kaj je prav
Jezik živi, besede pa prihajajo in odhajajo… Kar je bilo še čist ok v Pleteršnikovem slovarju, ni nujno čist ok tudi danes.
Govorili smo o besedi, noben lektor razumne pameti pa ne bo ignoriral besede oziroma besedne zveze, ki ima svoj pomen v določenem okolju. In če so pri šahu otvoritve, so pač otvoritve.
Svoje pojasnilo sem ponazorila s primerom, ustaljenim v današnjem knjižnem jeziku.
Lektorjem so najprimernejši in najbolj merodajni, če hočete, poleg drugih virov prav jezikovnonormativni pripomočki.
SSKJ, ki je sicer za določen korpus besed žal že malo zastarel, je v tem primeru jasen. SSKJ je nastajal dolga leta, vse pa se je začelo že davnega leta 1960 in nato nadaljevalo kar hudo dolgo. Že med nastajanjem slovarja pa so jezikoslovci spoznali, da otvoritev ni več najbolj primerna:
otvoriti -im dov. (o) raba peša
Za glagol “otvoriti” se popolnoma strinjam, da mu raba (oz. uporaba 😉 peša in da ga je bolje zamenjati. Sam glagolnik “otvoritev” pa v SSKJ nima nobene oznake:
otvorítev -tve ž (i) glagolnik od otvoriti: otvoritev zborovanja /
otvoritev razstave / otvoritev ceste, nove avtobusne linije
♦ šah. otvoritev igre začetna poteza igre; indijska otvoritev // prireditev ob
slovesni izročitvi česa v javno, splošno uporabo: biti na otvoritvi; na večer
pred otvoritvijo so imeli nastopajoči zadnje vaje
Ima pa otvoritev v tem pomenu res oznako “pešajoče” v SP2001, ampak glede na razmerje v korpusu FidaPLUS (v katerem so sodobna in večinoma tudi lektorirana besedila) očitno brez realne podlage (ne rečem, lahko pač meniš da beseda ni najbolj primerna, da je bolje uporabiti kaj drugega, to je pač stvar okusa; težko je pa trditi, da se v sodobnem jeziku otvoritev na uporablja).
Sploh sem pa vmes razmišljal o tem, da ima otvoritev mogoče dodaten pomen v primerjavi z odprtjem: da je to prireditev ob odprtju nečesa oz. odprtje s prireditvijo. Na odprtju razstave ljudje grejo enostavno pogledat slike, na otvoritvi je pa govor, glasbena točka, narezek 🙂 Bi bilo zanimivo pregledati tistih 7000 zadetkov, če se da izpeljati kakšno pravilo.
Moje prevode (da, sem študent prevajanja) je profesorica oštevala, ker sem uporabil besedo otvoritev. Je rekla, da je to prišlo iz vzhodnih krajev (da, sem Štajer’c).
Meni in ostalim sošolcem (iz vseh koncev Slovenije) se zdi beseda čisto v redu. Sem pa nedavno v televizijskih oglasih zasledil, da se bliža Lidlova otvoritev …
Podobno kot Zvedavec in Filip otvoritev zame deluje za odtenek slovestnejše, bolj pompozno kot odprtje.
V to pravilo se sicer ne mislim podrobneje spuščati, imamo pa primere:
ujma, ujm
žolna, žoln
volna, voln
… …
in zato se meni čisto dobro sliši tudi Vesna, Vesn (ali pa vesna, vesn).
Seveda pa smo že prišli od filma do filema in filemskega sporeda, predvsem v osrednji Slovenji (spet ne bi rad zmerjal Ljubljančanov).
Tu se strinjam s tistimi, ki pravijo, da je preganjanje besed iz jezika na podlagi domneve (ali tudi dejstva, kakor hočete), da gre za hrvatizem, nesmiselno. Je pa to zelo politično. V časih panslavizma smo take besede množično uvažali, danes jih podimo. Jaz sem na tem področju za delno liberalizacijo. Ne popolno, ne pa tudi za zaprtje “trga” besed. 🙂
Naj najprej malenkostno popravim Zvedavčevo navedbo pravila:
samoglasnik se vrine v končni zlog ZVOČNIKOV (l, r, m, n, v, j) + nezvočnikov.
Filip, tvoji primeri so navedbe sklopov zvočnik + zvočnik – film, žolna, volna – zato jih ne gre dajati v isti koš.
Pri vesni npr. imamo pa sklop nezvenečega nezvočnika S + zvočnika N, zato dobimo dodatni E (vesen). Podobno je tudi veslo – vesel.