Ne vem, če naj se lotim te knjige, ker so moji občutki ob knjigah Brine Svit nekam mešani. Smrt slovenske primadone mi je bila zelo všeč, medtem ko sem Con Brio odložila že po kakih 30 straneh, saj se mi je zdela na smrt dolgočasna…

Ne vem, meni je bilo oboje zelo všeč, zadnjič pa sem prebrala še Moreno in mi je tudi kar lepo tekel. Ko dobim Odveč srce, sigurno preberem, šele tedaj pa lahko tudi priporočim ali odsvetujem.

Moreno je bil tudi meni zelo všeč.
(pa njene kolumne tudi)
In nestrpno čakam tole Odveč srce (je na vrhu mojega seznama, ki ga vedno vlečem s sabo)

No, Moreno pa nisem brala. Sploh nisem vedela, da obstaja, dokler nisem malo prej brskala po Cobissu :-). Potem bom pa raje poiskala Moreno, ker jo bom zagotovo lažje dobila od Odveč srce (sem že pogledala – ta je izposojena tudi v najbolj zakotnih enotah naše knjižnice, skoraj kot Šifra, matr).

Bralka, kakšen se je tebi zdel Con Brio?

Če se ga ne spomnim, me očitno ni preveč navdušil… za kaj že gre?

Ma, zbere se ena skupina pisateljev na neki delavnici ali nekaj takega. Sledi menda neka silna ljubezen med glavno junakinjo in Maročanom (se mi zdi), ampak do tja jaz nisem niti prišla… Meni je ostala v spominu res prav zaradi neverjetne dolgočasnosti, po Smrti slovenske primadone sploh nisem mogla verjet, da je to mogoče :-).

Enka, Con Brio sem brala pred 100 leti, tako da se spomnim samo pozitivnega vtisa, ampak Moreno, ki sem ga pred kratkim prebrala, je bil o koloniji pisateljev in Maročanu in to (samo da ni ljubezni, ampak le prijateljstvo). Je možno, da dvakrat piše isto, ali si brala Morena?

se mi je zdelo, da je nekam podobno Morenu…
eko, skopirano s sveta knjige:

>>

tega se ne spomnim, očitno nisem brala…

ja, ja, jaz se spomnim. In mi je bilo všeč.

Uf, dobro, da sta me razsvetlili :-). Torej mi je bila dolgočasna Moreno…matr, le zakaj sem bila prepričana, da sem brala Con Brio? No, važno, da je vse jasno :-). Bom pa poskusila s Con Brio, tale povzetek iz Sveta knjige zgleda dovolj obetaven :-).

Prebrala včeraj popoldne. Moj vtis: zelo spretno napisano, zgodba lepo teče, se nikjer ne ustavllja, skratka zelo dober obrtniški izdelek. Neka umetnina pa to ni – sama zgodba je nekoliko sentimentalna (vsaj za moj okus) in ne uspe iti globje. Prijetno branje, ki pa ne pušča dolgotrajnejših sledi.

No, fino. Jaz sem si jo uspelo sposoditi pri sorodnici in zdaj že nekaj časa čaka na nočni omarici. Pa se mi zdi, da bi mi lahko prijalo ravno nekaj takšnega, ne hudo poglobljenega :-).

Pa zakaj je naslov Odveč srce in ne Srce odveč? A ne bi bila druga varianta bolj slovenska in bi boljše zvenela?

Zdaj, ko se knjiga odmika v času, spet premišljujem o njej. Ne vem, če je “sentimentalnost” prava beseda za tisto, kar me zmoti. Romanca z neznancem, zdravnikom, ki naenkrat postane velika ljubezen se zdi nekloliko za lase privlečena. Tudi druga zgodba, ki se vplete – Lilinih staršev deluje podobno. Na vsak način mora biti usodna, močna, enkratna. Morda se romanopiska ves čas nekoliko bori s to “sentimentalnostjo” (če se temu tako reče). Roman me je delno spomnil na Stendhala (Armance) in Fluberta (v Vzgoji srca). Mogoče res bolj francoski roman kot slovenski (čeprav je taka posploševanja delati skoraj faux pas)

Vsekakor pa dobro napisano.

meni se tudi zdi zgodba za lase privlečena, še posebej, ker je veliko poudarjanja o, kot praviš, močni, usodni ljubezni, ki se je pa ne da 3D začutiti v opisu, če veste, kaj sem s tem hotela povedati.

Banalno je zapisati: Njuna ljubezen je bila usodna, strastna, močna…
Dober avtor da to začutiti s kupom dodatnih vzgibov, opisov dejanj občutij.

Zanimiv se mi je morda zdel (nekako psihološko gledano) lik Lilinega očeta – oziroma, kako so vsi moški liki (razen moža!) nekako seštevek, ki naj bi zapolnil prostor namenjen očetu. Njen učitelj (ki se podpiše pod njen parfum), odtujeni oče, ki se za otroke ne meni preveč, neškodljivi Nast (kar bi si morda vsaka ženska želela – očeta, ki jo razume in jo sprejema kot je – in hkrati nima nobenih drugih motivov, poslovnih ali spolnih) in na to še projekcija popolnega ljubimca – neznanca, zdravnika (o, kako plemenit poklic! bi se lahko glasil ironični vzklik), ki je najbolj 2D figura cele zgodbe.

V diagonali sem se spominila na Bridges of Madison county, s podobno tematiko, o veliki močni ljubezni. Priznam pa, da mi je bil film bolj všeč od knjige, morda tudi zato, ker obožujem Streepovo. Ampak podobnost je morda samo v temi …

Oba Flaubert in Stendahl z veseljem smešita svoje romantične junake in njihovo hrepenenje. Mogoče knjigi Odveč srce manjka ironije. Da je dobro napisana pravim zato, ker sem jo lahko prebrala v enem kosu. Kar je pri meni zadnje čase redkost – ker če me knjiga ne potegne, jo brez milosti odložim. Meni je sicer “stil” njenega pisanja všeč. Všeč mi je tudi kontrapozicijja Lile in Simone (po mojem mnenju močnejši del romana). Kratka poglavja so izdelana, brez odvečne navlake. Toda – to ni roman kot npr. Bog majhnih stvari ali Sneg, ki želi vseeno nekaj več … Občutek imam, da avtorica pazi, da ne zdrsne v notranji monolog, medtem ko so ostale osebe (mož, svojci, oče) le bledo prisotni in romanu ne dajo tiste 3D, ki bi jo lahko imel.

Za zdaj moram priznati, da so mi pri Brini Svit bolj ljube njene kolumne kot njen zadnji roman.

(Joj, sem se razgovorila, torej vseeno ni šla ta knjiga tako mimo mene …)

Mene je potegnila. Sem jo prebrala na dušek. A vseeno ne morem mimo tega, da je včasih velik pisatelj zadaj za velikim urednikom, ki jo naredi veliko. Ona ima človeka ob sebi, krasno.

Meni po vsaki od nekaj njenih knjig, ki sem jih prebrala, ni ostalo (v glavi) skoraj nič. Zdi se mi vešče napisano, ampak sentimentalno in nekako prazno. Kot ene pravljice za dame.

Jah, kot sem že rekla, se je mene Smrt slovenske primadone zelo dotaknila in mi je tudi ostala v spominu. Je pa res, da zagotovo zato, ker sem imela tudi sama v življenju opraviti s čustvenim izsiljevanjem bližnjega, kar je pač poanta v ozadju te knjige… In zdaj se moram prav zares spraviti na Odveč srce, ki jo še kar odrivajo “sveže” knjige iz knjižnice :-).

Končno prebrala :-). In se kar strinjam z zgoraj napisanim, predvsem z Nikico. Vsekakor je zgodba, ki jo pripoveduje Simona, bistveno močnejši del knjige. Lilina in Matijeva zgodba sta pa res bolj pravljici za sentimentalne gospe :-). Ampak dobro dobro napisan roman.