No, tokrat sem jaz prva: po zadovoljstvu z Merčevim Akacijevim drevoredom sem začela brati White Noise Dona De Lilla. Po dolgem času spet nekaj ameriškega, začetek kar obetaven, lepo zaspan, kot nalašč za virozno slabost + temperaturo, ki me mučita.

si me pa navsezgodaj presenetila s podatkom, da je že april 🙂 Sama sem se lotila Skrite kamere, ampak na 30. strani še ne morem reči kaj več kot: prijetna in sila berljiva knjiga.

vse od Dušana Merca.

prvi april, he, he 🙂

še dobro, da berem KM, sicer bi me danes lahko krepko potegnili, ker ne bi niti pomislila na to, sedaj pa že snujem svojo potegavščino 🙂 Hvala Pilgrim.

kaj je KM?

aha, najverjetneje knjižni molji,
ne pa kmetijska modrovanja,
al pa koledar mesecev
al pa kilometer,
al pa knowledge management,
al pa kulturno ministrstvo,
al pa kriminalka meseca,
al pa …

Aja, ta mesec sem končala s testnim branjem neke sijajne knjige, ki bo izšla še to pomlad. Ker bi to najbrž veljalo za “posredno oglaševanje”, bom svoje navdušenje pristavila šele takrat, ko/če jo bo opazil še kdo drug. Mi je prav žal, saj bi jo sicer z veseljem opevala … 😉

Pilgrim – ;-)))))))))))))))
Katja – glede na to da si mi pocedila sline – a lahko vsaj na mejl?

Sicer pa Skrita kamera je zaenkrat lepo berljiva, a nič blazno posebnega, moti me tudi makedonski besedni vrstni red v nekaterih stavkih.

Heinrich Harrer: Sieben Jahre in Tibet (fajn, že tretjič)
Dominique Lapierre: Mille soleils
Thor Heyerdahl: Kon-Tiki (ne vem takolikič že)
Charles Nichol: The fruit palace

@Katja, dej no!!!! Da se bomo zagrebli v knjižnici za prve izvode!!!

No, jaz se pa opotekavam skozi Prišleke …
Lp,
Chi

Mah, mi je že žal, da sem sploh omenila, pa mi bralsko navdušenje ni dalo miru. Ampak res sem obljubila, da nekaj časa tega še ne bom trosila naokrog. Razumi, Bralka …

Za knjižnične izvode se pa ne bo treba puliti, ker bo knjiga s svojo zajetnostjo odvrnila marsikaterega bralca. 😉

No, saj, če bo izšla še to pomlad, pa bomo ja potrpeli in v času do izida počistili s polic, nočnih omaric itd… knjige, ki še čakajo na našo pozornost.

Prebral Ali Smith: The Accidental. Zgodba o družini, ki jo nenaden obisk spravi na pot sprememb.

V marsičem pravzaprav izjemen roman, najbolj so me presunili različni pripovedni glasovi družinskih članov in spremembe, skozi katere gredo. Sama forma mi je šla najprej rahlo na jetra, ampak v bistvu ni moteča. Ko sem knjigo odložil, sem bil navdušen, sedaj pa se mi vse bolj zdi, da v njej nekaj ni ok. Morda malce stereotipne preobrazbe na koncu, ali kaj vem kaj. Vseeno priporočam, poskušajte zdržati prvih sto strani.

Prebral tudi Niccolo Ammaniti: Ni me strah. Neodložljivo branje, zgodba devetletnega pripovedovalca, ki se sredi nedolžnega otroštva sooči in spopade s skrivnostjo ter svojo vestjo. Izjemno preprost jezik, kar cenim, in lep tek pripovedi. Zdrava mešanica “visoke literature” in kakšnega trilerja, zmoti me le rahlo posiljena fatalnost, ki smo jo že srečali v The Beach in Lord of the Flies. Priporočam.

Ena debela knjiga, ki jo jaz to pomlad čakam, je Igra prestolov 🙂 Izid ves čas prestavljajo, lumpi 🙁

Končala Atlantido, Davida Gibbinsa.

Mja. Sej ne, da ni za prebrat, ni pa ne vem kaj. Še ena v vrsti knjig z deloma zgodovinsko podstatjo, vse človeštvo izvira iz enega kraja itd. Pravzaprav … če me ne bi prevod ven iz ovinkov metal, bi bila prav fina. Tako pa … čisto v redu prevod itd., pa te odnese ven na povedi, v kateri nastopa dvobesedni idiom, preveden popolnoma dobesedno. Ali pa nesmiselno.

Primerno za počitniško branje in za kakšen tak lenoben vikend.

Kitty

“…v kateri nastopa dvobesedni idiom, preveden popolnoma dobesedno…”

Kaj je dvobesedni idiom? Lahko našteješ kakšen primer? Nikdar še nisem slišala, pa bi me zanimajo (ostalim pa opravilčilo za “smetenje”)

@Toro, mislim, a bi bila Ni me strah všeč Enki…
Brala sem jo že pred leti, še vedno jo imam v posminu… najbolj sliko tiste zapuščene bajte…

Mater, ste ekspresni! Po mojem je tole dnevni rekord v številu prispevkov.

In ja, Pilgrim, jaz bi se podobno pohecala. Morda s Sašem Vugo, ki ga je dovolj slikovito opisala K10. :)) V resnici resne bralske podvige ravno sekam z mojo ljubo Barbaro Vine (The Chimney Sweeper’s Boy). Mmmmm!

Še odgovor na zgornje vprašanje: idiomi so stalne besedne zveze. Dvobesedni bi bil npr. ‘dati predlog’, ki se v angleščini glasi ‘make a proposal’. Dobeseden prevod (tj. give a proposal) bi bil večkrat napačen kot ne, včasih tudi komičen (npr. že omenjena šola rib namesto ribje jate). Vsekakor pa je obvladanje takšnih reči nujno za vsakega prevajalca.

Hvaja, Oja!

končujem Rojstvo Venere in Dekle v zelenem….

Bralka, že ob Torovem opisu so se mi cedile sline, zdaj je pa Ni me strah na vrhu seznama za prihodnji obisk knjižnice :-).

Wladimir Kaminer: Ruski disko.

Dovolj tekoče in zanimivo napisana knjiga, da se jo splača prebrati. Meni všečna struktura poglavij, ki je v bistvu vsako zase črtica, pa vendar imajo neko povezavo. Mogoče pisatelj občasno preveč želi biti na vsak način duhovit, kar malo moti. Ma, saj knjiga je tudi duhovita, ampak včasih kar malo “nasilno”. Zame osebno je bila dodana vrednost še to, ker sem se v letih, ko se zadeva dogaja, tudi sama precej smukala po (vzhodnem) Berlinu, zato mi je bilo pisateljevo videnje nekaterih zadev še posebej zanimivo.

Začel brati Andrew Sean Greer: Confessions of Max Tivoli. Za tipa nisem še nikoli slišal, in vendar mi je čeljust padla že pri prvem stavku. Eden izmed najsilovitejših začetkov romana v zadnjih nekaj letih:

Max Tivoli živi svoje življenje na minus prvo potenco, od starosti nazaj, kar je čudovito bizarna ideja, ki bi pretežno večino avtorjev bodisi povsem uspavala ali pa jim dala preveč poguma za pretirano izživljanje. Po nekaj deset straneh je vse še vedno v najlepšem redu, zgodba teče kot švicarska urica, vsaka beseda je na svojem mestu, vsak odmik ima smisel. Hja, pravzaprav lahko gre samo na slabše …

Malce me spomni na Eugenidesov Middlesex brez poskusov družinske sage.