aktiv/pasiv
Aktivna oblika je tista, pri kateri je osebek nosilec dejanja, on ga vrsi. Pri pasivni obliki pa osebek dejanje prizadeva, se nanj nanasa, vendar on ni vrsilec. V slovenskem jeziku je pogostejsa in obicajnejsa aktivna oblika. S pasivom ni nic narobe (v primeru pravilne rabe, seveda), je pa v dolocenih primerih nekoliko neobicajen. Zelo pogost pa je na primer v nemskem jeziku.
Primera:
A: Lovec je ulovil lisico.
P: Lisica je bila ulovljena. [od lovca]
A: Predavatelj je pripravil govor.
B: Govor je bil pripravljen.