Ali iščete junakom iz knjig igralce za film po knjigi?
Ali kdaj razmišljate, kdo bi lahko upodobil določenega junaka iz knjig na filmskem platnu?
Ali mu celo med branjem knjige pripišete kakšen znan obraz?
Če vidite film, posnet po določeni knjigi, se strinjate z izborom igralcev ali bi izbrali drugače?
Film po knjižni predlogi – je sploh lahko tako dober ali celo boljši kot knjiga?
S tovrstnim “kastingom” se nikoli nisem ukvarjala oziroma sem si vedno sama v mislih oblikovala videz lika. Navadno te podobe niso slonele na znanih igralcih, čeprav sem jim nemalokrat dodala kako potezo ljudi, ki jih poznam.
Nad filmi, posnetimi po knjigah, sem bila že tolikokrat razočarana, da sem jih bolj ali manj prenehala gledati. Pa to ne pomeni nujno, da je film slab; predvsem to, da se režiserjevo videnje knjige največkrat ne ujema z mojim.
Povrhu v dve uri filma ne moreš stlačiti vsega – in to je velik problem tovrstnih del. Enkrat sem sodelovala pri gledališki predstavi, ki smo jo delali na osnovi knjige, in že v štartu smo se vsi zavedali, da je to veliko težje početje, kot če dobiš v roke navaden scenarij. Kaj vzeti, kaj vreči ven, kaj poudariti in česa ne, kaj zgolj nakazati … Eden bi to, drugi ono … Frka. In obenem moraš poskrbeti, da bodo od dela imeli kaj tudi tisti, ki knjige niso prebrali (tudi to povzroča težave).
Še najvarnejša varianta je reinterpretacija – in običajno se najbolje obnese, vsaj v gledališču. (V tem hipu mi je padla na misel super predstava “Gertrude Stein” Vlada Repnika izpred nekaj let, s še boljšo glavno vlogo Borisa Mihalja.
Zadnji tovrsten film, ki sem ga šla gledat, je bil menda Ure po Virginii Wolf. Sama nikakor ne bi zasedla Kidmanove, ampak presenečenje, se je obnesla. Ta film mi je bil še kar. Ampak spet ne “tisto”.
Menda je super film Peklenska pomaranča, ki je bil nedavno kratek čas na sporedu v Kinoteki, a sem bila prav takrat bolna. Ga je kdo od vas videl?
Jaz sem Peklensko pomarančo gledala davno, davno. Samo sem bila v obratni situaciji, najprej sem gledala film, potem brala knjigo. Pa bi si vseeno upala reči, da je film ujel duh knjige. Na pamet mi pade še en film, s katerim sem bila (skoraj) zadovoljna v tem smislu: Zadnji odcep za Brooklyn.
Za vse ostalo pa: natanko tako, kot je napisala Katja10.
O Peklenski pomaranči ne vem nič, se pa načeloma strinjam z vama. 🙂
Na to vprašanje me je napeljala debata, ki sva jo imeli s prijateljico o nekih “chick lit” knjigah, ki sva jih prebrali, pa sva gruntali o tem, kdo bi glavne junake najbolje uprizoril v filmu ali nadaljevanki. Priznam, da gre meni izbira imen slabše kot njej, da se pa tudi z njenim izborom ne strinjam ravno najbolje, ker ne pašejo tisti obrazi v “moje slike”. Jaz si sliko ustvarim tako po svoje, da tudi tisti opis iz knjige, ki piše recimo o temnih laseh odblokiram, če ne paše v mojo predstavo.
Sicer pa bi med filmi, nastalimi po knjigah, izpostavila Najine mostove in Šepetati konjem.
Igralska zasedba se mi je pri obeh zdela ustrezna, me je pa grozljivo motilo, ker so pri eni dodajali neke kao smešne dialoge, ki, milo rečeno, niso pasali, v eni pa popolnoma spremenili konec, da so iz sicer zanimive zgodbe naredili neko holivudsko skrpucalo.
Osebe si zamislim / naslikam po svoje… pravzaprav, če dobro premislim, niti ne vem dobro, če jim dam kakšno podobo. No, če pisatelj natančno opiše njihovo zunanjost že, če ne, pa ne.
Zanimivo pa se mi zdi, da si kraje dogajanja precej natančno naslikam. Sploh stavbe, prostore, pa kakšne gozdove in travnike … in ponavadi jih povežem s kraji, ki sem jih že obiskala in na katere imam lepe spomine.
In kdaj potem jih tudi podoživljam v sanjah… prostore, pa tudi dogodke.
Na vem, ali pa sem jih kdaj sanjala in so mi ostali v podzavesti in jih potem kak kraj iz literature spet prikliče v spomin.
Če gremo še globje (ja, smo imeli obiske, pa sem spila dva kozarčka) … morda sem jih videla v mojh prejšnjih življenjih…
ah, grem raje spat, da se ne bom preveč zakvačkala…