Katastrofa
Joj, danes sem ugotovila, da sem izgubila vrečo knjig iz knjižnice!!! Zgodilo se je, ko sem se tik pred novim letom z dvema vrečama knjig sprehajala po mestu, nato pa sem šla še v knjižnico. Očitno je ena vreča nekje obležala.
Šlo je za kar nekaj knjig: Na pol prisoten, Kralj ropotajočih duhov, Poslednje povabilo, Hudičeva slina in Antologija nizozemske kratke proze. Ufff.
Morda sem jih pozabila na Mačkovi, moram poklicati tja, ker je to edina “konkretna” lokacija, kjer sem bila, sicer pa nimam pojma, kje bi utegnile biti.
Vsa nesrečna sem – mislim, kakšna avša sem!
Ne bo konec sveta… Pokliči ali pojdi pogledat, morda so jih spravili in jih boš dobila nazaj. Drugače pa takoj jutri javi v knjižnico, kaj se je zgodilo in naj ti podaljšajo rok, da ne boš plačevala zamudnine. Iz izkušenj ti povem, da skoraj vedno najdene knjige kdo pošlje ali prinese v knjižnico, saj je v njih žig.
Če si jih pustila tam, bodo verjetno počakali nekaj dni, da jih prideš iskat. Pa tudi če jih je našel kdo drug, ne bo takoj nesel v knjižnico. Saj veš… nikoli nimamo časa. Tudi v naši knjižnici se je znašla pred tedni knjiga iz druge knjižnice in sem jo ob prvem obisku Lj nesla osebno tja. Drugi pa nam vračajo, tako da nisi edina “raztresenka”. V knjižnici pa le povej naslednjič, kaj se ti je zgodilo, saj če bo kdo knjigo rezerviral, je ne boš mogla več podaljšati in bo treba nekaj storiti. V skrajnem primeru boš morala kupit nove knjige.
Držim pesti, da jih boš našla in bo vse ok. Sporoči.
@Zima1: hvala za spodbudo. To se mi je zgodilo prvič in mi je prav nerodno. Bom povedala g. Prazniku, najbrž že jutri. Mogoče me bo malo opralo sramote to, da sem redna darovalka knjig (ne starih in nezanimivih; največkrat gre za dolžnostne izvode). 😉
Katja, nič naj te ne bo sram. Vsi smo ljudje in vsakemu se kdaj kaj zgodi. Ko bi ti vedela, kaj vse se dogaja v knjižnicah! 😉 Nekaj mesecev nazaj smo kot nori v knjigah iskali potrdilo očka, da je lahko pri porodu. Na srečo je bila knjiga na polici in smo ga našli. Da se knjige pozabljajo, založijo, tudi zgubijo, pa je skoraj vsakodnevni problem.
Sem bila v knjižnici in smo se dogovorili, da nekaj časa še ne bodo sprejeli nobenega ukrepa, ker, kot je rekla Zima1, nemalokrat pripotujejo nazaj po daljšem času.
Ker sem ogromno knjig že darovala, se mi obeta “blažja” kazen, tako rekoč pomilostitev: najbrž se bom izvlekla z nekaj knjigami (mojimi), ki naj bodo vsaj približno zanimive za knjižnico. To sem itak nameravala narediti, ker imam police polne do konca, vmes pa je kar nekaj knjig, s katerimi ne nameravam umreti, obenem pa spadajo med “predmete poželenja” za knjižnice … 🙂
V knjižnici so bili nadvse razumevajoči, res. Saj ni problem v kešu, ampak bogve zakaj sem se zaradi te izgube počutila naravnost slabo.
Pri nas v knjižnici poveš, da pogrešaš knjige, pa ti jih dajo na nekakšno čakanje, da ne plačuješ še zamudnine.
Vem, ker sem jaz nekoč založila dve slikanici (ni bilo težko, ko jih imamo doma ogromno svojih) in smo se potem tako dogovorili v knjižnici.
Na srečo sem potem knjigici našla.
In upam, da jih boš tudi ti…
Danes sem brskala med svojim knjigovjem in začela iskati takšne, od katerih se bom lahko poslovila: podvojene in tiste, ki mi niso ravno ljube, a so skoraj nove in vsaj malo “in”, da se mi ne bi zdelo, da knjižnici dajem neuporabne reči.
V nekem trenutku sem spotoma brcnila ob sliko – to je namreč moj način obešanja slik, izmenično jih postavljam na tla ob ob knjižno polico.
Slika je treščila na tla, razprl se je še en predelek knjižne police – in na njej “izgubljene” knjige!!!
Tako, nova knjižnica Otona Župančiča se bo zdaj obrisala pod nosom za naslednje knjige:
Margaret Atwood: Life Before Man
Kevin Brooks: Martin Pujs
David Edmonds & John Eidinow: Wittgenstein’s Poker
Miljenko Jergović: Drevo iz orehovine
Wladimir Kaminer: Ruski disko
Naomi Klein: No Logo
Orhan Pamuk: Snow
Viktor Peljevin: Čapajev in praznina
Jose Saramango: The Stone Raft
Najmanj – kajti bila sem polna slabe vesti in bi najbrž kar nalagala in nalagala. 😉 Doma so me pač vzgojili, da so knjige iz knjižnice najmanj svete, pa mi je očitno nekaj od tega ostalo … No, te knjige bodo itak kmalu končale tam, pa vendar … Prav vesela sem, da se je tako končalo.
Vem, da knjižničarji niso bavbavi, saj sem kot smrklja celo eno poletje delala v knjižnici. Ampak starši so imeli res že nor odnos do knjig iz knjižnic – vsake štirinajst dni smo jih zavijali, kot da je začetek novega leta … (za tiste, ki se še spomnite časov, ko smo zvezke še zavijali v papir) :-)))