Junija sploh kaj beremo???
Ne morem verjet, da jaz odpiram novo temo!
In ne morem verjet, da v teh deževnih dneh nič ne beremo!
Ali beremo toliko in tako vneto, da nimamo časa niti sporočit, kaj beremo?
Alora, jaz sem še vedno pri Lepo je biti guru… vleče se!
Če bi imela na voljo kaj pametnejšega, bi ga že odložila, tako pa … (aaaaa, zdaj mi je potegnilo, zaradi dežja se niti do knjižnice ne odpravimo!)
He he, Bralka, prišla sem “gor”, da bi odprla post z ENAKIM naslovom, pa si me prehitela …
Sebeda beremo, zadnje strani dela Wilfrida Schillinga Strahovalci. Nič posebnega v nobenem smislu; bom prebrala do konca, vendar samo to. Nemčija po 2. svetovni vojni, konec 50. let, stari nacisti so spet prilezli iz lukenj na stare položaje ipd. Temo, ki jo je zastavil, bi avtor lahko bolje izpeljal.
Včeraj začela z Nikolaidisovo Mimesis, po začetnih straneh sodeč je niste hvalili zastonj. Izgleda kot knjiga povsem po mojem okusu.
No, ker pa sem danes iz knjižnice prejela obvestilo, da me tam čaka rezervirani 2. del Gradišnika, in ker ima ta del preko 400 strani, in ker vem, da je najverjetneje ne bom smela podaljšat, sem se zdaj lotila pač nje.
Z mano je zadnje čase hudi slabo, preberem nekaj strani kakšne knjige in jo že odložim. Poskusila sem nadaljevati Neznosno lahkost bivanja (Kundera), ni uspelo, začela nekaj iz zbirke Vrhunci (tako zelo sem zbrana, da niti ne vem, kaj, nekaj je o poletju, pa zelo kratko je, zato sem tudi izbrala), tudi odložila, sedaj berem nekaj mladinskega “ljubezen.si” neke naše avtorice in je simpatično, čeprav imam nekaj pripomb na nepravilno rabo besed.
Drugače pa veliko berem za otroke, sedaj bom še več, ker bomo nekaj časa doma. Prebrali smo Lužo od Pikala in jaz sem se na smrt krohotala, to je pa res ena smešna knjiga. Zanimivo, zelo všeč je bila tudi otrokoma, celo 3 letnici, čeprav je še malo majhna.
Prognoza: slaba, otroške knjige ali pa še te ne, pa službeni spisi v norih količinah (od katerih se sicer nekateri berejo kot napeti romani).
Zadnje čase mi gre branje nekam počasi, s svoje običajne norme dveh-treh na teden sem zdrsnila na eno. Bo že boljše. Po Dvorcih iz orehovine, ki so se proti koncu res že malo vlekli, je zdaj na vrsti Zgodovina traktorjev v ukrajinščini (ki sem jo po prvih par straneh imela za humorno, ampak to sploh ni – je pa boljša od pričakovanj!) in Vieweghova Igra na izločanje.
Ekola, če ne beremo, pa pojdimo poslušat:
Spoštovani,
ob izidu dveh del pisatelja Marka Švabića, knjige Šund roman ter ponatisu kultnega dela Sonce sonce sonce, vas z veseljem vabimo na literarni dogodek, ki smo ga poimenovali
MARKO ŠVABIĆ IN NJEGOV ČAS.
O obdobju modernizma, študentskih gibanjih in ostalih dobtinicah, ki jih je nosil čas, v katerem je pisatelj ustvarjal, se bodo pogovarjali gledališki režiser Dušan Jovanović, novinarja ter publicista Goran Schmidt in Igor Vidmar, pesnik Tomaž Šalamun in avtorjeva hči, Lejla Švabić.
Pogovor bo vodil Mitja Čander.
Dobimo se v torek, 12.6., ob 20. uri na letnem vrtu Društva pisateljev Slovenije (Tomšičeva 12). V primeru slabega vremena bo prireditev v Jazz clubu Gajo (Beethovnova 9).
Vljudno vabljeni!
Študentska založba
Houellebecq, Michel: Osnovni delci
( tale priimek sem moral kak copy-paste)
Film se mi je zdel dober, pretresljiv, kot običajno je knjiga še bistveno boljša oz. da možnost mnogo globjega vpogleda.
Ne vem, če se je o Osnovnih delcih tu gor že pisalo. Sem nekje na prvi tretjini in se mi vsekakor priporočanja vredna. Ena tistih knjig, kjer se človek ob posameznih odstavkih ustavi in si želi, da bi si jih dobesedno zapomnil.
Končal roman gospoda, ki ne pozna tipke enter – Saramago, The Double. Korajžna tema: tip, ki se sooči s svojim popolnim dvojnikom. Brez patetike, običajna saramagovska pripovedna distanca z običajnimi izletavanji levo in desno, ampak nemoteče. Kar nekaj presenetljivih obratov, še posebej v zadnji tretjini, ko je vsega skupaj že skoraj preveč.
Človek v bistvu ne bi smel prebrati več kot enega Saramaga na leto.
Ker ne bi omenjala tukaj že večkrat priporočenih naslovov (marsikateri od njih mi je spet sprožil tako pogrešano branje v jutrih in večerih), naj napišem le, da so v knjižnici spihali prah iz štirih knjig dveh delov Dumasovega Grofa Monte Cristo. Neglede na to, koliko vode preteče od zadnjega branja, včasih morda na prvi pogled nepomembna pripomba sproži, da ponovno pobrskaš po knjižničnih policah starih izdaj.
Iz čistega sebičnega užitka sem (samemu sebi) prebral Preglove Bojne zapiske mestnega mulca, in res, Pregl me še sedaj fascinira s svojim stoodstotnim smislom za humor. Neverjetno. Svetovni kaliber.
Posledično sem ob Gašperju tavečji smrklji (6,9 let) začel prebirati še po kakšno zgodbico iz Priročnika za klatenje. Zanimivo, da povsem dojema, za kaj gre, pa četudi so stavki preglovsko zaviti in puščajo več dvomov in namigovanj, kot bi človek mislil, da jih lahko otroška možganska celica v miru prebavi. Krasno. Čas branja porabiva tudi za to, da diskutirava o fizičnem nasilju nad otroki, saj pri Preglu mame – v duhu zlatih sedemdesetih let – dokaj aktivno vrtijo kuhalnice v smislu prašenja zadnjic. Koristno. Diskusija, namreč.
Prebral Bog kot zabloda; kar zadovoljen, čeprav se mi zdi, da se Dawkins na koncu že kar preveč ukvarja z zadevami, ki so hvaležna žrtev politike (splav, pedofilija). Humorno, ne znam pa si predstavljati, kako Dawkinsa prenašajo verniki. Nasplošno se mi zdi, da poglavja, ki se ukvarjajo z vprašanjem, zakaj je treba biti dober, ne morejo škoditi skoraj nikomur.
Na koncu teh črev pa še poslastica, ki mi je v knjigarni kar skočila v roko: Cormac McCarthy, The Road. McCarthyja se doslej ne bi dotaknil niti z dolgo palico (tako kot DeLilla, ki se ga bom lotil zaradi Katje10 :-), še posebej ne, ker je dobil Pulitzerja 2007. Ampak tematika! Praktično sodni dan, uničen svet, oče in sin na poti na jug skozi sivino in opustošenje. Na prvo žogo se mi zdi prijetna mešanica Kingove The Stand in Oryx and Crake Margaret Atwood. Prvih dvajset strani je prava pesem.
@Toro: da me potem ne boš s kuhalnico … 😉
Kot rečeno, Cosmopolis me ni fasciniral kot celotno delo, le sem in tja je zabrenkal na nekatere od mojih čudaških strun. Ponudil mi je nekaj izhodišč za razmislek & posledično klepetanje z dragim. No, navsezadnje pa to spet ni tako malo. Mah, kaj jaz vem …
@Katja10: Mislim sem pogledati za Belim šumom, ob priliki seveda. No liability, itak 🙂
Lp vsem skupaj..
Trenutno se ukvarjam z Jutranjim sprehajalcem od K.Koviča, mi je všeč, ko ima večkrat miselne preskoke, kot jih ima vsakdo od nas skoraj vsak dan in o tem bi lahko mnogo napisal ali govoril, kakorkoli že…
Sicer pa me čaka še Ženski kupe, tisto si šparam za pred spanjem.
Naj povem, da grem dostikrat na forum in si za mesece nazaj ogledam aktualne trenutno brane knjige in do sedaj so bile še vse užitne…
če ima kdo še kak predlog pa kar na dan z njim!
Lahko noč!Pa eno knjigo za pomoč!
Oblomov, Oblomov, meni ga ni uspelo prečitat v dveh dosedanjih poizkusih; prvič sem se ga lotil pred ene dvajsetimi leti; takrat mi je uspelo prebrat spremno besedo (CZ, Zbirka Sto romanov, mehka izdaja) in slabo četrtino sicer zlo obilnega romana; drugič pa ene deset let zatem; takrat sem zmogel dobro polovico, nato pa obupal, spominjam pa se, da sem si takrat obljubil, da bom v tretje roman prebral do konca. Mogoče je zdaj (deset let zatem) prišel čas, da izpolim obljubo.
Kakšen je pa kaj Binkoštni torek? A je za kej? Ko bo nekoč tako daleč se je meni zdel zelo zatežen, pravzaprav mi je kar malo obležal v želodcu. V ločenih spalnicah (spati s svojo ljubico) me pa (zaenkrat še) prav nič ne mika.