobra pisateljica, ki piše zanimive romane. nerazumljiva je le popolna obsedenost množic z nečim, kar je podobno množici drugih knjig.
da se prodaja nečesa povzpne v višave je potrebnih nekaj osnovnih vzvodov. kaj so, se da vedeti le do določene mere. ko pa se osnovni impulz zgodi, je vse ostalo stvar manipulacij, do zadnje podrobnosti razdelanega propagandnega stroja.

… kdaj se bo pojavil, kako bo oblečen, kaj bo zapel, kakšna bo naslovnica, kaj bo izjavil, kako se bo nasmehnil… vse to so propagandisti narekovali že takšnim “spontanim” junakom naše mladosti, kot so bili npr. bob dylan in podobni. še sex pistols so nenazadnje bili produkt marketinga in občutka za trenutne potrebe trga.
kako dolgo pa je že prej obstajal toelkinov gospodar prstanov (ki smo ga pred desetletji pač brali v hrvaškem prevodu), preden se je mašinerija holivoda in vsega ostalega odločila, da ga spremeni v globalni tržni fenomen, ki po tem, ko je zaslužil milijarde, že počasi tone v pozabo.

naivno zaupanje in priseganje samo na nekakšen talent (talent = sredneveška utežna mera 🙂 v globalnih tržnih fenomenih je malo naivno. tako je vsaj pri “pri velikih igralcih”, ki vsake toliko obnorijo svet, in omogočijo vključenim obogateti. mali lokalni pisunčki s(m)o tukaj izvzeti, hrušk in jabolk se ne da primerjati.

Pred sto in nekaj leti, ko je Jules Verne objavljal svoje romane v nadaljevanjih v stirinajstdnevniku svojega zaloznika, so bralci iz vseh druzbenih razredov delali vrste pred tiskarnami. Uporabljal je isti princip, kot ga poznamo v vecsezonskih zajfnicah v odmoru med sezonami (Dinastija, X-Files, serije grozljivk) – poglavje je prenehal s tako imenovanim cliffhangerjem, da so se bralci do naslednjic ukvarjali s tem, ali glavni junak prezivi ali ne. Taktiko je ze pred njim prav tako uspesno uporabljal Alexander Dumas (ta je pisal tako hitro, da je pogosto pozabil, da je koga od nastopajocih ze umoril). Zalozniki ne pozabijo zvijac, ki jim prinasajo denar.

Cliffhangerjev se sicer dandanes najpogosteje posluzujejo filmski in televizijski producenti, da lahko med pocitnicami dilajo za honorarje z glavnimi igralci. Joanne Rowling oziroma njeni zalozniki pocnejo v bistvu isto, le da skoraj istocasno z izidom novega HPja lansirajo govorice o tem, kdo bo umrl v naslednjem, se nenapisanem sekvelu. To je po mojem tudi glavni razlog za suspenz, pa se o tem mediji porocajo precej v istem slogu in z istim namenom kot o e-bayevi prodaji prazne konzerve pasje hrane iz smetnjaka Paris Hilton. Hocem reci, so what, ce se zbere 200 fanov ob enih ponoci (pri cemer je bil itak petek ponoci in ne school-night z nedelje na ponedeljek pred par leti, ko je nekaj tisoc ljudi uprizorilo obleganje na Copovi cakaje na zacetek razprodaje cunj v Sportini, hihi) – saj je lepo, ampak spet ne tako hudo, da bi morali o tem govoriti kot o kulturnem fenomenu.

Sama sem velika ljubiteljica fantasy fiction od Tolkienovih megavolumnov do short stories Ursule LeGuin in Charlieja Strossa. Prvega HPja sem prebrala z velikim zanimanjem, ob vseh naslednjih recikliranjih vedno enakega modela zgodbe pa s cedalje vecjim dolgocasjem, dokler me ni cetrta knjiga spravljala v popolno narkolepsijo – enostavno nisem mogla ostati budna vec kot pet strani skupaj, tako da sem svojo bradavicarsko akademijo nekje na sredini cetrtega sekvela tudi koncala.

Bi se cisto strinjala, da je Harry Potter za mladega bralca odlicna bralna izkusnja, jebiga, sama sem pri 10 in 12 letih brala ne samo Karla Maya, ampak tudi Victorio Holt. Moje navdusenje nad veliko materjo babjega sunda (danasnje posnemovalke, na primer K. Woodwiss ali Amanda Quick, ji ne sezejo niti do peta) je pozelo primerno dozo posmehovanja s strani odraslejsih ljubiteljev literature v sorodstvu. Dandanes imam ob nerazumevanju velike evforije nad opusom JK Rowling se nelagoden obcutek politicne nekorektnosti, ki si ga ne znam natancno razloziti, izvira pa iz reakcij, podobnih Vanikinim – nekdo necesa ne razume, samo ne vem, ali sem ta nekdo jaz ali kdo drug, ce naj parafraziram Branka Gradisnika.

lp, proxima

Uf, Vanika, jaki marketing :-)))). Če pogledam datume si lahko tule gor do nakupa knjige prebrala en edini komentar Olja na balkonu…moj. Nočem smetit teme o HP, ampak tole sem morala pripisat.

Da je nekaj všeč množicam, mora biti dovolj enostavno in všečno, ne nujno kvalitetno.

Isto ko Da Vincijeva šifra in podobni štosi.

No, verjetno sem zadnjega od tule razpravljajočih edina prebrala in moram reči, da je stvar dobro napisana, se tekoče bere, konec je več ali manj srečen, tako da sem jaz zelo zadovoljna. Tudi prevod bom prebrala, ko izide, navdušena sem namreč nad izvirnostjo določenih prevodov (npr. Moody Madeye – Nerrga Noruč).

Je pa to pravljica, ne pa Dostojevski in kot tako jo tudi berem. Za otroke se mi zdi pa zelo v redu, notri je mnogo pozitivnih idej in ustreznih vrednot, da ne omenjam dejstva, da bo to najbrž koga vzpodbudilo, da bo prebral še kaj, pa ni nujno iz te zvrsti (ki je je sedaj ogromno, kar žal mi je, da nisem spet stara 10-15, po mojem bi še več brala, kot sem). In HP se mi zdi manj šundast kot npr. Victoria Holt, ki sem jo brala tam okoli 13 leta kot nora.

Ne zavračam pa reči samo zato, ker je popularna, nenazadnje je večina knjig, ki se priporočaju tukaj, na moljih, v knjižnicah izposojenih in je čakalna lista, torej so tudi te popularne, ne? A vas ne zanima, kaj je v nekem trenutku in?

Zdravo!

Imam vse knjige Harryja Potterja razen Polkrvnega princa. A jo ima slučajno kdo za prodati?
Z veseljem bi jo kupil.

lp,Nejc

Nejc imam zadnjo sedmo knjigo za prodat, če te zanima. Po nesreči naročila dve.

Meni je Harry dokaj všeč in ga z veseljem prebiram, nisem pa ‘nora’ nanj. Sploh četrta knjiga (mislim), kjer tako na široko piše o svetovnem prvenstvu kvidiča, se mi je na začetku zdela celo dolgočasna. Kaj češ, nisem za šport, še namišljenega ne! :))

Moje mnenje, zakaj je med otroki tako priljubljena, je, da zato, ker je tako ‘resnična’. Vsebuje toliko povsem realnih pripetljajev in opisov (npr. rivalstvo med sošolci, nepravični in tudi zelo dobri profesorji, domače težave, Hagrid kot dobri striček …), da v bralcu mimogrede vzbudi občutek, da vendarle ne gre za pravljico (čeprav razum nekje globoko ves čas šepeta: izmišljeno, izmišljeno …). Otrokom da občutek, da je lahko tudi fantazija zelo resnična. Ali pa resničnost fantastična.

Tale evforija okoli HP malce spominja na popolno blaznost, ki je zajela Ameriko (in precej drugih držav) ob izidu knjige, kaj šele filma V vrtincu. Saj je imenitna knjiga in enkraten film, oči se kar solzijo in srce se medi ob Clarku in Vivien, tudi Olivia vzbuja topla čustva … – ampak v čem je resnično njena veličina? Jaz je ne najdem. Film ostaja med mojimi najljubšimi, ne pa med najboljšimi. Samo en primer, ki me je zbodel: Ciničen, prebrisan poslovnež Rhett v zadnjem trenutku vojne na lepem postane zaveden južnjak, srčen patriot, in se poda v poslednji boj – le zato, da Scarlett zapusti, le zato, da se lahko dramatično poslovita – lepotica in vojak …

Da ne bom preveč skrenila s teme. Naj berejo HP! Naj berejo karkoli! Da le berejo!!!

K.

Socialka hvala, vendar se trenutno zanimam za 6. knjigo. Na sedmo bom raje počakal, da bo prišel slo izvod. 🙂 Hvala vseeno! Če pa imaš tudi dve šeste mi pa le povej!

lp, Nejc

Eh, bejbiborn, nisi edina prebrala, ne, jaz sem jo v sredo skončala, priznam pa, da sem se, preden sem jo končala, tem o HP striktno izogibala (potem me je pa čas malo basal). Že za manj cliffhangerske knjige ne maram, če mi kdo konec pove, pri takih pa sploh ne.
Še nekaj povem – najbolj od vsega sem se bala, da me bo knjiga razočarala. Ne glede na konec. Pa me ni, niti od daleč ne. Ne z jezikovnega stališča, ne s stališča zgodbe.

Bye, Kitty