To je zame vedno tak fin dogodek, ravno včeraj sem bila … Grem samo vsakih šest tednov in si naberem kup knjig (zato moji nakupi neprebrani čakajo, da jih pogoltam na morju).

Najprej si doma natisnem datoteko z imenom Za v knjižnico.rtf. Potem pobrskam za dvema trdnima, orjaškima vrečama: prva je neka “eko” in vanjo spraviš celega hudiča, ne da bi se strgala. Druga ponosno nosi naslov “Splošno-izobraževalna knjižnica Kranj” in sem jo sunila mami. Za rezervo vzamem še eno vrečo “najboljšega soseda”. Megalomansko, kaj?

V knjižnico – če je možno – hodim med tednom, ko je prazna kot zdravstveni dom v času poletnih dopustov. Petki so namreč v Otonu Župančiču grozni, v soboto sploh še nisem bila – si ne upam. Ob petkih namreč prihajajo horde najstnikov s kupi cedejev in devedejev, pa družine z vreščečimi “sončki”, še večje horde običajnih bralcev, oblegani knjižničarji so tako rekoč nedosegljiva bitja, vsi pa smo živčni in hočemo v petih minutah vse. Skratka, sreda rules.

Ko vrnem stari kup, se začne najlepše. Pol knjig vzamem s seznama, druga polovica pa so “naključni” biseri, ki jih odkrijem kar tako, med brskanjem. Če ravno dela Veronika, sledi nujen klepet o zadnjih prebranih knjigah – in seveda vzamem še nekaj knjig po njenem nasvetu.

Vsem, ki radi berete malce “resnejše” knjige in hodite v Otona Župančiča: toplo priporočam, da se seznanite s knjižničarko Veroniko. Odlično vam bo svetovala!

V novi knjižnici se še nisem navadila na nenehne vožnje z dvigalom – to imajo tukaj, ono tam, po tretje je treba tja … Malo zoprno, če nimam časa, sicer pa kar gre. V oddelku s “teorijo” se še ne znajdem povsem … Ampak treba je priznat, da se v tej knjižnici lažje diha, nič več se ni treba ves čas zaletavati v druge bralce, to pa tudi nekaj šteje.

Aha, še družabnost: v knjižnici namreč obvezno srečam kakšnega frenda. Tokrat je to Ludvik – dovolil mi je objavo imena na tako javnem mestu, kot je naš forum, saj je igralec in mora vendar skrbeti za svoj imidž in redno pojavljanje v medijih, ne? 😉 Poznava se celo večnost, vidiva pa bolj poredko. Sledila je kava v Slamiču, razprava o knjigah, filmih, ki so v snemanju … Potem sva se posvetila – neuspešnemu – ugotavljanju, kje sva se pravzaprav spoznala (osumila sva AGRFT, nekdanjo Kavo alias Art Caffe in en sinhro studio). Potem sem se otovorjena spustila v Kiberpipo na predstavitev knjige Kako brati Jaka Racmana.

Eto, tako hodim v knjižnico jaz – pa vi?

Hm, hm…ni tako pestro kot pri tebi :-). Kadar pridem s svojima “sončkoma” – btw. v naši knjižnici je vreščanje prepovedano :-), itak ni pravega užitka. Sreča je, ker ponavadi precej prejšnjič sposojenih knjig tako ne preberem in takrat ponavadi zase ne vzamem nič, temveč skupaj brskamo po otroški literaturi. Kadar sem sama pa tudi vzamem samo knjige iz Seznama. Ker še dolgo ne bo izčrpan in ker tudi mene čakajo doma kupi kupljenih neprebranih knjig, trenutno ne občutim kakšne hude potrebe po brskanju in odkrivanju biserov. Ker je pač Seznam zaenkrat še neizčrpen vir biserov. Tako v glavnem zadostuje, da počasi in z užitkom pregledam “reklamne” police (najbolj branih knjig) in tam poberem, kar najdem. Če je res suša, grem po tisto z liste, kar ni več tako aktualno, med police.

Tudi jaz ponavadi srečam koga poznanega, klepetam pa v knjižnici ne prav rada, ker mi gredo ljudje, ki postopajo med policami in delajo dren, rahlo na živce. Pa tako nočem občasno sama postati eden od njih :-). Naša knjižnica pač prav velika ni, pa tudi med tednom popoldne ni nikoli prav prazna. Pravilo o klepetu prekršim le takrat, kadar srečam učiteljico slovenščine iz OŠ, ki je tam pač v službi in je ne morem zvabit na klepet ob kavici. Do nedavnega pravzaprav ta vrsta klepeta niti ni prišla v poštev, saj blizu knjižnice res ni bilo lokala v katerega bi človek želel vstopiti. No, odkar se je odprl Egoist, pa pade kdaj tudi kakšna kavica :-).

Hodim v knjižnico Šiška, ki je čista katastrofa.Sicer ne po založenosti, ampak po natlačenosti in nepreglednosti. Menda jo bodo preselili nekaj sto metrov višje, kjer zdaj gradijo neke bloke. Upam. Med nekaterimi policami se sploh ne da obrnit, nekaterih knjig sploh ni in jih ne najdejo tudi knjižničarke, če jih prosiš za pomoč. Tako da grem tja bolj dopoldne, ko ni nikogar in si sam preučim na cobissu, kje je kakšna knjiga. Malo me jezi, ker kljub članarini, človek ne dobi, kar od knjižnice pričakuje. Saj se ne jezam na knjižničarke, tudi one ne morejo fizično raztegniti prostora.
Tolažim se s tem, ker sem vpisan tudi v OHK na filofaksu, kjer lahko dobiš marsikaj.

Knjižnico, ki je od doma oddaljena dober kilometer, obiskujem najraje peš in s knjigami v nahrbtniku. Nasploh se pri izposoji raje odločim za manjše število knjig – pa zato številčnejše obiske. Ker: knjižnični prostor zares diši po dobrem branju. In čisto drugačno je tisto popoldne, ko zasedem enega od stolov, saj je to znak, da bo moj obisk namenjen predvsem raziskovanju neznanega. Sicer pokramljam s knjižničarko, znanci, ki jih v tistih prostorih srečam. A vendar moj čas med tamkajšnimi policami ne terja pretirane družabnosti.

Kadar me Cobiss-ova informacija napoti v knjižnico, ki ni moja matična, se z listkom ustavim neposredno na izposoji in pustim, da mi knjige poišče kakšen od tamkanjšnih zaposlenih. Ker so to lokacije, kjer je parkiranje problematično, sem nekako časovno omejena – s tem izgubi tudi brskanje za neznanim svoj čar.

V knjižnico gremo vsaj enkrat na 14 dni, če ne pogosteje. Ponavadi se odpravimo kar vsi štirje. Za knjige imamo dve lepi (in seveda močni in dovolj veliki) platneni torbi, ročno delo moje mame.
Ker je zraven knjižnice veliko igrišče, pa tudi v knjižnici kar prostoren kotiček z igračami, se otroka zelo veselita naših “izletov” v “mesto” (približno 12 km od našega doma).
Tamali se takoj zapodi v igralni kotiček, hčerka pa v oddelek s poučnimi knjigami. Možu (ki bere samo strokovno literaturo in knjige o osebnostni rasti itd., ki jih jaz sovražim) prepustim varstvo otrok in se odkradem v oddelek z leposlovjem. Najprej prečekiram “izposojevala
ni” pult, kjer so ponavadi razstavljene knjižne novosti slo. avtorjev, nato stojala s predlogi knjižničark (tam so ponavadi nominiranci za kakšne nagrade), pa voziček s hiti (zadnje čase je izropan, se vidi, da so nekateri že na dopustih).
Če še nisem dovolj otovorjena, grem potem križarit med police in povsem naključno iščem. (SEZNAM – z velikimi zato, ker je res obsežen – ponavadi pozabim doma)
Pogosto med križarjenjem res odkrijem kakšen biser (tako sem prišla tudi do nepozabnega Šolskega zvezka).
Če je v službi moja najljubša knjižničarka, jo prosim za kak namig, včasih tudi jaz njej kaj namignem.
Potem se začne napornejši del (hvalabogu sta otroka pozabila na izlete v prvo nadstropje, kjer so DVDji, ta del je bil pa res naporen); spraviti otroka IZ knjižnice, ko pa je še toliko knjig za pregledat!!!
Potem se nekako pogodimo in se za nagrado najprej ustavimo pri avtomatu za napitke in si skuhamo kakav, potem so pri izposojevalnem pultu na vozičku lepe ali nove slikanice in knjigice, ki si jih moramo nujno sposoditi (ali kot reče tamali: Mama, kupimo?”) poleg že nabranih.
Ko končno odpravimo pri knjižničarkah, nam pot presekajo še WC (je tako fino, ker imajo majhno wc školjko za otroke) in razstave izdelkov otrok iz šol v okolišu.
V avtu je potem blažen mir, tata vozi, ostali pa listamo in preiskujemo nove pridobitve.
(Redko se zgodi, da grem v knjižnico sama. Ampak bo bolje, bo!)
Enkrat mesečno se zapodimo še v potujočo knjižnico, otroka pa nosita domov še knjige iz šolske knjižnice (vrtičkarji gredo tja enkrat mesečno, prvošolčki pa že kar samostojno, ko jim paše)
Predstavljajte si zmedo, ko ugotavljamo, katera knjiga je iz katere knjižnice!

Zadnje čase sploh ne. Čeprav se mi kar trga od pomanjkanja. Februarja mi je namreč potekla članarina, in ker sem bila ravno sredi nekih zahtevnih projektov, je nisem plačala. Da jo bom, ko bom imela spet čas brati. No, prejšnji teden pa me pograbi silna želja po branju in zavijem v Knjižnico Bežigrad. Stopim skozi vrata, grem mimo izposojevalnega pulta in že kar vidim čez celo knjižnico. Kot vsako leto je spet čisto vse izropano. Tako da sem se samo obrnila in šla z dolgim nosom domov. Članarine seveda nisem plačala.

Zanima me, katero knjižnico v Lj mi predlagate, da bom dobila sploh kakšno pametno knjigo, tudi čez poletje. V Bežigrajski moraš že čez “zimo” imeti srečo, da najdeš kako uspešnico ali novejšo knjigo na voljo, čez poletje pa je to mission impossible. Šišenska mi je sicer najbližja, vendar je natlačenost res katastrofalna. Kdaj pa jo odprejo na novi lokaciji?

Ja, iščem novo knjižnico. Kakšen predlog?

Jaz moram reči, da sem bila lani čez poletje prijetno presenečena, saj se je (razen morda tja do prve polovice julija) – očitno zaradi večje frekvence ne le odnašanja ampak tudi vračanja knjig – pri nas čez poletje dobilo marsikaj, kar se prej celo leto ni. Mogoče sem imela samo srečo, ne vem… V glavnem, hodim v Prežihovega Voranca (Vič).

@Diwali: Oton Župančič je kar okej, zdaj je prostora veliko. Nobenega butanja ob druge obiskovalce več … Tudi čez natlačenost se ne gre pritoževati, ker imajo veliko knjig, za katere ni zanimanja, spravljenih v skladišču.
Lahko pa poskusiš s kakšno bolj “eksotično”, manjšo knjižnico. Že nekajkrat sem knjigo, ki je bila v OŽ izposojena, dobila v Knjižnici Poljane. Ne vem pa, kako je ta knjižnica založena; nisem je še “fizično” obiskala, ker mi takšne knjige na sobotno kavico prinese frendica, ki tam dela. Razkošje, ne?
“Hiti” pa so najbrž izropani povsod – zelo dvomim, da jih kjerkoli lahko dobiš drugače, kot da kakšnega iztrgaš iz rok obiskovalcu, ki ga ravno vrača. Mislim, da je rešitev v tem, da začneš pozimi brati “poletno” literaturo, poleti pa se poglabljaš v “velike”, večne teme … 😉
Sicer se pa res izplača izogibati petkom – vse druge dni so knjižnice veliko prijaznejše, včasih skoraj prazne.

@Bralka: tudi jaz sem Šolski zvezek našla naključno, z brskanjem. Moja najboljša najdba zadnjih nekaj let.

Tudi jaz grem v knjižnico najraje sama in z nahrbtnikom, ki je kar velik, saj lahko naenkrat, če niso res špehaste, nesem domov tudi deset ali več knjig. Sicer grem pa kar pogosto, ravno jutri se obeta še en obisk. Pri meni je to dan oz. del dneva, ko sem tam samo jaz s svojimi mislimi, raziskovanjem-kot sem prebrala pri nekaterih, je najbolje knjigo najti ravno na tak način, saj vedno najdeš kak biser;))
Do pred kratkim, ko sem na faksu naredila še zadnji izpit, se je moj obisk knjižnice vedno končal s tem, da sem domov poleg knjig za študijske potrebe ( zgodovina), nesla še knjige za zabavo, dušo in sprostitev. zame je to užitek, da se zleknem ob dobri knjigi, pred spanjem…včasih je kakega odlomka deležen še moj partner…Sem že malo zašla s teme…

Ko odhajam, ponavadi vzamem še nov izvod revij Premiera in Bukla ter pogledam kakšne so knjižne novosti.
Naša knjižnica na Notranjskem je pohvale vredna, saj sem marsikatero novost v roke dobila še sveže plastificirano ( ovitek) iz rok moje najljubše knjižničarke Mateje.
Doma pa sem kot mali otrok, ki komaj čaka, da se začne igrati s svojo novo igračo…pri sedemindvajsetih letih!

Hm, hm, pri nas je Šolski zvezek še vedno na polici najbolj branih knjig. Sem že rekla, da je izbor naše knjižnice na teh policah vse pohvale vreden :-)?

In ja, “hite” je res veliko lažje dobiti v manjših enotah matičnih knjižnic, jaz sem se enote Grba že lepo navadila :-). Bi pa rekla, da za poletje to velja dosti manj kot sicer.

Jaz imam do svoje knjižnice 10 minut peš. Ponavadi grem tja zvečer, ko pridem iz službe ali pa v soboto pozno dopoldne – z nahrbtnikom. Preden se odpravim, grem na internet ter si pogledam, katere od knjig z mojega Spiska so proste za izposojo, potem šc! hitro pot pod noge 🙂 Pozimi sem v knjižnici ma v bistvu enkrat na teden, zdaj pa se je to že podaljšalo na enkrat mesečno… Ker službeno kar veliko potujem v tujino, mi potem zmanjka časa še za branje. Tu pa tam si kakšno knjigo nesem s seboj, a vedno ostane nedotaknjena… Si raje kupim kakšno novo.
Gnečo v knjižnici tu pa tam “opazim”, sicer se pa kar ne dam motiti in si izborim svoj prostor. V eni roki imam listek s seznamom, v drugi pa nabrane knjige. Zdaj pred poletjem, ko imam manj časa za branje, sem se odločila, da bom vzela manj knjig, pozimi jih tam nekje do 4. Eno do dve s seznama, ostalo pa po trenutnem navdihu s polic.
Klepetanja med policami ne maram, glasnega govorjenja tudi ne, ker moje že tako zbegane misli, kaj od vsega, kar se mi ponuja, bom vzela, potem še bolj zmede… Kakšne super popularne knjige so itak izposojene, tu pa tam se do njih da priti v kakšnih “podružničnih” oz. podeželskih knjižnicah, čeprav se še nikoli nisem spravila do tja. Si raje vzamem kaj drugega, kar je tudi dobro oz. odlično…, pa ni ravno najbolj vroča roba.
V glavnem, obisk knjižnice mi je en poseben dogodek, nekaj, kar naredim popolnoma sama, moja intima – hrana za mojo dušo.

V knjižnico, ki je v mojem primeru žepne velikosti (enota Grba), če se le da vpadem bliskovito, potisnem smrklji proti otroškemu oddelku, kjer takoj padeta v trans, sam pa na hitro pregledam novosti in pograbim kakšno obetavno zadevo, ki štrli iz polic, ki jih itak poznam na pamet. Vmes je seveda treba prestopiti kakšne otročičke, ki vrešče tekajo v krogih, ampak to človek pač vzame v zakup. Grba konec koncev le ni NUK. Zginem, če se le da izpogajati s smrkljicama in ženo, najraje prej kot v desetih minutah.

Ampak knjigarne, tam je pa čisto drugače! Tam pa v zenovskem duhu padajo usodne odločitve! :-))))))

Saj ne morem verjeti – kar trije molji da smo v naši mali Grbi? Predlagam, da se zmenimo za kakšno razpoznavno znamenje ob obisku, npr. rdeč nagelj v gumbnici, ali zimzelen za klobukom. Pravzaprav – zakaj si ne bi povedali kar imen otrok, itak jih imamo vedno na jeziku, največkrat v kombinaciji s ‘Hej!’, ‘Pusti!’, ‘Ne!’ ali ‘Tiše!’. :)))

Evo, jaz sem bila z mojim ‘sončkom’ (včasih je bolj senček ali že kar dežek) tam ravno včeraj. Imava ustaljen obred: med potjo (dolgo celih 300 m) se ustaviva v Mercatorju, kjer si vedno izbere želejasto liziko. Do bloka, v katerem je knjižnica, grem jaz po stopnicah, on pa po klančini (nazaj obratno). Ko vstopiva, se potomec loti preučevanja omare z risankami, jaz pa prečekiram novosti (hrbte znam na pamet, zato takoj uočim nove). Ko malemu dopovem, da lahko vzame samo tri risanke naenkrat (od katerih imamo vsaj eno že doma), greva skupaj do otroških knjig, kjer izbere nekaj zase in nekaj za sestrico. Včasih mu kakšno preberem kar tam. K pultu greva vsak po svojem prehodu, jaz med potjo kaj snamem po trenutnem navdihu. Sonček je pri pultu vedno prvi in vpije: Mami, dokaznico! Večkrat kot ne plačava še zamudnino (zaradi risank), nato odpujsava domov. Mojster me hoče nažicati za še en obisk Mercatorja, a se ne dam. Včasih pa kupiva kakšno sadje pri Albancu. Včeraj se je sine prvič peljal brez koleščkov in vse kaže, da bo pot odslej bistveno krajša.

Tole z imeni otrok ni dobra ideja. Grbo si jaz VEDNO privoščim sama. Poleg bližnjega Mercatorja je pri nas dodatna nevarnost še videoteka, ki je sicer “naša” videoteka, kar otroka prav dobro vesta. Kot tudi to, da imajo tam precej več izbire kot v knjižnici…to, da je treba v videotki plačat, pa pač ni njuna stvar :-). Tako da rajši nageljček, Oja.

Okej, Enka, pa nageljček. Uf, kakšen praznik je, če mi uspe tja priti solo!