Preddopustniški pozdravček vsem bralcem!

Preden odidem na (peščeno) plažo, eno vprašanje; upam, da po dopustu najdem kak zanimiv komentar/odgovor/mnenje.

Vsem tistim, ki radi prebirajo plažo: verjetno vam ni všeč kar celotna plaža? Sama, priznam, rada sežem po njej, a le po določeni vrsti.
Npr. Holtove, Steelove, Sparksa, Kurthyjeve, Quickove, Robertsove ne smem videti. Konsalik je in between. King, Sheldon, Krantzeva, Pearsonsova, Reidova, Connely, Waltersova in Cornwellova pa so že lepo prebavljivi.

Z leti so se mi uprle ‘pocukrane’ verzije, ki sem jih kot najstnica oboževala. Enako velja za film. Strašno me moti, če že po prvih dveh, treh poglavij lahko predvidim konec.

Kaj menite ostali in katera plaža je za vas peščena, katera skalnata?

Lp!

K.

Hehe, dobro vprašanje. Zame je peščena plaža (pa ne tista z drobno mivko, ki zleze v vse luknje:)) ves kvaliteten detektivski žanr, sploh tisto, kar prihaja izpod peresa angleških dam (R. Rendell, E. George, M. Walters). Tudi Mankell spada sem. Čisto soliden chick-lit po mojem piše Marian Keyes, sploh njene kolumne v zbirkah Under the Duvet in Further UTD so zelo priporočljive. Enako velja za Noro Ephron. Humorna dela, kot jih pišejo Paasilinna, Viewegh ali Tribuson, so pa itak že na meji s ‘celino’. 🙂

Kamnita? Vsi predvidljivi ljubiči (vrhunec so psevdozgodovinski, kjer kao močno in pametno glavno junakinjo na koncu nadmudri skrivnostni temni moški) in prisiljeno smešni chick-liti (posebej me živcirata Gaby Hauptmann in Kathy Lette), pa instant duhovnost a la Coelho.

Sama sem odločna zagovornica skalnatih plaž, ampak to že ne sodi sem in se bom ravnala po delitvi, ki jo je uvedla Kerstin …

Na morju ne čutim ravno nuje, da bi morala biti moja knjižna malha izključno žanrska, je pa res, da je v njej nekaj več “lažjih” knjig kot med letom. Je pa res, da s sabo navadno ne nesem non-fiction reči, ker dolgoletne izkušnje kažejo, da običajno ostanejo neprebrane, vsem namenom navkljub.
Od značilne poletne literature, ki pa ne spada v žanrovsko književnost, mi je že dolgo v spominu Osmi poverjenik Renata Baretića.
Letos bi kot št. 1 priporočala Vse je razsvetljeno Jonathana Safrana Foerja. Knjiga izvabi dovolj smeha in pri občutljivejših nemara tudi kakšno solzico, vse skupaj pa začini odličen prevod Alenke Moder Saje.

Ker pa se žanrom ni mogoče izogniti, je pri meni takole:

Po pesku se še najraje najraje valjam v družbi dobrih vohunk v slogu Le Carreja (no, ta si nemara zasluži že kar branje na celini) ali kakšnega Lena Deightona. Če pri roki ni solidne vohunke, zaleže tudi dobra kriminalka.

Na skalah pa bi z užitkom ratrgala zadeve, ki se pretežno in brez premora ukvarjajo s čustvi. Tozadevno sem namreč malce “nerazvita” – nikakor mi ni jasno, zakaj bi se kdorkoli toliko ukvarjal z njimi, kot se brez premora v ljubićih, tudi “kot da” boljših.
Vsekakor imam vedno raje povprečno kriminalko kot še tako dobro “ljubezensko zgodbo”. Da se me tozadevna knjiga kakorkoli dotakne, no, to se zgodi na vsake kvatre enkrat.
Podobna kot Oja ne prenesem knjig, ob katerih naj bi se duhovno razvijala, si krepila samozavest, samospoštovanje … Raje umrem duhovno nerazvita, kot da bi morala trpeti te muke.