J. Franzen: Popravki – še kdo?
Torej: končujem knjigo, ki je menda prva “družinska saga”, ki mi je šla v slast. Ker si je nedavno nekdo zaželel, da knjig ne bi samo naštevali, ampak o njih tudi spregovorili, se mi tale zdi kot nalašč za takšno početje.
Najprej (prijetno) opozorilo: zadevščina šteje skoraj 700 strani. Pri slabi knjigi je to groza, pri takšni, kot je tale, pa nepopisna radost. Začela sem s slovenskim prevodom in pozneje presedlala na izvirnik.
Skušala bom ne povedati preveč, ampak samo prikazati osnovni duh:
Zgodba govori o ameriški družini tega časa – družina kot družina pač. Kot v vsaki so v njej različni modeli:
1. Začnimo z že kar pretirano vitalno mladoupokojensko mamo, značilno predstavnico nove rase mladostnih starostnic. Ki s svojo živahnostjo znajo parati živce vsem okrog sebe, ki nadzirajo vse okrog sebe, ki se ne ustavijo niti za hip … Ki so ves čas v akciji, akciji, akciji. Skratka, tip ženske, ki povsem miroljubnega človeka lahko spravi v morilsko stanje. 😉
2. Do dna zavrt oče z alzheimerjevo, nekdanji inženir, analen tip, ki se mu življenje izmika pod nogami …
3. Hčerka, fenski kuharica, ki se ne more odločiti, ali je hetero- ali homoseksualka, uspešna in s kaotičnim osebnim življenjem.
4. Klasičen uspešniški bančniški sin, s klasično prazno družinico, podobno kot oče se je znašel v zakonu z nenehno migotajočo mladostno soprogo in podobno kot oče išče nekaj trenutkov MIRU. Kljub pološčenemu videzu v globoki depri.
5. In za konec še klasičen luzerski sin. Začel dokaj uspešno akademsko kariero, ki se sesuje zaradi aferice s študentko, odslej pa mu gre le še navzdol. Preživlja se kot honorarni korektor njegov zaščitni znak pa je, da mu vse polzi iz rok – odnosi, denar, samozavest …
Vse to je čisto dovolj za luštno vretje in brbotanje odnosov, čisto dovolj za zanimiva dogajanja v junakih. Vse skupaj prekriva tesnoba, ta endemija zdajšnjega trenutka.
Pisanje je mucho privlačno: kalorično, “sodobno”, berljivo, in vendar nikakor ne banalno. Neodložljivo.
Toplo priporočam vsem, tisti, ki ste pa že brali, pa kar še kaj dopišite in me popravite …
Imel sem srečo, da sem Popravke dobil v knjižnici takoj po izidu. Očitno so se drugi ustrašili tega obsega in je knjiga samevala na polici in kričala vzemi me, vzemi me.
Torej, prebral sem jo na dušek, 700 strani se je bralo skoraj samih, karakterji so odlično opisani, tudi zgodba je ravno prav zabeljena, da ohrani ravnotežje med berljivostjo in obloženostjo z nenavadnimi situacijami, liki in detajli.
Prebrala pred kakimi tremi leti, čeprav ne čisto na dušek (vmes me je zavrlo po mojem pretirano podrobno opisovanje očetovih poslov). Kljub temu je stvar odlična, res pravi veliki ameriški roman, ki pa ni simptomatično ‘prevelik’ v smislu preširoke panorame likov in dogajanja. S Katjinimi opredelitvami se strinjam, dodala bi še nekaj odličnih stranskih likov, npr. Denisino (hčerkino) ljubico s poudarjeno mazohistično noto (v stilu ‘za vse sem vedno kriva jaz’), pa njenega moža, ki je podoben ‘lulek’. :))) Priporočam vsem.
@Oja: hecno, tudi meni gredo podrobnosti, kadar so pretirane, na jetra, tukaj sem pa zlahka šla čeznje, še fotrove biznise sem prenesla.
Mene je malce dolgočasilo edinole opisovanje družinskega drevesa mazohistične ljubimke, pa čeprav količinsko sploh ni obsežno, menda šteje nekaj strani. Drugo sem pa goltala – pojma nimam zakaj.
He he, morda tale Franzen morda odgovarja na kako našo skrito željo po “klasičnem” branju ali kaj?
Zdaj s Popravki posiljujem še dragega 😉
Saj to je point – ne toliko “kaj” kot “kako”, vsaj po mojem mnenju.
Motivi in teme se pač ponavljajo, temu je težko ubežati.
Ampak tema je lahko še tako zdrajsana – če je stvar dobro napisana, to prav nič ne zmoti. Lahko pa je tema deviško nova, pa ji nič na svetu ne bo pomagalo, če je knjiga zanič napisana.
@Bralka: tudi mene je – še dobro, da je samo “na papirju” … 😉
@bralka: tudi mene, kar stresla bi jo za kravatlc 😀
Kitty
Končala. Všeč.
@Katja: za Garyja sem tudi jaz kar nekaj časa mislila, da je navaden drekec, ampak bolj zaradi tega, je na koncu pač le poskrbel, da bo nekaj zaslužil in ker je ostal z ženo, ker mu je bilo to pač najlažje.
V odnosu do staršev se mi (po osebni izkušnji z alzheimerjem), žal, niti ni zdelo. Na splošno, v posamični epizodi mogoče res.
In ja, zadnji stavek je kul 🙂
Kitty
@Kitty: pardon, s to oznako sem imela v mislih Denisinega soproga.
Čeprav tudi tega božičnega gnavljenja, bogato podprtega s čustvenim izsiljevanjem, ne cenim preveč – pa alzheimer gor ali dol. Navsezadnje je imel Gary še veliko opraviti v svoji družini … No, ampak to so itak nerešljive zadevščine, ki se non stop pojavljajo v vseh družinah – v tej ali oni obliki in ob tej ali oni priložnosti.
Ne morem reči, da me je tukaj kaj dolgočasilo, res ne. In opis družinskega drevesa Robin me je kar pritegnil, mogoče bi bil dober začetek za nov roman…
Najbolj pa me je nasmejalo, kako je Gary od mame zahteval vračilo za vsak nakup zanjo oz. za očeta…
Pa še eno asociacijo sem dobila, čeprav mogoče sploh ni nobene povezave, a če se prav spomnim, ima tudi familija v romanu HIša na ulici oblakov (ali nekaj takega) priimek Lambert… in tudi ta roman mi je bil zelo všeč!
se popolnoma podpišem pod Katjo, Tora in Iztoka.
Knjiga je v bistvu seštevek samih neprebavljivih elementov: brez dogajanja, detalji … ampak v tej franzenovski kombinaciji delujejo tako sveže, tako izjemno berljivo. Karakterji so izdelani tako neprisiljeno, ampak tako plastično in mojstrsko.
Je pa tudi mene ves čas nervirala Garyjeva žena, še sploh ko je na koncu celo malega Johana (morala sem:-)) zmanipulirala, da ni šel na obisk k babici.
Knjigo je naposled prebrala še moja mama – seveda javka nad roko, ker tudi ona ne zna brati drugače, kot da knjigo moli v zrak …
Mama ni članica foruma, vseeno pa je rekla, naj objavim njeno mnenje:
Moram povedati, da se mi knjiga “Popravki” vse bolj dozdeva kot odličen roman. Tako je zapopadla današnji čas in hkrati pokazala, da je sleherna demokratična dežela s svojim načinom življenja, razmišljanji, stremljenji … samo del globaliziranega sveta – v vsakem pogledu in na vseh področjih. Knjiga je tako napisana, da Jonathana Franzena lahko vsaka “demokratična” dežela vzameme za “svoga” pisatelja. Mislim, da je knjiga tako dobra tudi zato, ker pisatelj piše tudi na osnovi lastnih izkušenj. “Odpustim” ji, da ima toliko strani.
Po priporocilih KM imam Popravke doma ze vec kot teden dni, vendar se prebijam skoznje neobicajno pocasi in s precejsnjim naporom – glavni razlog je po mojem to, da se mi zdijo vsi karakterji neznosno zoprni (podnaslov knjige bi moral biti Patoloski narcisizem za telebane), slog knjige pa tudi ni ravno po mojem okusu.
Glede na to, da mi Irving tudi svoje case ni potegnil, potem sem pa na lepem cisto “not padla”, jim bom dala se nekaj dni “benefit of doubt”, potem jih bom pa vrnila, da bodo na razpolago potrpezljivejsim, modrejsim ali bolj izkusenim bralcem.
lp, proxima